VDSS Sodba Pdp 157/2023

Jedro

Kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja, ne glede na to ali gre za delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, lahko pride do suspenza pogodbe o zaposlitvi, če so za to izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 53. člena ZDR-1.

Ni treba, da delodajalec za ves čas odsotnosti delavca sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas z novim delavcem. Nadomeščanje lahko uredi tudi z razporeditvijo nalog odsotnega delavca na ostale zaposlene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „zdravnik specialist PPD1 (...) za nedoločen čas, za reparacijo in sodno razvezo ter plačilo denarnega povračila v višini 36.945,48 EUR (I. točka izreka) in odločilo, da tožnica krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Navaja, da je sodišče spregledalo, da ob sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi ni bilo razlogov za njeno sklenitev za določen čas, saj je od 2. 4. do 30. 6. 2021 prišlo do suspenza pogodbe o zaposlitvi, suspenz pa je v nasprotju za namenom razloga po drugi alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Toženka ob sklenitvi pogodbe ni imela potrebe po nadomeščanju odsotne A. A., glede na to, da je soglašala, da tožnica ne dela do 30. 6. 2021 (zmotna uporaba prvega odstavka 55. člena ZDR-1). Navedeno dokazuje, da razlog za sklenitev pogodbe ni bilo nadomeščanje začasno odsotne delavke, saj ni bilo potrebe po delu. Obrazložitev v 10. točki je nepravilna in nezakonita, saj so lahko priče izpovedale le za obdobje po 30. 6. 2021, ne pa tudi o nadomeščanju A. A. od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021. Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je bil fiktiven, 54. člen ZDR-1 pa zlorabljen. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, storilo je kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je ugotovilo, da naj bi B. B. prepričljivo potrdil razlog za suspenz, ker so potrebe po delu to dopuščale, glede na drugačno vsebino listin. Navedeno potrjuje, da ni bilo razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi dne 1. 4. 2021. Poleg tega ni jasno kako je lahko o tem izpovedal B. B., glede na to, da je bil takrat zakoniti zastopnik in podpisnik aneksa C. C. Da je odločitev nepravilna, je razvidno tudi iz dejstva, da je bila 1. 7. 2021 ponovno sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, iz istega razloga, za obdobje do 31. 8. 2021, čeprav je za to obdobje že veljala prva pogodba o zaposlitvi. S tem je toženka priznala, da je bila pogodba z dne 1. 4. 2021 sklenjena nezakonito. Sodišče spregleda, da ni bilo razloga za sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi. Gre za pravni nesmisel, sodišče pa ni izvršilo vestne in skrbne presoje dokazov in ni uporabilo 8. člena ZPP. Bistveno je ali je bilo delo začasno odsotnega delavca dejansko nadomeščeno (VIII Ips 251/2017). Da ni prišlo do nadomeščanja A. A. med 1. 4. in 30. 6. 2021, je bilo priznano dejstvo (214. člen ZPP), podkrepljeno z dokazi (7. in 212. člen ZPP), sodišče pa je s tem v zvezi storilo bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče ni upoštevalo, da je bila A. A. odsotna od 10. 2. 2021 do 13. 3. 2021 zaradi bolezni, od 14. 3. 2021 do 19. 7. 2022 pa zaradi izrabe materinskega in starševskega dopusta. Napačno je uporabilo pravila o dokaznem bremenu in 6., 7. ter 47. člen ZDR-1 glede presoje diskriminacije in neenake obravnave, saj ni upoštevalo, da je dokazno breme na toženki. Tožnica je podala dovolj trditev o diskriminaciji in neenaki obravnavi, kot osebno okoliščino pa je navedla odnos moški-ženska, nadrejeni-podrejeni, zato gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče obrazložilo, da ni navedla osebne okoliščine, s tem pa je bila tožnici odvzeta pravica iz 22. in 23. člena URS. Toženka niti ni prerekala navedb tožnice o vzročni zvezi med sestanki tožnice s B. B. in sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sodišče pa tega ni upoštevalo (kršitev iz prvega odstavka 339. člena v povezavi 214. členom ZPP). Sodišče zmotno razlaga pogodbeno svobodo iz 24. člena ZDR-1. Delodajalca ob sklepanju pogodbe zavezuje 6. in 7. člen ZDR-1. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je izjema in ne pravilo. Nadalje je nepravilna odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga tožnice z zaslišanjem C. C. Toženka je na naroku dne 16. 12. 2022 umaknila ta dokazni predlog, tožnica pa je za tem predlagala njegovo zaslišanje, zato ni bila prekludirana. Sodišče je na naroku dokaze zavrnilo kot nepotrebne, v sodbi pa se sklicuje na to, da je bil dokazni predlog prepozen. Ker bi moralo sodišče zahtevku ugoditi, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je odločalo o zakonitosti sklenitve štirih pogodb o zaposlitvi med tožnico in toženko za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke A. A. Prva pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena dne 1. 4. 2021 za čas od 1. 4. do 31. 8. 2021, druga dne 1. 7. 2021 za čas od 1. 7. do 31. 8. 2021, tretja dne 30. 8. 2021 za čas od 1. 9. do 30. 11. 2021 in četrta dne 29. 11. 2021 za čas od 1. 12. 2021 do 28. 2. 2022. V vseh pogodbah je bilo določeno, da v primeru, če se A. A. vrne pred njihovim iztekom, prenehajo veljati z njeno vrnitvijo. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka za sklenitev vseh štirih pogodb o zaposlitvi imela utemeljen zakonski razlog, to je nadomeščanje začasno odsotne delavke, zato je zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas na podlagi 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z jasnimi razlogi, v okviru katerih se je opredelilo do vseh bistvenih navedb, neposredno ali posredno, pri obrazložitvi pa si ni prihajalo v nasprotje. Sodbo se da preizkusiti, zato ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Prav tako ni podana očitana kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze vestno in skrbno ocenilo, vsakega posebej in vse skupaj in na tej podlagi pravilno ocenilo, katera dejstva šteje za dokazana. Na tako pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka in o stroških postopka. To, da sodišče prve stopnje ni napravilo zaključkov, za katere se je zavzemala tožnica, še ne pomeni, da je dokazna ocena pomanjkljiva.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice z zaslišanjem priče C. C., katerega je podala na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga je ustrezno obrazložilo. Dokazni predlog je bil podan prepozno, tožnica pa ni imela utemeljenega razloga, da je predlagala zaslišanje te priče šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Stranke so dolžne navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) in se ne morejo zanašati na to, da je določen dokazni predlog podala že nasprotna stranka, saj sodi v dispozicijo vsake stranke, da svoje dokazne predloge tudi umakne. Tožnica bi ob dolžni skrbnosti morala predlagati zaslišanje C. C., če je želela, da se ga zasliši, pa tega ni storila vse do zadnjega naroka za glavno obravnavo in je bila torej prepozna (tretji odstavek 286. člena ZPP). Izvedba tega dokaza bi tudi zavlekla potek postopka, glede na to, da je bil predlog podan na zadnjem naroku za glavno obravnavo. C. C. je bil sicer vabljen na zaslišanje, vendar na narok ni pristopil, zato bi bilo potrebno, če bi sodišče prve stopnje izvedlo prepozni dokazni predlog tožnice, izvesti še en narok za glavno obravnavo, kar pa bi podaljšalo postopek. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice in ji s tem ni kršilo pravice do izjave. V sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo dne 16. 12. 2023, je zapisano, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo kot nepotrebni, vendar zaradi tega, ker je v izpodbijani sodbi ta odločitev dodatno utemeljena s prekluzijo, ni prišlo do očitane protispisnosti. Skladno s četrtim odstavkom 287. člena ZPP sodišče ni vezano na svoje prejšnje dokazne sklepe in lahko v sodbi dodatno utemelji svoj predhodni dokazni sklep. Pri tem velja dodati, da sodišče izvede le dokaze, ki so potrebni za odločitev, vsi ostali dokazi (prepozni, nedovoljeni, nesubstancirani ipd.) pa se štejejo za nepotrebne.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da okoliščina, da je bila prva pogodba o zaposlitvi z dne 1. 4. 2021 sklenjena za čas od 1. 4. do 31. 8. 2021, pri čemer sta stranki na željo tožnice nato sklenili aneks, s katerim sta se dogovorili za suspenz pogodbe o zaposlitvi od 2. 4. do 30. 6. 2021, ne pomeni, da ni obstajal razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Prav tako ne drži, da je toženka slednje priznala, saj je to izrecno zanikala že v odgovoru na tožbo kot tudi v pripravljalnih vlogah, zato je neutemeljen očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz prvega odstavka 339. člena v povezavi s 7. in 212. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino aneksa, zato ni podana niti očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica dejansko uveljavlja napačno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče na podlagi aneksa ni naredilo zaključkov, za katere se zavzema, vendar neutemeljeno. Kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja, ne glede na to ali gre za delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, lahko pride do suspenza pogodbe o zaposlitvi, če so za to izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 53. člena ZDR-1. V predmetni zadevi je tožnica želela imeti neplačan dopust, toženka pa je njeni prošnji ugodila na način, da se je s tožnico dogovorila za suspenz pogodbe o zaposlitvi za dva meseca, zaradi zdravljenja na stroške tožnice, kot to izhaja iz aneksa. Samo zato, ker je toženka prišla nasproti tožnici in ji od 2. 4. do 30. 6. 2021 omogočila suspenz pogodbe o zaposlitvi, to ne pomeni, da dne 1. 4. 2021 ni imela zakonskega razloga za zaposlitev tožnice za določen čas. Tožnica od 2. 4. do 30. 6. 2021 upravičeno ni opravljala dela, njene pravice in obveznosti iz delovnega razmerja so mirovale (drugi odstavek 53. člena ZDR-1), zato v tem obdobju ni opravljala dela A. A. (niti ne drugega dela za toženko), posledično je neutemeljeno sklicevanje na zadevo VIII Ips 251/2017, saj ne gre za primerljivo situacijo. Kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ki si pri tem ni prihajalo v nasprotje, je vse od 1. 4. do 28. 2. 2022 obstajala potreba po nadomeščanju začasno odsotne delavke. Dvomesečna odsotnost tožnice, iz kateregakoli upravičenega razloga, tega ne spremeni, očitek o napačni uporabi prvega odstavka 55. člena ZDR-1 pa je neutemeljen. Do zaključka tožničine specializacije dne 31. 3. 2021 je naloge A. A. toženka razporedila na ostale zaposlene, dne 1. 4. 2021 pa je ponudila nadomeščanje A. A. tožnici. V času suspenza pogodbe o zaposlitvi je toženka naloge A. A. začasno prerazporedila med druge zaposlene, nato pa je njene naloge prevzela tožnica, zato ne drži, da od 2. 4. do 30. 6. 2021 ni bilo potrebe po nadomeščanju A. A.

9. Pritožbeni očitek, da B. B. ne more izpovedati o razlogih za sklenitev aneksa, ker ni bil podpisnik aneksa, je neutemeljen. B. B. je bil predstojnik D. klinike, Kliničnega oddelka E. (E.), kjer je delala tožnica, zato je bil seznanjen s potrebami po delu v tej enoti, poleg tega pa iz aneksa izhaja, da je suspenz odobrilo tudi vodstvo E.

10. Toženka je ob koncu suspenza s tožnico še vedno imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 4. 2021, ki je veljala do 31. 8. 2021 (oziroma do vrnitve A. A.), kljub temu pa je s tožnico dne 1. 7. 2021 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2021 do 31. 8. 2021, ponovno zaradi nadomeščanja začasno odsotne A. A. Čeprav sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ni bila potrebna, ker je še veljala prejšnja in bi toženka lahko tožnico prijavila nazaj v obvezna zavarovanja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2021, to ne pomeni, da 1. 7. 2021 ni obstajal razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je dejansko ves čas, ko je opravljala delo, nadomeščala A. A. To pomeni, da razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi z dne 1. 4. 2021, 1. 7. 2021, 30. 8. 2021 in 29. 11. 2021 ni bil fiktiven ali navidezen, saj je tožnica v času, ko je bila prisotna na delovnem mestu, za toženko dejansko opravljala delo, ki bi ga drugače opravljala začasno odsotna A. A. S tem je toženka dokazala obstoj enega od zakonskih razlogov (iz druge alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1) za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje pri tem ni ugotovilo, da je tožnica delala tudi od 2. 4. do 30. 6. 2021, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, ampak da je tudi v tem času toženka imela veljaven in utemeljen razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

11. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialnega prava, ker ni upoštevalo, da je bila A. A. od 10. 2. 2021 do 13. 3. 2021 odsotna zaradi bolezni, od 14. 3. 2021 do 19. 7. 2022 pa zaradi izrabe materinskega in starševskega dopusta. Čeprav tožnica A. A. ni nadomeščala ves čas njene odsotnosti, pa jo je nadomeščala v času, ko je imela s toženko sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in je opravljala delo. Kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ni potrebno, da delodajalec za ves čas odsotnosti delavca sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas z novim delavcem. Nadomeščanje lahko uredi tudi z razporeditvijo nalog odsotnega delavca na ostale zaposlene. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo specifične okoliščine v spornem obdobju, in sicer nihanje potreb po nadomeščanju zaradi epidemije in s tem povezanim enkrat manjšim enkrat večjim obsegom operacij in razporejanjem zaposlenih na Covid enote.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu pri presoji zatrjevanega neenakega obravnavanja in diskriminacije. Sodišče prve stopnje je preizkusilo tožničine navedbe, da je bila neenako obravnavana, ker ni dobila pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ter navedbe, da jo je nadlegoval predstojnik B. B. Pri tem je sicer zapisalo, da tožnica ni dokazala svojih navedb o neprimernem oziroma protipravnem ravnanju (nadlegovanju), čeprav je dokazno breme, če delavec navede okoliščine, ki kažejo na diskriminacijo in nadlegovanje (šesti odstavek 6. člena, tretji odstavek 47. člena ZDR-1) na delodajalcu, vendar iz celotne sodbe smiselno izhaja, da je sodišče štelo, da je toženka dokazala, da tožnica ni bila žrtev nadlegovanja in diskriminacije. Čeprav je sodišče prve stopnje zapisalo, da tožnica ni navedla osebne okoliščine, na podlagi katere je bila diskriminirana, je ugotavljalo, ali je bila žrtev nadlegovanja in zakaj ni bila zaposlena za nedoločen čas, ali je bila neenako obravnavana glede na ostale specializante in pravilno ugotovilo, da do diskriminacije ni prišlo. S tem, ko je presodilo, da tožnica ni navedla osebne okoliščine, ni prišlo do kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak zmotne presoje navedb tožnice. Pri tem velja izpostaviti, da so bile tožničine navedbe s tem v zvezi pavšalne, saj je trdila le, da je bila pogodba sklenjena za določen čas zaradi odnosa moški-ženska, ni pa trdila, da se je moške specializante zaposlilo za nedoločen čas, čeprav ni bilo prostih delovnih mest in da se od njih ni pričakovala ustrezna odzivnost in predanost delu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni zaposlila tožnice za nedoločen čas, ker ni imela na voljo prostega delovnega mesta za anesteziologa. Nobena od prič ni potrdila navedbe tožnice, da jo je B. B. nadlegoval, tega ni osebno zaznala niti priča tožnice, F. F., ki je delala na istem oddelku. Pogovori na sestankih o pričakovanjih B. B. so se nanašali na ustrezno komunikacijo in večjo odzivnost tožnice, kar je potrdila priča G. G., vodja oddelka H., in ne na tožnico kot žensko. Tožnica ni dobila pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ker ni bilo prostega delovnega mesta specialist PPD1 za nedoločen čas in ne zaradi svojega spola ali odnosa nadrejenega. Sodišče prve stopnje je tako preizkusilo navedbe tožnice o nadlegovanju in diskriminaciji, zato je neutemeljen očitek tožnice, da ji je bila odvzeta pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl.) in do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

13. Ne držijo pritožbene navedbe, da toženka ni prerekala navedb tožnice o vzročni zvezi med sestanki (kjer naj bi jo nadlegoval B. B.) in zaposlitvijo za določen čas. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo zanikala tovrstne očitke. Pojasnila je, da so pogovori potekali v zvezi zaposlitvijo tožnice za nedoločen čas, pri čemer je bilo tožnici pojasnjeno, da nimajo prostega delovnega mesta za nedoločen čas. B. B. je tožnico seznanil s pričakovanji glede dela zdravnika, opozoril na primerno komunikacijo in sodelovanje, pogovori o morebitni zaposlitvi pa niso bili nikoli pogojevani v razmerju moški-ženska, nadrejeni-podrejeni. Navedbe tožnice tako niso bile nesporne, zato ni bilo podlage, da bi sodišče prve stopnje navedbe tožnice s tem v zvezi štelo za neprerekane skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP. Posledično tudi ni podana očitana relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena v povezavi z 214. členom ZPP.

14. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 24. člen ZDR-1 glede pogodbene svobode toženke, da s tožnico mimo zakonskih pogojev sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imela toženka utemeljen razlog za zaposlitev tožnice za določen čas. Pojasnilo je, da je izbira o tem, koga bo delodajalec zaposlil, v izključni pristojnosti delodajalca, ni pa štelo, da lahko toženka mimo določb 6. in 7. člena ZDR-1 samovoljno odloča med možnimi kandidati in sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas, čeprav ima prosta delovna mesta za nedoločen čas oziroma mimo pravil o tem, kdaj je dopustno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

26.10.2023

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1072/2014
• VDSS Sodba in sklep Pdp 667/2022
• VDS sodba Pdp 1806/2004