Sodba II Ips 275/2001

Jedro

Tožnik v upravnem postopku ne more doseči vrnitve zneska, ki ga je plačal na podlagi odločbe davčnega organa iz obnovitvenega postopka za odmero dohodnine, ki pa je bila kasneje razveljavljena, nova pa (še) ni bila izdana. ZDavP kot specialni predpis rešitve take situacije ni uredil. Ker je ni, lahko tožnik varstvo svojih pravic uveljavlja v postopku pri rednem sodišču.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Davčni organ tožene stranke je tožniku odmeril dohodnino za leto 1994 z odločbo z dne 19.10.1995, vendar je kasneje po uradni dolžnosti obnovil postopek in izdal novo odločbo z dne 03.04.1997, s katero je tožniku odmeril bistveno višjo dohodnino. Ker pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, je tožnik to dohodnino plačal. Glavni urad Davčne uprave Republike Slovenije je z odločbo z dne 02.09.1998 tožnikovi pritožbi ugodil, odločbo davčnega urada odpravil in zadevo vrnil v nov postopek. Tožnik je v pravdi zahteval vrnitev plačanih zneskov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, ker odprava odločbe pomeni, da je podlaga za plačilo odpadla. Ugovor tožene stranke o preuranjenosti zahtevka je zavrnilo, ker bo tožnikova obveznost nastala šele, ko bo davčni organ v novem postopku z odločbo ugotovil njeno višino.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeni ugovor, da zadeva na spada v sodno pristojnost, je zavrnilo z utemeljitvijo, da gre v tej zadevi za premoženjski spor v smislu 1. člena ZPP 1977, ker je poleg vsebinskega izpolnjen tudi formalni kriterij, saj v tej pravdi spornemu razmerju drug zakon ne odreka narave civilnopravnega razmerja. Določbe 95. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 18/96-97/01, v nadaljevanju ZDavP) urejajo druge situacije.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po povzemanju nekaterih uvodnih določb ZDavP in Zakona o davčni službi poudarja, da je davčni postopek posebej predpisan, da je zanj stvarno pristojna davčna služba in da davčnih nalog ni mogoče prenašati na druge organe drugače kot z zakonom. V upravnem postopku se odloča o določenih pravicah in pravnih razmerjih torej tedaj, če tako posebej predpisuje zakon. Če zakon za varstvo pravice ali za odločanje o določenem pravnem razmerju ne predpiše posebej upravne pristojnosti, je treba to varstvo uveljavljati oziroma o pravici odločati pred sodiščem. Glede na vse to se tožena stranka ne strinja, da gre v tej zadevi za premoženjski spor. Sodišče ne more ugotavljati obstoja terjatve neplačanih ali preplačanih davkov in prispevkov oziroma odmeriti dohodnino, ker se to ugotavlja v upravnem postopku po 1. členu ZDavP. Tožnikov zahtevek se nanaša na vračilo dohodnine in ne na druge zahtevke civilnopravne narave. Revizija povzema potek dogajanja in poudarja, da je odločba iz leta 1997 nadomestila tisto iz leta 1995. Čeprav je bila odločba iz obnovitvenega postopka odpravljena, pa se v ponovnem postopku še vedno ugotavlja dohodnina za tožnika za leto 1994. Tožena stranka ni ugodila tožnikovemu zahtevku za vračilo dohodnine, ker se po 95. členu ZDavP preveč plačani znesek vrne šele po pravnomočnosti odločbe. Tožena stranka bo torej tožniku dolžna denar vrniti le, če bo v obnovljenem postopku ugotovljeno, da je bil davek preplačan. Dokler te odločbe ni, ni podlage za obračun in tudi ne za plačilo obresti od preveč plačanega zneska, ki glede na peti odstavek 95. člena ZDavP itak tečejo šele od pravnomočnosti odločbe. Zato je nepravilna ugotovitev obeh sodišč, da tožena stranka neupravičeno zadržuje tožnikov denar. Tožena stranka je ravnala v skladu z veljavnimi predpisi, ki so prisilne narave. Zato predlaga tako ugoditev reviziji, da se obe sodbi razveljavita in tožba zavrže oziroma tako njuno spremembo, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP 1977, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabljati še naprej, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravno pravilnim razlogom obeh sodišč glede vprašanja pristojnosti rednega sodišča za reševanje tega spora in glede vprašanja pravne podlage za tožnikov vrnitveni zahtevek. Pravilni so razlogi sodišča druge stopnje o vsebinskih in formalnih kriterijih iz 1. člena ZPP 1977, po katerih je treba spor med pravdnima strankama opredeliti kot spor iz civilnopravnega razmerja fizične in pravne osebe, ker poseben zakon ne določa pristojnosti drugega organa. Tudi vsebinsko redno sodišče ni odločalo o upravni stvari, kot zmotno zatrjuje revizija, saj ni ugotavljalo obstoja in višine tožnikove dohodninske obveznosti za leto 1994. O tem je bilo pravnomočno odločeno z odločbo z dne 19.10.1995. Davčni organ prve stopnje je sicer v prvotnem obnovitvenem postopku z novo odločbo z dne 03.04.1997 nadomestil prejšnjo odločbo, vendar je davčni organ druge stopnje v razlogih svoje odločbe z dne 02.09.1998 ob odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v nov postopek med drugim poudaril, da je bila tudi odločitev o nadomestitvi prve odločbe z obnovitveno odločbo nepravilna (priloga pod A3 spisa). To pa pomeni, da odločba z dne 19.10.1995, s katero je bila prvič ugotovljena tožnikova dohodninska obveznost, še vedno obstaja.

Obe redni sodišči sta v tej pravdni zadevi ugotovili le, da je naknadno odpadla podlaga za tožnikovo plačilo iz leta 1997, ker je bila odpravljena odločba davčnega organa iz obnovitvenega postopka. Tožnikove dohodninske obveznosti nista ugotavljali, saj se ta obveznost res ugotavlja le z odločbo pristojnega davčnega organa. Če pa take odločbe ni, ali pa je bila odpravljena in ni nove odločbe, tudi ni (dodatne) davčne obveznosti. Prav to se je zgodilo v obravnavanem primeru. Tožena stranka ni niti v postopku na prvi stopnji, pa tudi ne v pritožbi ali v reviziji zatrjevala, da bi davčni organ v obnovitvenem postopku že izdal novo odločbo (kar pomeni, da je od odprave odločbe v letu 1998 do vložitve revizije poteklo že tri leta). Ker tožnikova dodatna dohodninska obveznost ni ugotovljena, je njegov tožbeni zahtevek za vrnitev plačanega po vsebini civilnopravne narave. Take narave je tudi glede na formalni kriterij iz 1. člena ZPP 1977, čemur vsaj posredno pritrjuje revizija, ko poudarja da je treba varstvo pravic uveljavljati pred rednim sodiščem, če poseben zakon ne določa, da je za varstvo določenih pravic oziroma za odločanje o določenih pravnih razmerjih predpisana upravna pot. ZDavP ne rešuje situacije, kot je nastala v tej zadevi. Vrnitev neupravičeno odmerjene ali preveč odmerjene dohodnine 95. člen ZDavP res pogojuje z obstojem pravnomočne odločbe. Toda tožena stranka prezre, da obstaja pravnomočna odločba o odmeri dohodnine tožniku, ki pa ni podlaga za presojo sporne zadeve.

Citirana zakonska odločba ne ureja primera obnove postopka - ali bolje nameravane obnove postopka, saj v konkretnem primeru po razveljavitvi prve obnovitvene odločbe davčni organ tožene stranke kljub poteku več let nove odločbe še niti ni izdal. Uporaba 47. člena ZDavP ne pride v poštev iz več razlogov, med njimi tudi zato, ker do postopka prisilne izterjave sploh ni prišlo, saj je tožnik v obnovitveni odločbi na novo odmerjeno dohodnino prostovoljno plačal. Tožnik torej v upravnem postopku ne more doseči vrnitve, ker rešitve take situacije specialni zakon ni uredil. Ker je ni, lahko tožnik varstvo svojih pravic uveljavlja v postopku pri rednem sodišču.

Revizija torej neutemeljeno uveljavlja procesno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke tudi materialnopravno pravilno odločili. Podlaga za tožnikovo plačilo je bila po pravnomočno končanem davčnem postopku izdana odločba davčnega organa, ki je bila kasneje odpravljena, nove odločbe pa ni. Dokler je ni, tudi ni tožnikove dodatne dohodninske obveznosti. Če sploh in ko bo izdana nova odločba, bo tudi ugotovljeno, ali sploh in v kakšni višini obstoji tožnikova dodatna dohodninska obveznost. Do takrat pa tožena stranka že več let neutemeljeno zadržuje tožnikov denar. Zato tožnikov vrnitveni zahtevek temelji na četrtem odstavku 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Glede pričetka teka zamudnih obresti se tožena stranka prvič šele v reviziji, vendar neutemeljeno, sklicuje na peti odstavek 95. člena ZDavP. Pojasnjeno je že bilo, da ta člen ureja drugačne situacije. Ob izkazani obligacijskopravni podlagi tožnikovega vrnitvenega zahtevka mora tožena stranka plačati tudi zakonske zamudne obresti od glavne terjatve. Zato revizijsko sodišče k razlogom obeh sodišč le še dodaja, da tožena stranka tožnikovemu obračunu zamudnih obresti in na podlagi drugega odstavka 279. člena ZOR materialnopravno utemeljeno zahtevanim procesnim obrestim v postopku na prvi in drugi stopnji ni ugovarjala.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo tožene stranke in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 156/2009
• Sklep II Ips 308/2007
• VSRS sodba II Ips 344/2013