VDSS Sodba Pdp 358/2023

Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da kljub temu, da je tožnica opravljala pretežno delo z uporabniki storitev, takšnega dela v celoti v konkretnem primeru ni mogoče šteti za delo v nevarnih pogojih. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnica v spornem obdobju, dela v rizičnih razmerah oziroma v nevarnih pogojih ni opravljala v večjem obsegu od priznanega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odpravo sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 7. 2020 in sklepa RS, Upravne enote A. z dne 3. 6. 2020 in priznanje ter izplačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah za mesec maj 2020 v bruto znesku 1.122,25 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneska tečejo od vložitve tožbe dalje ter povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica toženi stranki dolžna plačati 483,48 EUR stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje med seboj v nasprotju, prav tako ni razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbi 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS in drugega dostavka istega člena. Iz razlage komisije izhaja, da morata biti za dodelitev dodatka za delo v rizičnih razmerah izpolnjena pogoja razglasitev epidemije in opravljanje dela v nevarnih pogojih, kar je bilo izpolnjeno. Tožnica je namreč v maju 2020 opravila 59,17 ur neposrednega dela z uporabniki, zato bi ji dodatek moral biti priznan najmanj za toliko ur. Dejansko pa ji gre dodatek za vse opravljene ure v tem mesecu, saj je ves ta čas delo opravljala v nevarnih pogojih in te pogoje v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi natančno opisala. Tožnica je bila neenako obravnavana tako napram ostalim sodelavcem, ki so dobili enako višino dodatka, pa so bili v stiku s strankami manj kot 59,17 ur, kot tudi napram ostalim upravnim enotam, kjer je bilo delavcem, ki so opravljali neposredno delo s strankami, priznanih 20 % evidentiranega delovnega časa. Niti iz izpodbijanih sklepov niti iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, na podlagi česa in zakaj se tožnici priznava dodatek za delo le za 10 % evidentiranega delovnega časa, niti ni pojasnil o tem, katero delo in naloge se sploh štejejo za delo in naloge v nevarnih pogojih. Izpodbijani sklepi so nazadostno neobrazloženi, ni jih mogoče preizkusiti in je zato že navedeno razlog za njihovo nezakonitost. Niti v sklepih ne v sodbi ni pojasnil o tem, zakaj se je tožničino delo v maju 2020 štelo za pretežno delo z uporabniki. Tožnica je tekom postopka opozorila, da je interni akt z dne 3. 6. 2020, s katerim je predstojnica določila dela in naloge, ki se štejejo za delo v nevarnih pogojih in odstotek evidentiranega delovnega časa na delovnem mestu, ki se javnemu uslužbencu prizna, nezakonit, zato se nanj toženka ne more sklicevati in tudi ne more predstavljati pravne podlage za določitev dodatka za delo in naloge v nevarnih pogojih. Določitev dodatka v tem dokumentu je povsem arbitrarna in nejasna, iz njega ni razvidno ne kaj pomeni pretežno delo z uporabniki storitev in kaj občasno delo z uporabniki storitev, predvsem pa ni jasno, po kakšnih merilih so bili določeni pavšalni odstotki evidentiranega delovnega časa, ki se delavcu prizna. Javnemu uslužbencu skladno z 39. členom KPJS pripada dodatek za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami, zato bi morala tako toženka kot sodišče upoštevati dejansko delo tožnice, ne pa določiti dodatka na splošno in arbitrarno v odstotku, ne da bi se ugotovilo, koliko časa je tožnica dejansko opravljala delo v rizičnih razmerah. Sodišče se je napačno sklicevalo na sodbo VDSS opr. št. X Pdp 301/2021 in sodbo DSS v Ljubljani opr. št. X Pd 863/2020 z dne 9. 9. 2021, saj v teh zadevah ne gre za enako pravno in dejansko stanje kot v obravnavani zadevi. Opozarja tudi, da so bili akti glede določitve višine dodatka za delo v rizičnih razmerah izdani nezakonito, saj reprezentativni sindikat pri sprejemu ni sodeloval, kar bi mu moral omogočiti predstojnik skladno s četrtim odstavkom 26. člena ZJU. Meni, da je bilo z izpodbijano sodbo nesorazmerno poseženo v pravico tožnice do enakega varstva pravic, pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zahtevku v celoti ugodi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je tako prvostopenjsko sodišče kot tudi pritožbeno enkrat že odločalo. S sklepom opr. št. Pdp 585/2022 z dne 10. 1. 2023 je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v prvem postopku razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijano sodbo, izdano v ponovljenem postopku, preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Ugotovilo je, da je v novem postopku prvostopenjsko sodišče v skladu z napotili razveljavitvenega sklepa ugotovilo vsa pravotvorna dejstva in se do njih tudi ustrezno opredelilo, na ugotovljena dejstva pa je pravilno navezalo pravno posledico, da se tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče prve stopnje ni storilo ne uradno upoštevnih, ne očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, materialno pravo je pravilno uporabilo.

6. Spor se nanaša na 11. točko prvega odstavka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.), po kateri spada v okvir dodatkov za nevarnost in posebne obremenitve tudi dodatek za delo v rizičnih razmerah (kar je tudi območje epidemije). Po drugem odstavku pripada delavcu dodatek samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami. Za pravilno presojo zahtevka je bilo tako bistveno ugotoviti, ali je delo tožnice v mesecu maju 2020 potekalo v nevarnih pogojih in če je, v kakšnem obsegu oziroma ali ga je opravljala v nevarnih pogojih več ur, kot ji je priznala tožena stranka. Sodišče je ugotavljalo prav to, pri čemer se je opredelilo do tega, kaj konkretno je predstavljalo nevarne pogoje dela, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnici za opravljanje dela v prostorih tožene stranke med razglašeno epidemijo v Republiki Sloveniji za mesec maj 2020 priznan in izplačan dodatek za delo v rizičnih razmerah v skladu z 11. točko prvega odstavka 39. člena KPJS v višini 65 % urne postavke njene osnovne plače, in sicer za 10 % evidentiranega delovnega časa, to je 16,6 ur, ter da je tožnica v tem mesecu neposredno s strankami opravila 59,17 ur dela. Na podlagi ugotovitve, da tožnica ni uspela dokazati, da je delo v rizičnih razmerah opravljala v večjem obsegu od priznanega, je njen tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje in jih po nepotrebnem ne ponavlja. Pritožbene navedbe prvostopne odločitve ne omajejo ter so v celoti neutemeljene. Pritožbena utemeljitev namreč predstavlja le povzemanje argumentov, ki jih je tožeča stranka uveljavljala že v okviru sojenja na prvi stopnji. S takšnim razlogovanjem pritožba zato ne more biti uspešna, saj se je že sodišče prve stopnje do neutemeljenosti njenih stališč ustrezno opredelilo.

9. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Vsebuje namreč odločilne dejanske in pravne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka, odločilna dejstva si med seboj niso v nikakršnem nasprotju. Iz sodbe jasno izhaja tudi pravilno materialnopravno stališče, da dela s strankami (uporabniki) in njihovimi dokumenti ni mogoče avtomatično šteti za delo v nevarnih pogojih in razlogi za takšno stališče. Pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato niso utemeljene.

10. Napačno je vztrajanje pritožnice, da je tožena stranka z izdajo sklepa z dne 3. 6. 2020 krčila pravice delavcev in da sklep ni bil izdan zakonito. Sklep je skladno s pooblastili izdala predstojnica (prvi odstavek 33. člena Zakona o javnih uslužbencih: ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2020 in nasl.) zaradi epidemije¹ in ne gre za akt, za katerega bi potrebovala soglasje sindikata po četrtem odstavku 26. člena ZJU. Skladen je z razlago Komisije za razlago KPJS 11. točke 39. člena KPJS v povezavi z drugim odstavkom istega člena, da delavcu dodatek ne pripada za celoten čas opravljanja dela v območju epidemije, temveč le za delovni čas, ko je dejansko delal v nevarnih pogojih. Takšno tolmačenje določb KPJS je bilo sprejeto tudi v zadevi X Pdp 301/2021, predlog za dopustitev revizije v tej zadevi pa je bil zavrnjen (VIII DoR 215/2021). Ker se je v tem predlogu zastavljeno vprašanje nanašalo na presojo pravilnosti razlage sodišča druge stopnje 39. člena KPJS, je sklicevanje sodišča prve stopnje na to zadevo povsem utemeljeno. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da delavec v individualnem delovnem sporu ne more uveljavljati neveljavnosti splošnega akta delodajalca zaradi kršitev določb zakona ali kolektivne pogodbe pri njegovem sprejemanju. Splošni akt delodajalca, ki v kolektivnem sporu tozadevno ni izpodbit, se šteje za veljavnega, razen v kolikor je določena določba v nasprotju s kolektivno pogodbo ali zakonom. V takem primeru na mesto neskladnih določb splošnega akta stopijo določbe kolektivnih pogodb in zakona.²

11. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da kljub temu, da je tožnica opravljala pretežno delo z uporabniki storitev, takšnega dela v celoti v konkretnem primeru ni mogoče šteti za delo v nevarnih pogojih. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnica v spornem obdobju, dela v rizičnih razmerah oziroma v nevarnih pogojih ni opravljala v večjem obsegu od priznanega. V zvezi s tem je na podlagi vestne in skrbne ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnice in prič, pravilno ugotovilo, da je toženka delo organizirala na način, da je bila možnost okužbe čim bolj omejena (uporaba mask in rokavic, razkužilna sredstva, vzdrževanje varnostne razdalje, steklene pregrade, tožnica si je sama organizirala naročanje in porazdelitev strank, itd.). Pri presoji pravnega standarda „dela v nevarnih pogojih“ je pravilno upoštevalo, da je toženka izvedla ukrepe, da bi bilo delo čim bolj varno, da pa je določeno tveganje za okužbo ostalo. To tveganje je tudi pravilno ovrednotilo, pri tem pa je ustrezno upoštevalo tudi neprerekano dejstvo, da med zaposlenimi v mesecu maju 2020 ni bilo okuženih delavcev, ter da je bil v mesecu maju 2020 na območju Upravne enote A. zabeležen zgolj en primer okužbe, epidemiološka slika se je umirila, epidemija pa je bila nato preklicana.

12. Sodišče prve stopnje se je v točki 14 in 15 obrazložitve opredelilo do trditev tožnice, da se izpodbijanih sklepov ne da preizkusiti. Pravilno je ugotovilo, da sta sklepa ustrezno obrazložena. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi morala tožena stranka podati kriterije, na podlagi katerih je presojala, v kakšni meri je delavec ogrožen. Iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), KPJS in niti iz drugega predpisa ne izhaja, da za spor o obravnavanem dodatku velja obrnjeno dokazno breme. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo dodatka za rizične razmere iz 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS, mora navesti odločilna dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze (7. in 212. člen ZPP), sodišče pa nato (upoštevajoč tudi trditveno in dokazno podlago nasprotne stranke) presoja obstoj pogojev za priznanje dodatka. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da je opravila delo v rizičnih razmerah v večjem obsegu, kot ji je bilo priznano z izpodbijanim sklepom.

13. Določitev dodatka v odstotku od evidentiranega delovnega časa je upravičena le v primerih, ko bi bilo dejanski čas, ko je bil javni uslužbenec izpostavljen nevarnim pogojem dela, mogoče ugotoviti le z nesorazmernimi težavami, sicer pa je za obračun dodatka potrebno šteti ves čas, ko delavec dejansko opravlja takšna dela in naloge. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru, glede na vse izvedene zaščitne ukrepe toženke, stiki tožnice z zaposlenimi niso predstavljali dela v rizičnih razmerah, prav tako ne stik tožnice z dokumenti strank, takšnega dela pa ni predstavljal niti celoten obseg dela z uporabniki, temveč je tožnica delo v nevarnih pogojih opravljala le takrat, ko je zaradi potrebe dela stopila do stranke na drugo stran steklene pregrade. Pravilno je ugotovilo tudi, da bi bilo zaradi specifike dela in dejanskih nalog tožnice ter takratnih epidemioloških razmer na območju Upravne enote A. in s strani tožene stranke zagotovljenih potrebnih zaščitnih sredstev, dejanski čas izpostavljenosti nevarnim pogojem dela mogoče ugotoviti le z nesorazmernimi težavami. Iz tega razloga je utemeljeno presodilo, da je bila določitev dodatka v odstotku od evidentiranega delovnega časa s strani toženke potrebna, ter da je načelnica upravne enote, glede na poznavanje razmer in področja dela, višino dodatka sprejela upoštevajoč realno oceno nevarnih pogojev dela v mesecu maju 2020. Ker je bil tožnici določen najvišji možni odstotek po sklepu (10 %), ni pomembno razlikovanje med tem, kaj pomeni pretežno delo z uporabniki storitev ali občasno delo z uporabniki storitev.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bila tožnica neenako obravnavana napram ostalim sodelavcem, ki so dobili enako višino dodatka, pa so bili v stiku s strankami manj kot 59,17 ur. Te navedbe so pavšalne, saj ne konkretizirajo drugih delavcev in njihovih obsegov časa dela in načina dela z uporabniki. V pritožbi tožnica neutemeljeno izpostavlja tudi upravičenost do višjega dodatka na drugih upravnih enotah in neenako obravnavo s tem v zvezi, saj na neenaki obravnavi, pri čemer niti ne gre za izpostavljeno osebno okoliščino v smislu prvega odstavka 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), zahtevek za izplačilo dodatka ne more biti utemeljen. Sicer pa je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je delavec v vtoževanem času opravljal delo v nevarnih pogojih v smislu drugega odstavka 39. člena KPJS, ali ne.

15. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba glede primerjave dodatka s prejšnjimi meseci. V mesecu maju 2020 je bila epidemiološka slika boljša, čemur je sledil preklic epidemije, zato je bila tudi višina dodatka glede na pretekla meseca utemeljeno znižana, saj je bila ogroženost javnih uslužbencev na delovnem mestu manjša.

16. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica v mesecu maju opravila 59,17 ur s strankami. Celotno delo s strankami po pravilni presoji sodišča v mesecu maju 2020 ni predstavljalo dela v nevarnih okoliščinah (navedeno ne izhaja niti iz akta toženke z dne 3. 6. 2020), temveč je takšno delo postalo le občasno, to je takrat, ko je tožnica zaradi potrebe dela stopila neposredno do stranke na drugo stran steklene pregrade. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica na ta način delo v mesecu maju 2020 opravljala več kot 16,6 ur, zato do višjega zneska dodatka ni upravičena. Pravilna je presoja prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka v sklepu glede na vse navedeno, pravilno ocenila čas, ko je tožnica opravljala delo v nevarnih pogojih in so posledično neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je tožnica vseh 59,17 ur dela s strankami ali celo 166,26 ur celotnega dela v maju 2020 opravljala delo v nevarnih okoliščinah.

17. Iz navedenega tudi izhaja, da so pritožbene navedbe o nesorazmernem posegu v pravico tožnice do enakega varstva pravic, do sodnega varstva in v pravico do pravnega sredstva povsem neutemeljene.

18. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ta je bila razglašena na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 19/2020).
² Primerjaj VDSS, opr. št. Pdp 164/99, Pdp 723/2011 in druge.

Datum zadnje spremembe:

26.10.2023

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1118/2012
• VDSS Sodba Pdp 657/2022
• VDSS sodba Pdp 764/2011