VDSS Sodba Pdp 131/2023

Jedro

Čeprav pritožba pravilno izpostavlja, da EU digitalno COVID potrdilo predstavlja javno listino, pa to ne pomeni, da ni dovoljeno dokazovati, da so dejstva v njej ugotovljena neresnično. Prav slednje pa je toženka nedvomno storila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da sta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklep tožene stranke št. ..., z dne 27. 12. 2021 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 23. 2. 2022, nezakonita in se razveljavita, kot tudi ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo dne 7. 3. 2022 in še vedno traja. Zavrnilo je tudi reparacijski in reintegracijski zahtevek ter zahtevek za plačilo stroškov postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Zmotno je zaključilo, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Napačno je ugotovilo, da ni cepljen proti okužbi z virusom SARS-COV-2, in da zato ni izpolnjeval pogoja PCT v času veljavnosti Odloka 1 in Odloka 2 (in v spornem obdobju od 17. 9. 2021 in celotno obdobje do 18. 11. 2021). V evidenco cepljenih oseb je bil zaveden utemeljeno, imel je veljavno evropsko digitalno COVID potrdilo, ki je veljavna javna listina. Izdal jo je pristojni organ in nikdar ni bila razveljavljena. Zato se resničnost njene vsebine domneva (da je bil cepljen in izpolnjuje PCT pogoj), toženka pa ni dokazala nasprotnega. Dokazal je, da se je cepil v ZD A., in sicer 18. 6. 2021 ter 9. 7. 2021. Dejstvo, da je datum prvega cepljenja navedel šele v drugi vlogi, ne zmanjša njegove dokazne vrednosti. Že pred tem je namreč navajal, da je cepljen, in da si točnega datuma cepljenja ni beležil, da gre za napako pri vnosu datuma, in da ta ni pravi. Takrat je edini dan v mesecu imel dopust, cepljenje je potekalo brez naročanja. Navedel ga je pravočasno in ga ni priredil, ugotovil ga je šele po pogovoru s svojci. Prirejen ni niti datum drugega cepljenja. Dokazna ocena o neprepričljivosti njegove izpovedi ni pravilna. Cepljenje ni predstavljalo izrednega dogodka, zato se podrobnosti glede tega (lokacije, prostorov,..) ne spomni. V A. se ni pripeljal zgolj zaradi tega, temveč se je, ko je bil prost, vedno vračal k svojim staršem v B., kjer pa se ni cepil, ker je bila tam vedno gneča. Navedbe sodišča o neprepričljivosti izpovedi glede poteka cepljenja so neutemeljene. Res se ni spomnil, kaj se je zgodilo s kartončkom, kar pa, ker je imel digitalno potrdilo, ni nenavadno. Pojasnil je tudi razloge za testiranje pred dopustom. Neutemeljene so zato tudi navedbe sodišča, da se ni testiral niti v mesecih od junija do oktobra, čeprav bi tudi takrat lahko zbolel. Razlogi, zakaj je bilo njegovo cepljenje vneseno v evidenco šele 6. 9. 2021, mu niso znani. V ZD A. je pri vnosih glede na dokaze prihajalo do (administrativnih) pomot, očitno tudi pri njem. Zato ni pravilna dokazna ocena, da zamik vpisa dokazuje, da ni bil cepljen. Tega ne dokazuje niti po SMS-u poslana fotografija kartice ZZZS. To je poslal le C. C. in nikomur drugemu, toženka ni dokazala, da je bilo to v vzročni zvezi s cepljenjem, niti da bi bila ta tega dne poslana osebi, ki je v ZD A. vnašala vpise v register. Tam tudi sicer ne pozna nikogar in z nikomer tam ni bil v stiku. Sicer pa je o namenu njenega pošiljanja prepričljivo izpovedal na zaslišanju in ni bistveno, da se ta kasneje ni uresničil. Tozadevni zaključki sodišča so zato neutemeljeni in nedokazani. Da ni bil cepljen ne dokazuje niti korespondenca med njim in njegovo mamo, ravno nasprotno, o čemer je tudi izpovedal. Sodišče je zato s svojo razlago njene vsebine storilo bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je presoja, da je ravnal naklepno, ko se je delodajalcu izkazal s potrdilom z lažno vsebino. Javna listina potrjuje, da je bil cepljen, dvakrat, s cepivom Pfeizer. Izpolnjen ni niti nadaljnji pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Z izrečenim ukrepom je bil diskriminiran glede na svojo starost, delovno mesto in poklic. Sodišče ni ravnalo pravilno, ko toženki ni naložilo predložitve seznama pri njej zaposlenih oseb vključenih v analitično poročilo ter ukrepov, ki jim jih je toženka izrekla. S tem je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Različna obravnava zaposlenih dokazuje tudi dejstvo, da ne gre za tako hudo kršitev, zaradi katere delovnega razmerja z njim ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa v vsakem primeru v plačilo naloži njegove pravdne stroške. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki so izpostavljene v pritožbi. Dejansko stanje o odločilnih dejstvih je ugotovilo pravilno ter popolno, sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka in jo ustrezno utemeljilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi. Opredelilo se je do vseh bistvenih tožnikovih navedb, neposredno ali posredno. Ocena izvedenih dokazov je skrbna in prepričljiva ter v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje ter se v nadaljevanju opredeljuje le do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Pritožbene navedbe o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je korespondenci med tožnikom in njegovo mamo pripisalo drugačno vsebino, kot jo je imela v resnici, niso utemeljene. Navedena kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnik pa v pritožbi očitno nasprotuje s tem v zvezi podani dokazni oceni, kar pa predstavlja drug pritožbeni razlog, neutemeljenost katerega pa je sodišče obrazložilo v nadaljevanju sodbe.

7. Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)¹. Toženka je tožniku v izredni odpovedi očitala storitev več kaznivih dejanj (kaznivo dejanje dajanja podkupnine po 1. odstavku 262. člena KZ-1, kaznivo dejanje ponarejanja listin po 3. odstavku 251. člena KZ-1 in kaznivo dejanje ponareditve in uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 1. in 2. odstavku 259. člena KZ-1 v zvezi s 1. odst. 37. člena KZ-1), in naklepno oziroma iz hude malomarnosti storjeno hujšo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Očitala mu je, da je do dne 29. 9. 2021 neugotovljenemu posredniku izročil denarno nagrado najmanj 100 EUR, skupaj s svojimi osebnimi podatki in podatki zdravstvenega zavarovanja, s čimer je enega od zdravstvenih delavcev v ZD A. napeljal k temu, da je proti prejemu nagrade v eRCO lažno vpisal, da je bil cepljen proti COVID-19, čeprav ga niti omenjeni zdravstveni delavec, niti kdo drug izmed zdravstvenih delavcev ni cepil. To je ta izvedel tako, da je 6. 9. 2021 ob 10.11 uri v eRCO lažno vpisal, da je bil tožnik s prvim odmerkom cepljen dne 11. 6. 2021 in z drugim odmerkom dne 9. 7. 2021, s tem pa je tožniku omogočil, da je neupravičeno pridobil EU digitalno COVID potrdilo o cepljenju s QR kodo, namenjeno za izkazovanje izpolnjevanja pogojev PCT, vedoč, da je potrdilo lažno. Nato je dne 17. 9. 2021, ko je nastopil službo na PP D., pri preverjanju izpolnjevanja PCT pogojev za vstop v stavbo, na pogled predložil (lažno) potrdilo in s tem izkazal, da izpolnjuje predpisan pogoj PCT, delodajalca pa s tem zavedel, da mu ni odredil samotestiranja na delovnem mestu. Nadalje pa mu je očitala še, da je nato v obdobju od 17. 9. 2021 pa do 18. 11. 2021, ko sta bila v veljavi Odlok 1² in Odlok 2³, hodil v službo in opravljal delo kljub temu, da ni izpolnjeval pogoja PCT, s čimer je potencialno ogrozil zdravje in življenje ostalih oseb v prostorih PP D..

8. Pritožba neutemeljeno nasprotuje pravilnim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je toženka izkazala drugega od očitkov iz izredne odpovedi, tj. naklepno in iz hude malomarnosti storjeno hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kot posledico lažnega prikazovanja izpolnjevanja pogoja PCT dne 17. 9. 2021, in celoten čas v obdobju do 18. 11. 2021, ko je tožnik hodil v službo in vedel, da ne izpolnjuje pogojev PCT, saj ni bil cepljen kot je prikazoval. Razlogi za to izhajajo iz nadaljevanja sodbe.

9. Tožnik v pritožbi sicer pravilno izpostavlja, da je datum prvega cepljenja navedel pravočasno. Kljub temu pa pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik datum prvega cepljenja prilagodil podatkom, s katerimi se je seznanil tekom sodnega postopka, in sicer o njegovi odsotnosti iz službe, kot tudi podatkom o terminih izvajanja cepljenja v ZD A., ki sicer izhajajo iz spleta. Tudi pritožbeno sodišče je namreč prepričano, da bi tožnik, v kolikor bi se dejansko prvič cepil (na katerikoli dan v juniju), shranil kartonček z datumi cepljenja, oziroma bi podatek o tem (v razgovoru s svojci o svojih aktivnostih v juniju in juliju) nedvomno pridobil že v postopku pri delodajalcu (torej do zagovora), vsekakor pa za postopek pred sodiščem (do vložitve tožbe). Tako pa je, v odgovor izrecnim navedbam ter dokazom toženke že v odpovedi⁴, da je bil 11. 6. 2021 cel dan v službi, in da se zato tega dne zagotovo ni mogel cepiti, najprej navajal zgolj, da evidenc cepljenja ni vodil, šele v 3. pripravljalni vlogi, da je pri vnosih podatkov cepljenja prihajalo do napak, šele v 4. pripravljalni vlogi pa datum prvega cepljenja. Upoštevaje navedeno so tako neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da pozna navedba datuma prvega cepljenja ne zmanjša njegove dokazne vrednosti.

10. To še toliko bolj velja upoštevaje tudi izpoved tožnika glede lokacije, opisovanja poteka cepljenja ter hrambe kartončka, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot neprepričljivo in ji zato pravilno tudi ni verjelo, nasprotne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Vsebina izpovedi, kakršna glede tega izhaja iz zapisnika, namreč ni taka kot jo v pritožbi poskuša prikazati tožnik (še posebej glede poteka cepljenja). Ker pa je hkrati njena dokazna ocena sodišča prve stopnje celovita, prepričljiva, logična in natančno obrazložena, se pritožbeno sodišče z njo v celoti strinja. Zato so nasprotna pritožbena zavzemanja neutemeljena in ne drži, da je tožnik z njo izkazal, da je bil cepljen, kot vztraja v pritožbi.

11. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem pritožbe, da se tožniku v zvezi s cepljenjem ni potrebno spomniti vsake podrobnosti, vendar pa to, ali je cepljenje potekalo znotraj ali zunaj E. A. (v šotoru), ne predstavlja podrobnosti, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba, enako tudi ne, kako približno izgleda zgradba, kjer se je cepil, kako je tja prišel (avtobus, avto), kje je parkiral, in ali so tam parkirišča. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo, da se je tožnik iz D. v A. pripeljal zgolj zaradi cepljenja, kot to zmotno navaja pritožba, temveč da naj bi se tja pripeljal celo iz D. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno opravičuje odsotnost kartončka oziroma spomina, kaj se je z njim zgodilo, ker naj bi svojo cepljenost izkazoval z EU digitalnim potrdilom. Tega je namreč, kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, prejel šele dva meseca kasneje, torej ob vpisu v elektronski register cepljenih oseb (eRCO), pri čemer pa je vmes šel tudi na morje na Hrvaško in je za prestop meje moral izkazati tudi ustrezno potrdilo, kar pomeni, da ga je potreboval. Ker pa ga ni imel (ker se ni cepil), je opravil tudi HAGT test na COVID-19, kar vse je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zato pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je tožnik pojasnil razloge za testiranje pred dopustom, in da to ni bilo, ker ne bi bil cepljen, še posebej, ker se je ta, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, testiral tudi pred povratkom (torej spet le za prestop meje), izven tega pa nikdar več. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da bi se tožnik, če bi bili njegovi razlogi za testiranje resnični, tudi ob teh dveh priložnostih lahko zgolj samotestiral, kot naj bi se po njegovih trditvah tudi v preostalih mesecih.

12. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da sta bila vnosa cepljenja za tožnika opravljena šele dne 6. 9. 2021, ker sta bila lažna (in torej tožnik ni bil cepljen), in ne držijo pritožbene navedbe, da je šlo za pomoto, ki so se sicer v ZD A. pri tem pogosto dogajale. Sodišče prve stopnje je namreč svojo ugotovitev ustrezno, obširno in natančno utemeljilo, tudi z upoštevanjem celotne izjave koordinatorke cepljenja⁵, kot izhaja iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 9. 10. 2021, ki pa jo tožnik v pritožbi povzema le v zanj ustreznih delih. Ker enako velja tudi za Poročilo o izvedenem strokovnem nadzoru z dne 6. 10. 2021, so tozadevne pritožbene navedbe neutemeljene.

13. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik C. C. posredoval številko svoje zdravstvene kartice, da jo je ta sam ali še preko kakšnega drugega posrednika, sporočil enemu od zdravstvenih delavcev ZD A., ki je nato na tej podlagi po dobrih dveh urah istega dne v eRCO vnesel lažna podatka o cepljenju tožnika, in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje jo je obrazložilo celovito, natančno in obširno. V točkah 11 in 12 obrazložitve sodbe je tako ustrezno in izčrpno pojasnilo, kako je tožnik glede na dokaze toženke tekom postopka prilagajal svoje tozadevne navedbe ter zakaj je izpoved tožnika tudi glede tega ocenilo za neprepričljivo, in zakaj je štelo, da C. C. številke njegove kartice tega dne ni nujno potreboval zaradi pridobitve kartice evropskega zavarovanja⁶, pri čemer tožnik sicer še vedno neutemeljeno vztraja tudi v pritožbi. Upoštevaje navedeno tako ni utemeljena pritožbena navedba, da toženka ni dokazala, da bi on sam ali kdo drug zanj tega dne v ZD A. posredoval številko njegove kartice, oziroma da je njegovo pošiljanje fotografije kartice ZZZS C. C. v vzročni zvezi z vpisom v register cepljenih oseb.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi pomen vsebine SMS sporočil med tožnikom in njegovo mamo ter to utemeljeno štelo za dodaten dokaz, da tožnik ni bil cepljen. Razloge za svojo odločitev je pojasnilo jasno, prepričljivo, natančno in obširno⁷, zato jim sledi tudi pritožbeno sodišče, posledično pa so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da sporočila dokazujejo ravno nasprotno, tj. da je bil cepljen (saj bi sicer mami nedvomno napisal, naj ne razlaga, da je cepljen).

15. Po navedenem tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da toženka ni dokazala, da ni bil cepljen. Neutemeljene pa so zato tudi s tem povezane pritožbene navedbe, da je bil na podlagi cepljenja utemeljeno zaveden v (uradno) evidenco eRCO kot cepljena oseba, in da je (zato) dne 17. 9. 2021 ob vstopu v službo, kot tudi v spornem obdobju od 17. 9. 2021 do 18. 11. 2021, imel veljavno EU digitalno COVID potrdilo in je izpolnjeval pogoj PCT. Čeprav pritožba pravilno izpostavlja, da EU digitalno COVID potrdilo predstavlja javno listino⁸, pa to ne pomeni, da ni dovoljeno dokazovati, da so dejstva v njej ugotovljena neresnično⁹. Prav slednje pa je toženka nedvomno storila, kar je pravilno ugotovilo in upoštevalo tudi sodišče prve stopnje in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Pri tem pa ni odločilno, ali je bila ta listina kdaj razveljavljena oziroma ali je bila glede tega kdaj izdana odločba, za kar se zmotno zavzema pritožba, da jo je izdal pristojen organ, pa med strankama niti ni sporno. Upoštevaje navedeno je za odločitev v tej zadevi povsem nepomembno tudi dejstvo, ali je toženka dokazala, da niso cepljene tudi druge osebe iz seznama domnevno necepljenih oseb, med drugim tudi tožnikova mama in njen partner, kar je pravilno zapisalo in upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

16. Z ozirom na opisano pa so neutemeljene tudi pavšalne pritožbene navedbe o zmotni presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko se je delodajalcu izkazal s potrdilom z lažno vsebino, da je bil cepljen, v resnici pa ni bil, ravnal naklepno. Ker ni bil cepljen, pa tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja, da ni kršil Odlokov 1 in 2, določil Zakona o varnosti in zdravju pri delu, določil pogodbe o zaposlitvi, ZDR-1, kodeksov in določil ZJU, in da posledično tudi ni podan nadaljnji pogoj za zakonitost odpovedi po 109. členu ZDR-1¹⁰.

17. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno vztraja, da je bil z izrečenim ukrepom diskriminiran napram drugim delavcem toženke, in sicer zaradi svoje starosti, delovnega mesta in poklica. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno ugotovilo, da je toženka vsem policistom (tudi starejšim, oziroma takim z daljšim policijskim stažem) izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, razen F. F., ki mu je delovno razmerje s toženko prenehalo na podlagi sporazuma. Tudi to pa ne dokazuje diskriminacije, za kar se zavzema pritožba, saj je bil tudi na ta način dosežen enak cilj, kot ga je toženka zasledovala pri ostalih policistih, tj. prenehanje delovnega razmerja. Pritožba tudi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da toženki ni naložilo, naj predloži seznam pri njej zaposlenih oseb, ki so navedeni v analitičnem poročilu z dne 8. 10. 2021, in niso policisti ter ukrepe, ki so jim bili izrečeni, s katerimi je tožnik želel dokazati, da le-te toženka drugače obravnava. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in ne predstavlja kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot je smiselno pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, namreč za odločitev v tem postopku ni pomembno, kako so ravnali drugi delodajalci, državni organi (pri istem delodajalcu), organi lokalnih skupnosti, javni zavodi, itd., saj o diskriminaciji namreč ni moč govoriti, če različni delodajalci, državni organi (četudi pri istem delodajalcu), organi lokalnih skupnosti, javni zavodi in drugi, (različnim) delavcem za enake kršitve izrečejo različne ukrepe. Odločitev o tem je v njihovi pristojnosti, od delodajalcev se ne zahteva, da vsem delavcem, ki kršijo pogodbo o zaposlitvi, to tudi odpovejo. Ustrezno pa je sodišče prve stopnje glede tega upoštevalo tudi, da ni enakosti v nepravu, in da se od policistov pričakuje, da ne le v službenem, temveč tudi v zasebnem življenju spoštujejo in upoštevajo veljavne predpise. Po stališču pritožbenega sodišča pa je zato strožja obravnava njihovih kršitev celo pričakovana (in ne gre za diskriminacijo). Upoštevaje navedeno pa tudi ni moč zaključiti, da različno sankcioniranje iste kršitve hkrati pomeni, da ta ni tako huda, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, za kar se prav tako neutemeljeno zavzema pritožba.

18. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprememb.
² Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 - Ur. l. RS, št. 147/2021 in nadaljnji.
³ Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 – Ur. l. RS, št. 174/21 in nadaljnji.
⁴ In vabilu na zagovor z dne 13. 12. 2021.
⁵ Ta je povedala, da se je sicer res dogajalo, da so zaradi gneče izjemoma kakšno osebo v register pozabili vnesti nemudoma, da pa so to storili z (le) manjšim zamikom, vendar gre v teh primerih za izjeme oziroma osamljene primere. Dodala je še, da je pri vnosu podatkov cepljenih najbolj bodlo v oči, da je bil datum vnosa cepljenja drugačen od datuma cepljenja, datum vnosa je bil za prvo in drugo cepljenje v veliko primerih isti in vnesen v razmaku nekaj sekund oziroma minut.
⁶ Saj ni nikamor potoval in je torej ni nujno rabil, tožnikovi izpovedi glede navedenega ni sledilo, drugih dokazov pa ni predlagal (čeprav je dokazno breme glede tega na njem).
⁷ Saj sicer tak „napad“ na mamo, celo, da je treba C. C. skrajšati jezik, ni bil potreben, poleg tega sta bila tudi ta dva na seznamu med 588 osebami, ki naj bi bile cepljene dvakrat, vnos pa je bil tudi zanju opravljen isti dan ali z zamikom par dni, in sicer dne 26. 8. 2021.
⁸ Kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP).
⁹ Četrti odstavek 224. člena ZPP.
¹⁰ Da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2023

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 105/2023
• VDSS Sodba Pdp 146/2023
• VDSS Sodba Pdp 383/2022