VDSS Sodba Pdp 250/2023

Jedro

Del plače iz naslova poslovne uspešnosti je sestavni del plače, zato je opravljanje dela (kar pomeni, da je delavec fizično prisoten na delovnem mestu, na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti po pogodbi o zaposlitvi) po naravi stvari ključen pogoj za izplačilo tega dela plače.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I., III. in IV. točka izreka) spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi:

„Zavrne se zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni plačati dodatek za poslovno uspešnost v znesku 1.570,82 EUR bruto skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.105,97 EUR od 23. 12. 2020 dalje do plačila in od zneska 464,85 EUR od dne 23. 12. 2021 do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 18,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 132,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici v roku 8 dni plača dodatek za poslovno uspešnost v znesku 1.570,82 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.105,97 EUR od 23. 12. 2020 dalje do plačila in od zneska 464,85 EUR od dne 23. 12. 2021 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (še za 570,34 EUR bruto s pp in zakonske zamudne obresti od 22. 12. 2020 oziroma 22. 12. 2021) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača njene pravdne stroške v znesku 342,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je zavezanka za plačilo sodne takse za postopek na I. stopnji tožena stranka, v deležu 73 %.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče spregledalo, da je tožnica prvotno vtoževani tožbeni zahtevek utesnila in slednjega tudi ni upoštevalo pri uspehu strank v postopku. Iz izreka sodbe ne izhaja, da je od dosojenih bruto zneskov potrebno odtegniti in plačati davke in prispevke in plačati zgolj neto zneske, izrek je zato nerazumljiv in gre za kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz sodbe tudi ni mogoče razbrati, kako je sodišče izračunalo prisojene zneske, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Navaja, da sodišče izhaja iz napačne predpostavke, da je poslovna uspešnost delodajalca neodvisna od prispevka zaposlenih. Poslovna uspešnost je rezultat aktivnega opravljanja dela. Prispevek zaposlenega z opravljanjem dela je bistven element pozitivnih rezultatov družbe. Razlikovanje, ki temelji na delu oziroma na rezultatih dela, je dovoljeno razlikovanje. Tožnica je prejela vse zneske, do katerih je bila (upoštevaje njeno dejansko prisotnost na delu) upravičena na podlagi veljavnih določil podjetniške kolektivne pogodbe. Upoštevaje njeno efektivno prisotnost na delu, je prejela sorazmerni del dodatka za poslovno uspešnost. Kriteriji v podjetniški kolektivni pogodbi so objektivni in nediskriminatorni. Spoštovanje veljavne kolektive pogodbe ne more predstavljati delodajalčeve kršitve načela enakosti. Prisotnost na delu ni osebna okoliščina v smislu določb ZDR-1 in ZVarD. Sklicuje se na sodbo pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. X Pdp 781/2022. Napačna je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, saj jih je sodišče napačno prisodilo od bruto in ne pravilno od neto zneskov. Nepravilna je odločitev o stroških postopka in sodni taksi. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (torej tudi del, ki ni bil zavrnjen že s sodbo sodišča prve stopnje), vse s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku¹ po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Predmet pritožbene presoje v tem individualnem delovnem sporu je plačilo dodatka za poslovno uspešnost (božičnice), urejenega v 33. členu podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke. Slednji določa, da so do božičnice oziroma dodatka za poslovno uspešnost upravičeni vsi, ki imajo na dan izplačila (predvidoma od 19. do 23. decembra v tekočem koledarskem letu) z družbo sklenjeno pogodbo o zaposliti, bodisi za določen ali nedoločen čas, bodisi za polni oziroma skrajšani delovni čas. Največjo mogočo višino božičnice določi direktor družbe. Do največje mogoče višine božičnice so upravičeni vsi tisti zaposleni, ki so delali vse delovne dni po delovnem koledarju družbe tekočega leta, pri čemer se dnevi letnega dopusta ne odštevajo. Odštevajo pa se dnevi, ko je bil zaposleni odsoten z dela zaradi bolniške odsotnosti ali za čas čakanja na delo doma. Vsi ostali zaposleni, ki so delali manj dni, kot je dni v delovnem koledarju družbe tekočega leta, so upravičeni do božičnice, ki je sorazmerna številu dni, ko so v tekočem letu delali. To pravilo pa se smiselno uporablja tudi za tiste zaposlene, ki delajo krajši delovni čas od polnega.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da izpodbijana določba krši prepoved posredne diskriminacije, zato je v nasprotju s 6. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).² Zavzelo je stališče, da je kriterij prisotnosti na delu sicer oblikovan nevtralno in velja za vse delavce, njegov učinek pa je tak, da delavce, ki so odsotni od dela zaradi zdravstvenega stanja, t.j. so začasno nezmožni za delo oz. v bolniškem staležu, postavi v slabši položaj. Slednji se kaže v nižjem izplačilu poslovne uspešnosti. Zdravstveno stanje je osebna okoliščina, na katero delavec nima vpliva in posledično ne sme biti okoliščina, ki povzroči slabšo obravnavo delavca v delovnem razmerju. Kriterij neprisotnosti na delu, v primeru, kadar se nanaša na odsotnost z dela zaradi zdravstvenega stanja, je po stališču prvostopenjskega sodišča torej diskriminatoren in s tem nezakonit. Takšna presoja sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotna.

8. Skladno s 44. členom ZDR-1 mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. ZDR-1 v drugem odstavku 126. člena določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

9. Obveznost izplačila plače ni avtomatična posledica obstoja delovnega razmerja med strankama, temveč predstavlja protidajatev za opravljeno delo.³ Pogodba o zaposlitvi je dvostranska pogodba, s katero se delavec zaveže opravljati določeno delo za delodajalca, delodajalec pa, da bo delavcu za opravljeno delo plačal. Gre za dve temeljni obveznosti strank pogodbe o zaposlitvi, za kateri je značilna vzajemna dolžnost izpolnitve. Kljub načelni vzajemni dolžnosti izpolnitve ima delavec v določenih primerih pravico do plačila, čeprav dela ne opravlja, in sicer pravico do nadomestila plače. Če delavec ne opravlja dela oziroma je odsoten z dela, za čas odsotnosti ni upravičen do plače, temveč do nadomestila plače. V teh primerih gre za odstop od načela vzajemnosti, ki je izraz upoštevanja socialne funkcije plače in predstavlja odmik pogodbe o zaposlitvi od civilnopravne ureditve vzajemnih pogodb.

10. Del plače iz naslova poslovne uspešnosti je sestavni del plače, zato je opravljanje dela (kar pomeni, da je delavec fizično prisoten na delovnem mestu, na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti po pogodbi o zaposlitvi) po naravi stvari ključen pogoj za izplačilo tega dela plače. V tem času delavec s svojim delovnim prispevkom dosega določene rezultate (produktivnost dela), kar vpliva na poslovni rezultat oziroma uspešnost delodajalca.⁴ Delavec v času upravičene odsotnosti z dela ne ustvarja delovnih rezultatov in ni upravičen do plače in njenih sestavnih delov, tj. do osnovne plače, dela plače iz naslova delovne uspešnosti in dodatkov, temveč do nadomestila plače. Plača iz preteklega obdobja je pri odsotnih delavcih le osnova za odmero nadomestila. ZDR-1 torej razlikuje med pravicama do plače in nadomestila plače, kar temelji na stvarnem in razumnem razlogu – opravljanju dela. Glede na objektivno drugačen položaj delavcev, ki so fizično prisotni na delu in opravljajo delo, ter odsotnih delavcev, ki dela iz različnih razlogov ne opravljajo, je zakonodajalec drugače uredil tudi pravico do plačila. Ker položaja po določbah ZDR-1, ki urejata ustrezno plačilo za delo, nista enaka oziroma primerljiva, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je določitev kriterija prisotnosti na delu pri izplačilu dela plače za poslovno uspešnost v panožni kolektivni pogodbi diskriminatorna.⁵

11. Pritožbeno sodišče ob spremembi izpodbijanega dela sodbe ni spregledalo niti ureditve v panožni kolektivni pogodbi, ki za delavce, ki so odsotni z dela zaradi letnega dopusta, določa, da se njihova odsotnost z dela šteje kot prisotnost na delu (ti dnevi se ne odštevajo). Tudi navedeni odsotni delavci sicer ne opravljajo dela in ne prispevajo k uspehu tožene stranke, vendar pa tudi navedeno samo po sebi ne pomeni, da je bila zaradi tega določitev kriterija prisotnosti pri izplačilu dela plače diskriminatorna. Različno obravnavanje odsotnih delavcev namreč ne temelji na osebni okoliščini, temveč na razlogih oziroma vzrokih odsotnosti. Različne razloge, zaradi katerih je delavec odsoten z dela, pa je upošteval tudi zakonodajalec pri določitvi višine nadomestila plače (137. člen ZDR-1).⁶

12. Glede pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker iz sodbe ne izhaja, na kakšen način je sodišče izračunalo zneske, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki in je zato ni mogoče preizkusiti (kar sicer ne drži, saj to iz 12. točke obrazložitve izhaja), ter da je izrek nerazumljiv, ker v njem ni določeno, da je od dosojenih bruto zneskov potrebno odtegniti in plačati davke in prispevke in plačati zgolj neto zneske⁷, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da te navedbe, poleg tega, da so neutemeljene, glede na sprejeto odločitev, tudi niso pravno odločilne.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Slednje pa zaradi spremenjenega uspeha strank v postopku vpliva tudi na spremenjeno odločitev o stroških postopka in sicer tako, da jih mora tožeča stranka v celoti povrniti toženi stranki (prvi odstavek 154. člena in 155. člena ter drugi odstavek 165. člena ZPP).

14. Toženo stranko zastopa pooblaščenka, ki ni odvetnica. V postopku pred sodiščem prve stopnje je priglasila za odgovor na tožbo poštnino v znesku 5,00 EUR in materialne stroške v višini 20,00 EUR, enako za prvo pripravljalno vlogo. Za narok dne 15. 12. 2022 je priglasila kilometrino na relaciji Zalog – Koper - Zalog (239 kilometrov). Pravna podlaga za priznanje stroškov pooblaščenke tožene stranke, ki ni odvetnica in ima zato pravico le do povračila določenih materialnih stroškov, je Zakon o pravdnem postopku in Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik⁸). Pooblaščencem, ki niso odvetniki, se potrebni izdatki, ki obsegajo povrnitev potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, odmerijo v skladu z določbami 5. do 11. člena tega pravilnika (2. odstavek 18. člena Pravilnika). Pravilnik v 5. členu določa, da potni stroški obsegajo stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom. Po 6. členu Pravilnika se potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Stroški za prevožene kilometre se povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, ali če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom (9. člen Pravilnika). Javni prevoz (avtobus) na relaciji Ljubljana (sedež tožene stranke) – Koper - Ljubljana vozi ob primernem času, zato je pritožbeno sodišče pooblaščenki tožene stranke priznalo stroške tega javnega prevoza. Iz javno objavljenih podatkov izhaja, da cena avtobusne vozovnice za relacijo Ljubljana - Koper znaša 9,31 EUR v eno smer, zato je sodišče pooblaščenki tožene stranke priznalo strošek v skupni višini 18,62 EUR. Skupaj mora torej tožnica toženi stranki povrniti 18,62 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Ostalih priglašenih stroškov ni priznalo, saj zanje ni podlage v Pravilniku, niti niso izkazani. V skladu z uveljavljeno sodno prakso (glej načelno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) je pritožbeno sodišče toženi stranki od terjatve za povračilo stroškov postopka prisodilo še zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči po izteku 15-dnevnega paricijskega roka.

15. Odločitev o taksni obveznosti je odpadla, saj je tožnica kot delavka oproščena plačila sodne takse v individualnih delovnih sporih premoženjske narave (opomba 2.3. a Zakona o sodnih taksah, ZST-1⁹), in ker v sporu ni uspela, tudi ni podlage, da se sodna taksa naloži v plačilo toženi stranki (2. odstavek 3. člena ZST-1).

16. Tožena stranka je s pritožbo uspela. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, znašajo 132,00 EUR (sodna taksa za pritožbo). Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, ker zanje ni podlage v Pravilniku. Tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

17. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni (prvi odstavek 360. člena ZPP).

-------------------------------
¹ ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.
² Ur. l. RS, št. 21/2013.
³ Primerjaj VSRS, opr. št. VIII Ipd 206/2018.
⁴ Kriterij efektivne prisotnosti na delu za izplačilo dela plače za poslovno uspešnost določajo številne panožne kolektivne pogodbe (npr. četrti odstavek 76. člena Kolektivne pogodbe za papirno in papirno-predelovalno dejavnost, četrti odstavek 55. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost pridobivanja in predelave nekovinskih rudnin Slovenije, drugi odstavek 50. člena Kolektivne pogodbe za gozdarstvo Slovenije, četrti odstavek 76. člena Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko-predelovalne dejavnosti Slovenije, peti odstavek 44. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo idr.). Skupaj s kriterijem višine plače ga pri izplačilu dobička zaposlenim upošteva tudi 7. člen Zakona o udeležbi delavcev pri dobičku (Ur. l. RS, št. 25/2008).
⁵ Tako tudi VDSS, opr. št. X Pdp 781/2022.
⁶ Ibidem.
⁷ Kadar sodišče prisoja denarne zneske, ki so po davčni zakonodaji predmet obdavčitve, tak dostavek zaradi svoje pojasnilne narave sodi v obrazložitev in ne v izrek sodne odločbe- tako tudi VS RS II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018, podobno tudi v sodbi in sklepu VS RS VIII Ips 181/2017 z dne 6. 3. 2018.
⁸ Ur. l. RS, št. 15/03 s spremembami.
⁹ Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

22.11.2023