Sodba in sklep II Ips 2/2002

Jedro

V dopisih, poslanih tožnikovemu zdravniku, Zdravstvenemu domu in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni bil izražen žaljiv namen in ni bilo žaljivih obdolžitev, ter so bili poslani legitimiranemu naslovniku za potrebe postopka. Te dejanske ugotovitve pa so utemeljena podlaga za stališče, da ravnanje toženih strank ni bilo protipravno.

Izrek

Revizija zoper sodbo, ki se nanaša na prvo, drugo, tretjo, četrto, osmo in deveto toženo stranko, se zavrne.

Revizija zoper sodbo, ki se nanaša na peto, šesto in sedmo toženo stranko, se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper vse tožene stranke. Ugotovilo je, da je bil tožnik prej direktor prve tožene stranke. V delovnem sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja je tožnik uspel, vendar je bila njegova pravica, da se vrne na delo, odvisna od njegove delovne sposobnosti. V zvezi s tem je prva tožena stranka s spornimi dopisi obvestila tožnikovega zdravnika o ugotovitvah izvedenca v postopku pri sodišču združenega dela, nato pa je zdravniku, zdravstvenemu domu in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pisala o dogodkih v zvezi s tožnikom, za katere je štela, da imajo vpliv na odločanje o tožnikovi invalidski upokojitvi. Sodba šteje to kot sodelovanje tožene stranke v postopku ugotovitve tožnikove delovne sposobnosti. Ostali toženci so dopise podpisali kot uslužbenci prve tožene stranke, deveti toženec pa kot njen pooblaščenec. Tožene stranke niso ravnale niti protipravno niti krivdno.

Zoper sodbo se je tožnik pritožil, sodišče druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Prvostopenjskim ugotovitvam je dodalo, da je šlo za sporočila točno določenemu in legitimiranu naslovniku za točno določen namen brez žaljivosti in žaljivega obdolževanja. Zato ravnanje toženih strank ni bilo protipravno.

Tožnik vlaga revizijo zoper sodbo druge stopnje. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in "o zadevi ponovno razsodi". Navaja, da sodišče ni zavzelo stališča do nekaterih odločilnih dejstev in sicer glede neresničnih trditev in žalitev v točkah 1 c do 1 l tožbe. Obe sodišči sta sodili v bistvu le o točkah 1 a in 1 b in pri tem šteli prvo toženo stranko za potencialnega tožnikovega delodajalca. Ker pa je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki že prenehalo, bi bilo treba razmerje med tožnikom in toženci opredeliti kot razmerje do tretje osebe. Navaja, da bi morale tožene stranke svoje interese uveljavljati v mejah dopustnega. Tožniku je bila škoda povzročena ne glede na končni izid invalidskega postopka. Dejanja tožencev presegajo meje dopustnega in so zato protipravne.

Revizija je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija proti sodbi, s katero je odločeno o zahtevku zoper prvo, drugo, tretjo, četrto, osmo in deveto toženo stranko, ni utemeljena, revizija proti odločitvi o zahtevkih zoper peto, šesto in sedmo toženo stranko pa ni dovoljena.

Sodbi prve in druge stopnje enotno obravnavata vse sporne dopise toženih strank in jih vse skupaj ocenjujeta kot udeležbo prve tožene stranke v postopku za tožnikovo invalidsko upokojitev. Pri tem sodba druge stopnje še posebej poudarja, da v dopisih ni bil izražen žaljiv namen in ni bilo žaljivih obdolžitev ter da so bili poslani legitimiranemu naslovniku za potrebe postopka. To velja za vse dopise. Te ugotovitve temeljijo na dokazni oceni, ki je revizijsko sodišče ne more presojati, ker ne preverja, ali je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Te dejanske ugotovitve pa so utemeljena podlaga za stališče, da ravnanje toženih strank ni bilo protipravno. Te predpostavke za odškodninsko odgovornost toženih strank ni. Zato tožnikov odškodninski zahtevek ni utemeljen, čeprav se je tožnik čutil prizadetega in je trpel duševne bolečine. Obe sodbi sta pravilni. Očitek, da obravnavata samo dopise, ki so navedeni pod 1 a in 1 b spisa, ni utemeljen, ker se ocena, da ne gre za protipravno ravnanje, nanaša na vse dopise.

Kar zadeva interes prve tožene stranke za udeležbo v postopku tožnikove invalidske upokojitve, je ugotovljeno, da bi tožnik imel pravico do vrnitve na delo k toženi stranki, če bi se kljub bolezni ugotovilo, da je sposoben za delo. Glede na to je tožnikov invalidski postopek zadeval interese tožene stranke. To jo je upravičevalo do udeležbe v postopku, v katerem je sporočala podatke, ki jih je tožnik dojemal kot zanj škodljive, ki pa jih je bila tožena stranka v zastopanju svojih interesov upravičena sporočati, vendar samo, če v tem ni bilo žaljivega namena. Ker je ugotovljeno, da žaljivosti in žaljivih obdolžitev ni bilo, je to razlog za pravno oceno, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno. Zato ni podan odškodninski delikt tožene stranke.

Uveljavljani revizijski razlogi v reviziji zoper sodbo, ki se nanaša na prvo, drugo, tretjo, četrto, osmo in deveto toženo stranko, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Revizija zoper sodbo, ki se nanaša na peto, šesto in sedmo toženo stranko, pa ni dovoljena. Zahtevek zoper peto in šesto toženo stranko znaša 1.000.000 SIT, zahtevek zoper sedmo toženo stranko pa 500.000 SIT. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za nobenega od petih tožencev ne presega 1.000.000 SIT. Zato v tem delu niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije (drugi odstavek 367. člena ZPP). Toženci so navadni sosporniki (195. člen ZPP), zato se vrednost spornega predmeta ugortavlja za vsakega posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP). Sklep o zavrženju revizije temelji na 377. členu ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 19/2005
• Sodba II Ips 244/2004
• Sklep II Ips 414/2005