Sklep II Ips 629/2000

Jedro

Tega, kar je toženka vedela že v postopku, ne more navajati v predlogu za obnovo postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. V P 481/92 z dne 22.6.1994, je razsojeno, da mora toženka izprazniti stanovanje v 4. nadstropju hiše v Ljubljani in ga izročiti tožeči stranki.

Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. V P 481/92 z dne 9.2.2000 zavrnilo toženkin predlog za obnovo postopka. Ugotovilo je, da toženka dejstva, da je stanovanje kupila dne 4.10.1991, ni navedla, čeprav je to vedela. Na pogodbo se ni sklicevala ter ni zahtevala njene predložitve v smislu 233. člena ZPP, čeprav zdaj trdi, da ima tožeča stranka to pogodbo v svojem arhivu. Sicer pa na podlagi dejstev in dokazov, na katere se sklicuje, ne bi bila izdana zanjo ugodnejša odločba, saj sta prodajna pogodba z dne 4.10.1991 in odločba o primopredaji nepremičnin stanovanjskega sklada JLA v Republiki Sloveniji z dne 3.8.1991 iz časa, ko organi prejšnje SFRJ niso več mogli razpolagati s stanovanji iz vojaškega sklada v Republiki Sloveniji.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sklep prve stopnje.

Proti temu sklepu vlaga tožena stranka revizijo in uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi oba sklepa in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je napačno stališče izpodbijanega sklepa, da bi toženka lahko že v postopku na prvi stopnji navedla dejstvo, da je stanovanje dne 4.10.1991 kupila, saj listine o tem ni mogla pridobiti. Vedela je, da ji sklicevanje na dokaz, ki ga ne more predložiti, ne more koristiti. Tožeča stranka pa pogodbe ni predložila, čeprav je z njo razpolagala. Napačno je tudi stališče, da toženki pogodba ne bi koristila. Če bi toženki uspelo predložiti pogodbo, bi bilo očitno, da je upravičena prebivati v spornem stanovanju, prav tako pa bi tožeča stranka morala ponuditi tožnici sporno stanovanje v odkup. Tudi to, da se toženka dogovarja s tožečo stranko o odkupu spornega stanovanja kaže, da stanovanja ne zaseda nezakonito.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila v tej zadevi sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po sprejemu Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91 z dne 25.6.1991) je Republika Slovenija prevzela v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi Jugoslovanske ljudske armade (9. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije). Od tedaj dalje zvezni organi in JLA niso mogli več veljavno razpolagati z nepremičninami na ozemlju Republike Slovenije. Zato Poveljstvo ljubljanske garnizije ni moglo veljavno oddati toženki v uporabo ali zakup spornega stanovanja. Iz tega razloga je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku v tem postopku.

Povsem enaki razlogi veljajo tudi za prodajo in vsakršno drugo razpolaganje s stanovanji iz stanovanjskega sklada JLA. Ta stanovanja je prevzela v upravljanje Republika Slovenija, zato jih JLA oziroma njena poveljstva, enote in zavodi niso mogli veljavno prodati niti kako drugače z njimi razpolagati. Zato v postopku ne bi bila izdana za toženko ugodnejša odločba, čeprav bi sodišče že tedaj vedelo za prodajno pogodbo z dne 4.10.1991 in za odločbo komandanta 5. vojne oblasti o primopredaji nepremičnin z dne 3.8.1991. Predlog za obnovo postopka torej ni utemeljen, ker ni izpolnjen ta pogoj, določen v 9. točki 421. člena ZPP. To zadostuje za zavrnitev predloga za obnovo postopka. Tega bistvenega vprašanja pa revizija sploh ne omenja.

Tudi sicer revizija nima prav. Toženka se v zvezi z zatrjevanim nakupom stanovanja sklicuje na novo dejstvo, to je na sklenitev prodajne pogodbe z dne 4.10.1991, in na nov dokaz, to je zapis te pogodbe. Dejstvo, ki je bilo znano, bi toženka morala navesti (drugi odstavek 7. člena in 219. člen ZPP), čeprav trenutno ni razpolagala z listino kot dokazom. Ker pa zdaj navaja, da je to listino imela tožeča stranka, bi morala predlagati sodišču, da jo zahteva od nje (233. člen ZPP). Iz tega sledi, da ne gre niti za novo dejstvo, niti za nov dokaz, čeprav je toženka šele zdaj pridobila možnost, da sama predloži sodišču zapis pogodbe. Tega, kar je toženka vedela že v postopku, ne more navajati v predlogu za obnovo postopka. Tako določa drugi odstavek 422. člena ZPP. Načelo subsidiarnosti pa velja tako za navedbe dejstev, kot tudi za predlaganje dokazov. V tej zadevi toženka sicer pojasnjuje, kdaj je pridobila možnosti predložiti nove dokaze, ni pa navedla nobenega utemeljenega razloga za to, da je v postopku opustila trditev o dejstvu, da je stanovanje kupila. Omejila se je na zakupno pogodbo. Trditve o pogajanjih s tožečo stranko (ne JLA) o nakupu pa ni uspela dokazati.

Predlog za obnovo postopka, ki temelji na 9. točki 421. člena ZPP, je utemeljen, če so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe in iz drugega odstavka 422. člena ZPP. To pomeni, da se stranka lahko sklicuje na nova dejstva in nove dokaze samo, če jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo in če bi bila na podlagi teh dejstev in dokazov v prejšnjem postopku zanjo izdana ugodnejša odločba. V tej zadevi na podlagi dejstev in dokazov, ki jih toženka navaja v predlogu za obnovo, ne bi mogla biti izdana zanjo ugodnejša sodba, razen tega pa dejstvo sklenitve pogodbe ni novo dejstvo, saj je bilo toženki znano od 4.10.1991 dalje, ko je pogodbo sklenila. Tudi zapis pogodbe ni nov dokaz, glede na toženkine trditve o tem, da z njo razpolaga tožeča stranka, toženka pa ni ravnala po 233. členu ZPP. Tako ni izpolnjen noben od pogojev za utemeljenost predloga za obnovo, za uspeh pa bi morali biti izpolnjeni vsi.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP v zvezi s 400. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 147/2000
• sodba II U 189/2010
• Sklep II Ips 314/93