Sklep II Ips 127/2002

Jedro

Pravna podlaga za vrnitev preveč plačane dohodnine in za uveljavitev zakonskih zamudnih obresti od davčnih preplačil je bila v 114. členu ZDoh in je od 1.1.1997 dalje v 95. členu ZDavP. Podrobna določila navedenih predpisov o vračilu davka in o plačilu obresti pomenijo specialno ureditev v primerjavi s splošnimi določbami ZOR o neupravičeni pridobitvi. Odločanje o zahtevkih iz 114. člena ZDoh oziroma iz 95. člena ZDavP je pridržano organom, ki odločajo na matičnem področju, to je davčnim organom, ki pri tem uporabljajo Zakon o upravnem postopku oziroma zakon, ki ureja davčni postopek. Ker je po posebnem zakonu specialno urejena pristojnost drugega (davčnega organa), med strankama ne gre za civilno pravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katerega bi veljala sodna pristojnost rednega sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za plačilo zneska 6,460.955 SIT s pripadki. Presodilo je, da ne gre za sodno pristojnost, ampak za upravno, saj je odmerjanje, obračunavanje, pobiranje, izterjava in nadzor davkov, vključno z vračilom preveč plačanih davkov in s plačilom obresti, urejeno s specialnimi davčnimi predpisi, ki določajo pristojnost davčnih organov, to je upravnih organov, ki odločajo po posebnih pravilih davčnega postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, ker se je strinjalo s stališčem prvostopenjskega sodišča in poudarilo, da tožnik kot posameznik uveljavlja svojo pravico v davčni zadevi, ki je po 1. in 95. členu Zakona o davčnem postopku v pristojnosti davčnega organa, eventualno sodno varstvo pa je v upravnem sporu.

Tožeča stranka je vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da so z odpravo prvostopenjske odločbe nastopile vse posledice odpravljene odločbe po prvem odstavku 269. člena Zakona o upravnem postopku. To pa pomeni, da bi tožena stranka morala sredstva, ki jih je prejela na podlagi odpravljene odločbe, vrniti najkasneje v roku 30 dni, kot to določa 95. člen Zakona o davčnem postopku in to brez posebnega zahtevka tožeče stranke. Ker tožena stranka v roku 30 dni ni vrnila preveč odmerjenega davka, je le-tega nezakonito zadrževala vse do nove odločbe, ki je bila izdana šele dve leti kasneje. Zato je v vmesnem času neupravičeno razpolagala s sredstvi tožeče stranke, ki ji je zaradi tega nastala materialna škoda. Višino materialne škode, ki je tožeči stranki nastala v tem času, je tožeča stranka izračunala z obračunom obresti. Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da "meni, da je neupravičeno oškodovana, saj je tožena stranka razpolagala z njenimi denarnimi sredstvi, pa kljub odpravi izpodbijane odločbe ni hotela vrniti sredstev in tudi ne obračunati obresti". Tožeča stranka je v pravdnem postopku torej postavila odškodninski zahtevek zaradi nezakonitega delovanja davčnega organa, višino škode pa je obračunala v obliki obresti. Terjatev tožeče stranke torej temelji na plačilu zneska, ki ga je tožena stranka odtegnila na podlagi pravnega naslova - upravne odločbe, ki je bila kasneje odpravljena, s čimer je odpadla pravna podlaga in zato tožena stranka sredstva neupravičeno zadržuje. V letu 1997, ko je tožena stranka izdala novo odločbo v davčnem postopku, je sicer pridobila novo pravno podlago, do takrat pa je sredstva zadrževala nezakonito. Tako zadržana sredstva je po novi odločbi sicer delno pobotala s svojim zahtevkom, vendar pa zadržana sredstva, skupaj z obrestmi, ki so se natekle v tem času, presegajo nasprotni zahtevek, zato tožeča stranka v tem pravdnem postopku zahteva vračilo presežka, kot odškodnino za materialno škodo. Do enakega zaključka bi prišli z uporabo določil četrtega odstavka 210. člena ZOR, saj je tožena stranka sredstva zadrževala brez pravne podlage. Na prvotno zadržani znesek pa so se natekle tudi obresti, kot to določa ZOR v 214. členu.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zmotno je stališče tožeče stranke, da je v tej pravdi postavila odškodninski zahtevek. V tožbi razen stavka, ki ga citira v reviziji, ni navedla ničesar, s čimer bi konkretizirala odškodninsko podlago zahtevka. Tožeča stranka ni navedla ustreznih dejstev in trditev, potrebnih za ugotovitev vseh štirih predpostavk odškodninskega delikta: nedopustnega ravnanja tožene stranke, nastanka škode tožeči stranki, vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornosti na strani povzročitelja škode. Dejansko je tožeča stranka uveljavljala obogatitveni zahtevek, ki ga ponavlja tudi v reviziji, da je tožeča stranka nekaj plačala na podlagi pravnega naslova - upravne (davčne) odločbe, ki je bila kasneje odpravljena, s čimer je odpadla pravna podlaga. Z novo odločbo DURS - Izpostave Ljubljana Center z dne 04.07.1997 je bila tožniku vrnjena preveč plačana dohodnina v znesku 693.221 SIT, tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo zneska 6,460.955 SIT pa je pomenil zakonske zamudne obresti za čas od 28.11.1994 (dan plačila dohodnine) do 4.7.1997 (dan izdaje nove davčne odločbe) od preveč plačanega zneska 693.221 SIT. Vendar pa ne gre za tožbeni zahtevek, ki bi imel pravno podlago v določbah 210. člena in nadaljnjih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Pravna podlaga za vrnitev preveč plačane dohodnine in za uveljavitev zakonskih zamudnih obresti od davčnih preplačil je bila v 114. členu Zakona o dohodnini (ZDoh, Ur. l. RS, št. 71/93) in je od 1.1.1997 dalje v 95. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Ur. l. RS št. 28/96). Podrobna določila navedenih predpisov o vračilu davka in o plačilu obresti pomenijo specialno ureditev v primerjavi s splošnimi določbami Zakona o obligacijskih razmerjih, ob tem pa je tudi odločanje o zahtevkih iz 114. člena ZDoh oziroma iz 95. člena ZDavP pridržano organom, ki odločajo na matičnem področju, to je davčnim organom, ki pri tem uporabljajo Zakon o upravnem postopku oziroma zakon, ki ureja davčni postopek (4. člen Zakona o davčni službi; ZDS, Ur. l. RS, št. 18/96, prej Zakon o davčni službi; ZDS, Ur. l. RS, št. 14/92). Ker je po posebnem zakonu specialno urejena pristojnost drugega (davčnega) organa, med strankama ne gre za civilnopravno razmerje v smislu 1. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), za katero velja sodna pristojnost rednega sodišča. Materialnopravno je pravilna odločitev in utemeljitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, da ni podana pristojnost rednega sodišča in nadaljnja odločitev o zavrženju tožbe (drugi odstavek 18. člena ZPP). Morebitno sodno varstvo je po opravljenem upravnem (davčnem) postopku zagotovljeno v upravnem sporu. Vse navedeno pomeni, da je revizija neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 3/2009
• VSRS sklep II Ips 201/2013
• Sklep III Ips 156/2009