Sklep II Ips 516/2000

Jedro

Tako, kot je zahtevek oblikovan, je še najbolj podoben zahtevku za denacionalizacijo, ki je pred upravnimi organi tudi manj formalen kot pred sodišči. (Dejstev, ki bi kazala na denacionalizacijo v sodnem postopku, tožnik ne zatrjuje). Glede na to pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da tožnik izpodbija nacionalizacijo, ki je bila izvedena na podlagi odločbe št... z dne 24.1.1974, torej na podlagi upravne odločbe. Zato sta pravilno navedli, da gre za upravno stvar.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, ker je ugotovilo, da v zadevi ni sodne pristojnosti za odločanje, saj je tožbeni zahtevek po svoji vsebini zahtevek za denacionalizacijo, o takih zahtevkih pa odloča sodišče samo tedaj, ko je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla po 5. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. l. RS, št. 27/91 do 65/98). Proti takemu sklepu se je tožnik pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepov prvega in drugega sodišča ter vrnitev zadeve v nov postopek. Navaja, da je zahteval ugotovitev, da je lastnik nepremičnin, ki so na podlagi nacionalizacije prešle v državno last, in izstavitev listine, ki bi mu omogočila vpis lastništva v zemljiški knjigi. Podlaga za pridobitev državne lastnine je bil v konkretnem primeru Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, njegova novela in Navodilo, ki je bilo objavljeno v Ur. l. FLRJ, št. 53/48. Ker se o pridobitvi ali prenehanju lastninske pravice (na podlagi pravnega posla, dedovanja ali priposestvovanja) odloča v sodnem postopku, sodiščema očita, da sta zmotno odločili o njegovem zahtevku. Pojasnjuje, da je denacionalizacija samo eden od načinov vračanja premoženja, ugotovitev, da sploh ni prišlo do prehoda lastninske pravice v državno lastnino, pa je nekaj drugega.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977), Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili. Vročena je bila tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih prej veljavnega ZPP (1977), čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik navaja, da je bil lastnik spornih parcel, ki so bile nacionalizirane z odločbo št... z dne 24.1.1974, kakor je vpisano v zemljiški knjigi. V takem primeru ima tisti, ki misli, da je bila vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in je zaradi tega oškodovan v svoji pravici, možnost vložiti izbrisno tožbo po 101. do 104. členu Zakona o zemljiški knjigi (Ur.l. RS, št. 33/95), pa tudi pravna pravila, ki so se uporabljala do uveljavitve tega zakona, so bila podobna. Toda taka tožba je vezana na roke, tožbeni zahtevek, s katerim se zahteva, da se odpravijo nepravilnosti pri zemljiškoknjižnih vpisih, pa sestoji iz dveh delov in sicer: iz dela zahtevka, naj sodišče ugotovi, da je vknjižba neveljavna, in iz dela, s katerim se zahteva izbris neveljavne vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Poleg tega se lahko postavi tudi zahtevek na ugotovitev ničnosti ali neveljavnosti listine, ki je podlaga za izvršeno vknjižbo in zaradi katere je vpis materialnopravno neveljaven. Tožnik takega tožbenega zahtevka ni oblikoval.

Iz razlage v reviziji je razumeti, da uveljavlja zahtevek na podlagi Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in Ur. l. RS, št. 4/91), ki omogoča pridobitev lastninske pravice po samem zakonu, na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Toda tožnik ne navaja, da bi pridobil lastninsko pravico na podlagi katerega od načinov, ki so predvideni v 20. členu ZTLR, marveč izpodbija pravni naslov, ki naj bi privedel do prenehanja njegove lastninske pravice. Pri tem ne uveljavlja zahtevka na ugotovitev ničnosti pravnega naslova, ki je bil podlaga za vpis v zemljiško knjigo, niti ne zahteva njegove razveljavitve.

Tako, kot je zahtevek oblikovan, je še najbolj podoben zahtevku za denacionalizacijo, ki je pred upravnimi organi tudi manj formalen kot pred sodišči. (Dejstev, ki bi kazala na denacionalizacijo v sodnem postopku, tožnik ne zatrjuje). Glede na to pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da tožnik izpodbija nacionalizacijo, ki je bila izvedena na podlagi odločbe št... z dne 24.1.1974, torej na podlagi upravne odločbe. Zato sta pravilno navedli, da gre za upravno stvar. Ker morajo sodišča po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti, če spada odločitev o sporu v sodno pristojnost, in ker morajo v primeru, da ugotovijo, da temu ni tako, po drugem odstavku 16.

člena ZPP (1977) zavreči tožbo, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ravnali.

Iz vsega navedenega namreč izhaja, da revizijski razlogi niso podani in ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po 393. členu v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP (1977) zavrnilo neutemeljeno revizijo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 622/2003
• Sodba U 674/95