VDSS Sodba in sklep Pdp 266/2023

Jedro

Tožena stranka je za navodila, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT, imela podlago v zakonu, pri tem pa ni bilo potrebno, da bi bila takšna zahteva določena tudi v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). Poleg tega so sprejeti odloki učinkovali erga omnes in so zavezovali tako toženo stranko kot tožnico. Zasledovali so javni interes ter specifično in izredno epidemiološko situacijo

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 10. 1. 2023 ter zavrglo tožbo v delu zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti ter razveljavitev vseh pisnih opozoril tožene stranke pred odpovedjo, vseh pisnih in ustnih odredb tožene stranke po odstranitvi tožnice z dela s prepovedjo dela oziroma vstopa na delovno mesto ter drugih morebitnih ustnih in pisnih pozivov, obvestil, odredb tožene stranke za testiranje tožnice (PCT) - I. in II. točka izreka. Zavrnilo je nadalje zahtevek za ugotovitev ničnosti in razveljavitev prepovedi dela z dne 23. 11. 2021 za čas trajanja postopka izredne odpovedi, za ugotovitev ničnosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2021, za razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 12. 2022, za izplačilo nadomestila v višini štirih bruto plač, za poziv nazaj na delo za obdobje od 17. 12. 2021 do 31. 12. 2022, za prijavo v socialna zavarovanja ter reparacijski zahtevek. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici dopustiti opravljati delo po veljavni pogodbi o zaposlitvi brez pogojevanja s PCT; da ji je dolžna zagotoviti varno in zdravju neškodljivo okolje z namestitvijo ustreznih naprav za odvajanje izdihanega zraka v objektih, kjer tožnica opravlja delo, ter tožnici dopustiti opravljati delo po pogodbi o zaposlitvi brez pogojevanja nošenja kirurške maske (III. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V obsežni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje poseglo v njene ustavne pravice in storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo "na hitro". Ni izvedlo dokazov glede zatrjevane škodljivosti PCT testov o zatrjevani nesmiselnosti in neprimernosti testiranja na delovnem mestu in uporabe mask. O tem izpodbijana sodba tudi nima razlogov. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predloženih dokazov (predvsem tistih, ki jih je tožnica predložila na USB ključku) je podana kršitev 8. člena ZPP. Zmotno je uporabilo materialno pravo. Izpostavlja, da mora biti vsak poseg v pravice delavca, posebej v njegov delovnopravni položaj sorazmeren glede na očitano težo kršitve teh pravic. Delodajalec ni upravičen kaznovati delavca, sklicujoč se na golo domnevo, da ogroža zdravje in varnost pri delu in mora za sankcijo, če naj bo ta utemeljena, dokazati, da je delavec varnost in zdravje pri delu dejansko ogrožal. Tožnica je bila zdrava in ni nikogar ogrožala, na delo ni prišla z nikakršnimi simptomi bolezni, nasprotno v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno. Testiranje ni noben dokaz (ne)okuženosti in tudi ni preventivni ali drugi usmerjeni pregled, kot ga določa ZVZD-1. Delodajalec tožnice ni napotil na zdravstveni pregled na medicino dela, ki se ga tožnica ne bi udeležila. Rezultat pregleda na medicini dela tudi sicer ne bi bil podlaga za odpoved iz krivdnega razloga, kvečjemu razloga nesposobnosti. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih ne predvideva testiranja na nalezljive bolezni. Izpodbijana sodba odstopa od dolgoletne ustaljene prakse pritožbenega sodišča, ko gre za vprašanja varnosti in zdravja pri delu. Testiranje, kot ga je določila vlada z odloki pomeni "medicinski poseg", ki ga delodajalec ne more izvajati in nadzirati, saj za to nima zakonske podlage niti soglasja delavca. Pomeni poseg v fizično integriteto posameznika, ki je intenziven in škodljiv. Test ni verodostojen in nič ne pove. Delavec sme odkloniti navodilo delodajalca, ki je protipravno. Sklicuje se na sodbi sodišča ESČP v zadevi Solomakhin proti Ukrajini in Vavrička proti Češki. Tožnica rezultata testiranja ni bila dolžna pokazati na vpogled, saj je šlo za občutljiv zdravstveni podatek. Sprememba obstoječega delovnega razmerja je možna zgolj na podlagi (svobodnega) soglasja delavca, delodajalčevi enostranski posegi pa so možni le na podlagi obstoja zakonitih razlogov in ne na podlagi splošnih aktov delodajalca, s katerim bi delodajalec za delavca določil nove obveznosti. Pogodba o zaposlitvi ni zahtevala izkazovanja pogoja PCT, do spremembe pogodbe o zaposlitvi pa ni prišlo. Odlok, ki ni bil sprejet na temelju veljavne zakonodaje, ustvarja nove obveznosti oziroma pogoje za opravljanje dela mimo določb ZDR-1. Določanje osebne okoliščine (prebolevnost, cepljenost, testiranost) kot pogoja za opravljanje dela, pomeni neenakopravno obravnavo (diskriminacijo), ki je prepovedana. Cepljeni enako ali celo bolj prenašajo okužbo kot necepljeni. Zmotno je sklicevanje sodišča na odločitve Ustavnega sodišča RS v zadevah U-I-793/21-13 in U-I-822/21, saj v njih Ustavno sodišče RS ni odločalo o zakonitosti ravnanja delodajalca. Pristojni organi po ZNB glede tožnice niso izdali nobene odredbe o tem, da tožnica širi neko bolezen in bi bilo zato nad njo potrebno izvesti določen ukrep po ZNB. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-132/21 in U-I-180/21. Iz prve izhaja, da iz nobene od zakonskih določb ne izhaja pooblastilo vladi, da uvede splošno obveznost nošenja zaščitne maske in razkuževanja rok, iz druge pa, da ni bilo zakonske podlage za zbiranje občutljivih osebnih podatkov glede zdravstvenega stanja. Določba 48. člena ZDR-1 ni zakonska podlaga za takšno zbiranje podatkov. Tožnica je v zagovoru pojasnila, da ni hotela prostovoljno izkazati zdravstvenega podatka, zato ji ni očitati nobene krivde. Tudi sicer ZDR-1 v 43. členu povsem jasno določa, da mora delodajalec delavcu dopustiti prost vstop brez pogojevanja, sicer krši svojo obveznost. Tožnica je svojo obveznost izpolnila, ko je na delo prišla zdrava, delodajalec pa ji ni dovolil vstopa, za kar ni imel podlage v zakonu in ji je dejansko onemogočil opravljati delo. Sodišče je zastopalo le interes kapitala, kar kaže na pristransko sojenje. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo in svojo odločitev tudi prepričljivo utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Pri tem ni zagrešilo niti v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.¹ Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno obrazložilo s pravilnimi in izčrpnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Pri tem je ugotoviti, da pritožbena utemeljitev predstavlja le povzemanje argumentov, ki jih je tožnica uveljavljala že v okviru sojenja na prvi stopnji. S takšnim razlogovanjem pritožbeno zato ne more biti uspešna, saj se je že sodišče prve stopnje do neutemeljenosti njenih stališč ustrezno opredelilo. Opredelilo se je tako do vseh bistvenih tožničinih navedb, neposredno ali posredno, pri čemer se do nebistvenih navedb (kot so navedbe o naravi koronavirusne bolezni, učinkovitosti ali škodljivosti ukrepov v zvezi s to boleznijo in podobno) niti ni bilo dolžno opredeljevati, niti s tem v zvezi izvajati dokazov. Delovni spor ni namenjen temu, da bi se ugotavljala dejstva, ki zadevajo epidemiološka in druga (splošna) vprašanja medicinske stroke, ni torej namenjen polemiki o tem, kateri ukrepi so učinkoviti in kateri ne ter kako se je potrebno spopadati z epidemijo koronavirusne bolezni. V tem sporu je bilo tako bistveno ugotoviti le, ali je tožnica z nepredložitvijo dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja in odklonitvijo testiranja kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kar je kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (2. alineja prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)² opredelila tožena stranka. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Iz dokaznega sklepa sodišča prve stopnje, sprejetega na naroku dne 6. 12. 2022 izhaja, da je sodišče vpogledalo v dokaz pod A18, kjer se nahaja USB ključek. Ne držijo zato pritožbene navedbe, da sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v dokumente, ki so se na USB ključku nahajali. Sodišču prve stopnje pa se do teh dokumentov, ki se nanašajo na medicinska vprašanja kot so neučinkovitost in škodljivost cepiv, mask in testov ter različna pravna stališča s tem v zvezi, ni bilo potrebno posebej opredeljevati, saj je povsem evidentno, da le-ti za presojo v konkretnem sporu nimajo dokazne vrednosti. V zvezi s takšnimi dokazi je tudi sicer že Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da sodbi, ki takih dokazov brez dokazne vrednosti posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja (VSRS, opr. št. II Ips 477/2003).

7. V pritožbi tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je v zadevi odločilo "na hitro", saj med strankama ni bilo sporno, da tožnica dne 22. 11. 2021, ko je prišla na delo, ni imela opravljenega testa na virus SARS-CoV-2, da testiranja ni opravila niti na dodatni poziv tožene stranke in torej pogoja PCT ni izpolnjevala. Prav tako ni bilo sporno, da je bila tožnica seznanjena z vsemi sprejetimi ukrepi in je torej vedela, da delodajalec od nje zahteva, da pred pričetkom dela izkaže izpolnjevanje pogoja PCT in da je navedeno pogoj za opravljanje dela. Sporno je bilo le, ali je bilo tožnici zakonito naloženo testiranje na virus SARS-CoV-2, ker ni imela dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja. Kot pojasnjeno, se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izčrpno opredelilo do njenih pravnih naziranj, tudi glede zahtevanega testiranja oziroma predložitve dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja. V času, v katerem tožena stranka tožnici očita kršitve, je veljal Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 174/21 in nadalj.), ki je določal obveznost izpolnjevanja PCT pogoja za vse delavce in urejal preverjanje izpolnjevanja PCT pogoja. Odlok ni v neskladju z Ustavo RS, kar izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-793/21 in U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022, na katero se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo in je zato tudi pravilno pojasnilo, da je bila tožena stranka določbe odloka dolžna upoštevati, posledično pa od delavcev tudi zahtevati izpolnjevanje pogoja PCT. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je testiranje poseglo v njene ustavne pravice. V zvezi z očitkom posega v telesno integriteto je Ustavno sodišče RS v že citirani zadevi sicer prepoznalo testiranje kot takšen poseg, ki pa prestane test sorazmernosti.

8. Na pravilnost odločitve ne vplivajo pritožbene navedbe o tem, da je tožnica na delo prišla zdrava. Kot je namreč pojasnilo že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-793/21 in U-I-822/21, je mogoče odrediti obvezne usmerjene zdravstveno higienske preglede oseb, ki lahko prenesejo nalezljivo bolezen, in to vključno z zdravimi osebami oziroma osebami, ki lahko s svojim delom ali ravnanjem prenesejo nalezljivo bolezen. Ti pregledi lahko vključujejo odvzem materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo, kar je tudi odvzem bioloških vzorcev človeškega izvora za ugotavljanje zdravstvenega stanja preiskovanca. Po stališču Ustavnega sodišča RS tudi odvzem vzorca nosne sluznice in preiskava (testiranje) tega vzorca na ugotovitev prisotnosti virusa SARS-CoV-2 s podajanjem navodil, kako ravnati v primeru ugotovljene okužbe, pomeni usmerjen zdravstveni pregled oseb zaradi preprečevanja nalezljive bolezni v smislu določb 31. in 32. člena Zakona o nalezljivih boleznih - ZNB³ (in ne gre za izvajanje medicinskega posega). Glede na navedeno se torej tožnica, četudi bi držalo, da je hodila na delo zdrava, ni mogla izogniti izpolnjevanju PCT pogoja oziroma testiranju pri delodajalcu. Ob obrazloženem pritožba tudi ne more biti uspešna z zatrjevanjem, da bi moral delodajalec tožnico napotiti na preglede na medicino dela. V že citirani ustavni odločbi je namreč pojasnjeno tudi, da se namen, opredeljen v prvem odstavku 4. člena ZNB,⁴ ki ga zakonodajalec zasleduje tudi z ukrepi iz drugega odstavka 4. člena ZNB,⁵ lahko doseže tudi z izvajanjem pregledov na posebej za to ustrezno določenih lokacijah, kadar širjenje nalezljive bolezni dosega večje razsežnosti, saj gre v tem pogledu zgolj za organizacijsko izvedbo obveznosti.

9. Tožena stranka je za navodila, s katerimi je od delavcev zahtevala, da morajo izkazati pogoj PCT, imela podlago v zakonu, pri tem pa ni bilo potrebno, da bi bila takšna zahteva določena tudi v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Ukrepe, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti, saj je bila to njena zakonska dolžnost (45. člen ZDR-1, 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1⁶). Poleg tega so sprejeti odloki učinkovali erga omnes in so zavezovali tako toženo stranko kot tožnico. Zasledovali so javni interes ter specifično in izredno epidemiološko situacijo, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Urejali so torej vprašanja, ki niti ne sodijo v pogodbo o zaposlitvi, sta pa jih stranki morali upoštevati zaradi zagotavljanja varnega in zdravega delovnega okolja. Tožena stranka s sprejetimi ukrepi tako tožnici ni samovoljno nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja. Spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu, še posebej pri delodajalcu, katerega primarna dejavnost je zdravstvena oskrba pacientov, je zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1), h kateri se je tožnica izrecno zavezala tudi v pogodbi o zaposlitvi. S tem, ko tožnica ni spoštovala teh ukrepov, je torej huje kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zahteva za izpolnjevanje pogoja PCT ni pomenila, da so se pogoji tožničine zaposlitve spremenili, niti ni pomenila enostranskega določanja obveznosti s strani delodajalca, kot to zmotno vztraja pritožba, zato tudi ni bilo potrebno spremeniti pogodbe o zaposlitvi, ali uporabiti institut razveze oziroma spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin na podlagi 112. do 115. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Sodna praksa pritožbenega sodišča, ki jo izpostavlja pritožba in se nanaša na odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ter vprašanja varnosti in zdravja pri delu ne obravnava podobnih dejanskih in pravnih vprašanj kot ta spor, zato za odločitev ni pomembna. Odločitev sodišča prve stopnje v tem sporu, pa je skladna z ustaljeno sodno prakso pritožbenega sodišča v sporih, ki dejansko obravnavajo podobna dejanska in enaka pravna vprašanja.⁷

10. Nepravilno je pritožbeno vztrajanje, da tožnica ni bila dolžna predložiti dokazil v zvezi z izpolnjevanjem PCT pogoja (rezultat testa). Tožena stranka je imela podlago za obdelavo osebnih podatkov, konkretno podatkov o izpolnjevanju PCT pogoja, v prvem odstavku 48. člena ZDR-1 v povezavi z (b), (c), (g) in (i) točkami drugega odstavka 9. člena Uredbe (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov (UL L 119, 4. 5. 2016), ki se nanaša prav na takšne (občutljive) podatke, kot je izpolnjevanje PCT pogoja, kar je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve. Pritožbeno sodišče zato teh razlogov ne ponavlja in se na njih v celoti sklicuje.

11. Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-180/21 z dne 14. 4. 2022, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi, v tem primeru ni uporabljiva, saj v konkretni zadevi ne gre za odnos med državljanom in državo, temveč za odnos med delavcem in delodajalcem, ki pa ga posebej urejajo določbe ZDR-1 in tudi ZVZD-1. Iz istih razlogov ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-132/21, ki se nanaša na obveznost nošenja zaščitnih mask in razkuževanja rok. Tožena stranka tožnici pa v izredni odpovedi tudi sicer ni očitala, da ni nosila maske, zato tudi iz tega razloga sklicevanje na citirano odločitev ustavnega sodišča ne more biti relevantno. Na povsem drugo področje (cepljenje) se nanašata sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jih v pritožbi navaja tožnica (Solomakhin proti Ukrajini, Vavrička in drugi proti Češki), zato je tudi sklicevanje pritožbe na ti dve zadevi, neutemeljeno.

12. V ZNB (47. člen) je sicer res določeno, kdaj zdravstvena inšpekcija lahko prepove delo osebam oziroma jim odredi druge predpisane posebne ukrepe, vendar pa je imela v konkretnem primeru tudi tožena stranka za pogojevanje dela z izpolnjevanjem pogoja PCT ustrezno pravno podlago, zato s svojim ravnanjem ni nedopustno posegla v človekove pravice tožnice. S tem, ko je bila tožnica napotena domov, ker ni izpolnjevala pogoja PCT, po lastni krivdi ni imela dostopa do poslovnih prostorov delodajalca in tudi po lastni krivdi ni opravljala svoje temeljne obveznosti iz delovnega razmerja, to je opravljanje dela. Posledično je zmotno njeno sklicevanje na drugi odstavek 43. člena ZDR-1.

13. Določba 34. člena ZDR-1 sicer res delavcu omogoča odklonitev dela (navodila), če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev, kar pa v konkretni zadevi ni primer, saj je izpolnjevanje pogoja PCT oziroma testiranje predstavljalo izpolnjevanje navodil delodajalca, ki niso protipravna.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka odpoved utemeljeno podala iz razloga, določenega v 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Soglašati je namreč s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnice predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja in torej delovnopravni ukrep izredne odpovedi predstavlja sorazmerno sankcijo za očitano težo kršitve. Tožnica je bila pri toženi stranki, zdravstveni ustanovi, zaposlena kot dietni kuhar in je skrbela za bolnišnično prehrano. Kljub temu v obravnavanem obdobju epidemije zavestno ni spoštovala ukrepov, ki so bili povezani z varnostjo in zdravjem pri delu in katerih namen je bil preprečevanje širjenja okužb z nalezljivo boleznijo Covid-19 ter trud za zmanjševanje absentizma na delovnem mestu, za zmanjševanje ogroženosti lečečih pacientov pri delodajalcu in obremenitve zdravstvenega sistema. Z neupoštevanjem navodil bi lahko ogrozila zdravje in življenje ostalih oseb, s katerimi je vsakodnevno prihajala v stik na delovnem mestu, še posebej pacientov, kar daje kršitvi še dodatno težo. Za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa se ne zahteva, da zaradi neupoštevanja navodil delodajalca že nastane dejanska škoda (v konkretnem primeru, da je tožnica glede na njeno zdravstveno stanje in z neupoštevanjem navodil dejansko koga že ogrozila), temveč zadošča možnost nastanka le-te.

15. V obravnavanem primeru ne gre za nedopustno neenako obravnavo (diskriminacijo), saj v primeru odklonilnega odnosa do cepljenja oziroma testiranja ne gre niti za prepričanje niti za drugo osebno okoliščino v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlahka odreči; izpolnjevanje PCT pogoja oziroma odklanjanje testiranja pa je stvar odločitve posameznika. Odklonilen odnos do cepljenja ali testiranja ne predstavlja niti prepričanja, saj zakonodajalec v okviru prepovedi diskriminacije ne varuje vsakega osebnega pogleda na katerokoli okoliščino.

16. Neosnovani so tudi očitki tožnice o pristranskosti sodišča, ki naj bi zastopalo le interes kapitala. Razlogi tožnice s tem v zvezi so pravzaprav osredotočeni na zatrjevano nepravilno materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, ki pa ni podana. Ta argument tako seveda ne predstavlja resnega razloga, ki bi lahko vzpostavil utemeljen dvom v pristranskost sodišča.

17. Pritožba obrazloženo ne nasprotuje dejanskim in pravnim zaključkom, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zavrglo del tožbe z zahtevki, kot izhajajo iz II. točke izreka ter zavrnilo zahtevke, kot izhajajo iz točk III/6, 7 in 8 izreka, pritožbeno sodišče pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da je odločitev tudi v tem delu materialnopravno pravilna, prav tako v zvezi s to odločitvijo ni zaznati uradoma upoštevnih kršitev procesnih pravil.

18. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (360. člen ZPP). V kolikor tožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.

19. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 365. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožnica stroškov ni priglasila.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.
² Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.
³ Ur. l. RS, št. 69/95 in nadalj.
⁴ Vsakdo ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami ter dolžnost varovati svoje zdravje in zdravje drugih pred temi boleznimi.
⁵ Vse fizične in pravne osebe morajo omogočiti opravljanje zdravstveno higienskih pregledov s svetovanjem in predhodnih zdravstvenih pregledov ter nadzorstva, kot tudi odvzem potrebnega materiala in izvajanje drugih ukrepov za varstvo pred nalezljivimi boleznimi in bolnišničnimi okužbami, določenimi s tem zakonom.
⁶ Ur. l. RS, št. 43/2011.
⁷ Pdp 60/2022, Pdp 389/2022, Pdp 499/2022, 85/2023 in drugi.

Datum zadnje spremembe:

06.12.2023

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 515/2022
• VDSS Sodba Pdp 592/2022
• VDSS Sodba Pdp 527/2022