Sklep II Ips 147/2000

Jedro

Obnovitvene razloge iz 9. točke 421. člena ZPP predstavljajo le tista dejstva oziroma tisti dokazi, ki so obstajali že v času teka prvotnega postopka, pa stranka zanje ni vedela do takrat, ko bi jih še lahko uveljavljala v okviru končanega postopka. Takih okoliščin in dokazov ne predstavljajo dejstva, ki so nastala po več letih od zaključka postopka in dokazi, ki se nanašajo na pozneje nastala dejstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo tožnikov predlog za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan 13.5.1993 s sodbo sodišča druge stopnje, opr. št. II Cp 1975/92. Z navedeno sodbo je bila potrjena sodba prvostopenjskega sodišča z dne 21.9.1992, opr. št. P 106/92, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati za naročeno glasbeno delo "..." 7.440,00 SIT s pripadki. Obnovitveni predlog je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ker je presodilo, da bi lahko tožnik tak dokaz, kot ga je predlagal v obnovitvenem postopku, predlagal že v postopku, ki je bil pravnomočno končan, sicer pa ni dokazal, da bi bilo možno kantato izvesti v okoliščinah, ki so obstajale ob pripravi na proslavo leta 1988.

Drugostopenjsko sodišče je tožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča zavrnilo, ker tudi po njegovi presoji niso bile podane predpostavke za obnovo postopka. Odločilna okolnost v pravnomočno končanem postopku je bila, da obsežnejše in za izvedbo zahtevnejše kantate ni bilo mogoče izvesti na jubilejnem koncertu glede na ostali predvideni program in predvidene izvajalce.

V reviziji zoper drugostopenjski sklep uveljavlja tožnik revizijske razloge iz prvega odstavka 385. člena ZPP in predlaga, da naj se oba sklepa nižjestopenjskih sodišč razveljavita. V reviziji poudarja, da ni odgovoren, da je šele leta 1995 prišel do objektivnega dokaza o izvedljivosti kantate. V obnovitvenem predlogu navedenih prič preje ni mogel predlagati, ker so povezane z izvedbo kantate leta 1995. Drugo glasbeno delo - uverturo je ustvaril na pritisk I. P. zgolj zato, da ne bi prišlo do kulturnega škandala. Zaključek sodišč nižjih stopenj, da bi lahko tožnik že med sedaj pravnomočno zaključenim postopkom predlagal izvedbo spornih dokazov, je pavšalen in v nasprotju z zahtevnostjo izvedbe teh dokazov.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

V pravnomočno končanem postopku, ki je bil sprožen 12.6.1989, je bil tožnikov zahtevek zaradi plačila 74,000.000,00 takratnih din zavrnjen, ker je bilo med drugim ugotovljeno, da obsežnejše (40 minut trajajoče namesto le 20 minut) in za izvedbo zahtevnejše kantate ni bilo mogoče izvesti na jubilejnem koncertu toženke (13.1.1988) glede na ostali predvideni program in tedaj predvidene izvajalce, ker takega glasbenega dela toženka ni naročila in ker je sporazumno med strankama tožnik za tedanje potrebe napisal drugo krajše glasbeno delo (uverturo), ki je bilo na jubilejnem koncertu tudi izvedeno in delo plačano.

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje gredo tožnikove trditve v obnovitvenem predlogu in v njem predlagani dokazi v smeri, da je sporna kantata izvedljiva. Sodišči nižjih stopenj sta ocenili, da možnost realizacije kantate nasploh ni bila sporna in da ta okoliščina v pravnomočno končanem postopku tudi ni bila odločilna. Odločilno je bilo - kot je že spredaj povzeto -, da obsežnejše in za izvedbo zahtevnejše kantate ni bilo mogoče izvesti na toženkinem jubilejnem koncertu leta 1988 (upoštevajoč pri tem predvideni program jubilejnega koncerta in tedaj predvidene izvajalce). Takih ugotovitev tožnik po presoji sodišč nižjih stopenj s trditvijo, da mu je uspelo izvesti oziroma posneti kantato za RTV Slovenija z njenimi izvajalci in sredstvi, ni mogel omajati ter sta zato njegov obnovitveni predlog zavrnili.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj sprejeti odločitvi obširno in razumljivo pojasnili in o vseh pravno odločilnih okoliščinah tudi navedli ustrezne razloge. Revizijski očitek o pavšalnosti razlogov v zvezi z obnovitvenimi dokazi, ki vsebinsko uveljavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, zato ni utemeljen. Z izpodbijanima sklepoma pa tudi niso bile kršene kakšne druge procesne določbe, ki se nanašajo na obnovo postopka (421. in naslednji členi ZPP).

Obnovitvene razloge iz 9. točke 421. člena ZPP, s kakršnimi je utemeljevan tožnikov predlog za obnovo postopka, predstavljajo le tista dejstva oziroma tisti dokazi, ki so obstajali že v času teka prvotnega postopka, pa stranka zanje ni vedela do takrat, ko bi jih še lahko uveljavljala v okviru končanega postopka. Takih okoliščin in dokazov po pravilni oceni sodišč nižjih stopenj ne predstavljajo dejstva, ki so nastala po več letih od zaključka postopka in dokazi, ki se nanašajo na pozneje nastala dejstva. Ker je tožnik uveljavljal v obnovi taka dejstva in dokaze, ni uveljavljal pravno relevantnih obnovitvenih razlogov in zato njegov predlog za obnovo postopka ni bil utemeljen. Tožnik pa tudi ni uveljavljal razlogov, ki so bili odločilnega pomena za odločitve v pravnomočno končanem postopku, kot je to pravilno opozorilo že drugostopenjsko sodišče. Zahtevek je bil namreč zavrnjen, ker preobsežne in za izvedbo zahtevnejše kantate ni bilo mogoče izvesti na jubilejnem koncertu glede na tedaj predvideni program in izvajalce in ne zaradi vprašanja izvedljivosti kantate, kot meni tožnik. Na podlagi navedenega ocenjuje revizijsko sodišče, da sta sodišči nižjih stopenj pravno pravilno odločili o tožnikovem obnovitvenem predlogu in da pri tem nista zagrešili v reviziji uveljavljenih ali uradoma upoštevnih kršitev. Njegovo revizijo je zato moralo zavrniti (400. člen v zvezi 393. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 629/2000
• sodba II U 189/2010
• Sklep II Ips 314/93