Sodba II Ips 544/2003

Jedro

Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi dokazno breme po pravilih o materialnem dokaznem bremenu, prevali procesno dokazno breme na drugo stranko, ki mora potem z nasprotnim dokazom ovreči akutalen dokazni uspeh glavnega dokaza. Ker tožencu to ni uspelo, se je tožnikov provizoričen dokazni uspeh spremenil v dokončen dokazni uspeh.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožniku plačati 1.642.539 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.1996. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter tožencu naložilo, da mora tožniku povrniti 21.762,54 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2002. Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Stališče obeh sodišč je, da je tožnik tožencu izročil s posojilno pogodbo dogovorjen znesek posojila (26.000 USD) ter da pravdni stranki s tem zneskom nista zajeli tudi pogodbenih obresti.

Zoper dajatveni del te sodbe je toženec vložil revizijo. Pritožbenemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, ki jo vidi v zmotnem pojmovanju podpisa posojilojemalca na posojilni pogodbi. Njegov podpis namreč ne pomeni potrditev izročitve zneska, pač pa izraz volje, da prevzema obveznost vrnitve posojenega zneska. Same izročitve zneska posojila torej posojilna pogodba ne dokazuje.

Pritožbeno sodišče je zato zmotno sklepalo, da toženec ni dokazal svoje trditve, da mu je bilo izročeno le 18.000 USD in ne 26.000 USD. Nedokazanost toženčeve trditve o znesku posojila še ne pomeni, da tožniku ni treba dokazati izročitve zneska iz posojilne pogodbe. Ker je pritožbeno sodišče videlo v vsebini posojilne pogodbe tudi dokaz njene izpolnitve (izročitev zneska posojilojemalcu), je prevalilo dokazno breme na toženca. S tem pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Revizija ni utemeljena.

Tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče sta pravilno porazdelili materialno dokazno breme: Tožnik nosi dokazno breme za svoje trditve, da je bila sklenjena posojilna pogodba ter da je svojo obveznost iz te pogodbe izpolnil (tožencu izročil dogovorjen znesek posojila), toženec pa, da mu je ta znesek (skupaj z dogovorjenimi obrestmi) vrnil. S tako porazdelitvijo dokaznega bremena soglaša tudi toženec.

Vendar meni, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno ocenili tožnikov dokazni uspeh, ker da posojilojemalčev podpis na posojilni pogodbi "lahko potrjuje oz. pomeni samo izraz njegove volje, da prevzema obveznost vračila posojenega (ne pa izročenega) zneska". Po mnenju revizije posojilna pogodba še ne dokazuje, ali in kolikšen znesek posojila je posojilodajalec tudi dejansko izročil posojilojemalcu.

S temi revizijskimi navedbami pa toženec izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje (ki ji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče). Pri presoji dokazanosti trditve, ali je tožnik tožencu izročil znesek 26.000 USD, sodišče prve stopnje (in za njim pritožbeno sodišče)

namreč ni ocenjevalo pravni pomen posojilodajalčevega podpisa na posojilni pogodbi, pač pa izključno njegov dokazni pomen. Zaključek, da (z ostalimi dokaznimi dejstvi) dokazuje izročitev omenjenega zneska tožencu, je zato povsem dejanske (in ne pravne) narave ter kot tak ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).

Na prvi pogled se morda res zdi, da je dokazno breme, ali in koliko je tožnik izročil tožencu, prevaljeno na toženca. Vendar ne materialno dokazno breme. Kajti pomembna razlika med materialnim in procesnim dokaznim bremenom je (tudi) v tem, da je materialno dokazno breme vseskozi stabilno, oziroma da ga ves čas postopka nosi le ena ali druga stranka. Dokazno breme, da je bil dogovorjen znesek posojila izročen tožencu, je bilo vseskozi na tožniku. Pač pa se je med dokaznim postopkom premeščalo procesno dokazno breme. Bistvo tega fenomena izraža določba 212. člena ZPP, po kateri mora stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi dokazno breme po pravilih o materialnem dokaznem bremenu, prevali procesno dokazno breme na drugo stranko, ki mora potem z nasprotnim dokazom ovreči aktualen dokazni uspeh glavnega dokaza. Ker tožencu to ni uspelo, se je tožnikov provizoričen dokazni uspeh spremenil v dokončen dokazni uspeh.

Glede na to, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ocena dokaznega uspeha pa ne more biti predmet revizijske presoje, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 1002/2007
• Sklep II Ips 590/2003