sodba U 1744/2008

Jedro

Z znižanjem davčne osnove po 2. odstavku 158. člena ZDO se iz obdavčenja izvzemajo površine, ki jih lastnik uporablja za bivanje svoje družine. Z navedenim namenom zakonodajalca pa je skladna razlaga, po kateri je kot pogoj za znižanje davčne osnove dejansko stalno bivanje v stanovanjskih prostorih.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., Izpostave B., št. ... z dne 26. 2. 2008 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 80 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ v ponovnem postopku tožniku za leto 2007 odmeril davek od premoženja na posest stavb (stanovanja v izmeri 39,37 m2 na naslovu A., ... ulica 5) v znesku 56,62 EUR. Odločbo v pravnem pogledu utemelji z določbami 156., 157. in 158. člena Zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89 in Uradni list RS, št. 48/90, 8/91, 7/93, 18/96 ZDavP, 91/98 - ZDavP-C in 1/99 – ZNIDC, v nadaljevanju: ZDO), Pravilnikom o valorizaciji zneskov za odmero davkov po zakonu o davkih občanov za leto 2007 (Uradni list RS, št. 133/06) in 384. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju: ZDavP-2), v dejanskem pogledu pa z ugotovitvijo, da je tožnik lastnik stanovanja, ki je predmet odmere in da znaša njegova vrednost, ob upoštevanju Pravilnika o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (Uradni list SRS, št. 25/81 s spremembami) 31.807,23 EUR. V zvezi s tožnikovo izjavo, da je v stanovanju stalno bival in izjavi priloženimi dokazi, s katerimi je uveljavljal znižanje davčne osnove po 2. odstavku 158. člena ZDO, pa davčni organ ugotavlja, da pogoj za znižanje davčne osnove na tej podlagi ni izpolnjen, ker ima tožnik stalno prebivališče prijavljeno na naslovu ... ulica št. ..., C., na naslovu stanovanja pa le začasno prebivališče. Na podlagi 158. člena ZDO se osnova za davek od premoženja na posest stavb zniža za znesek, ki ustreza vrednosti 160 m2 stanovanjske površine le pod pogojem, da je lastnik ali njegov ožji družinski član oziroma uživalec v letu pred letom, za katero se davek odmerja, stalno bival v stanovanjskih prostorih. Pri razlagi navedene zakonske določbe pa prvostopni organ sledi stališču, ki jo je v obrazložitvi odločbe o odpravi prvotne odločbe zavzel že pritožbeni organ in po kateri se, za razlago pojma „stalno bival“, smiselno uporablja Zakon o prijavi prebivališča – ZPPreb-UPB1 (Uradni list RS, št. 59/06, v nadaljevanju: ZPPreb). Po 3. členu tega zakona se šteje, da občan stalno prebiva v stanovanjskem naselju, ko prijavi stalno prebivališče.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. ... z dne 3. 7. 2008 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Izpodbijana odločba je po presoji pritožbenega organa pravilna in skladna z zakonom, ugovor nepravilne uporabe 2. odstavka 158. člena ZDO pa neutemeljen. ZDO ni posebej opredelil pojma „stalno bival v stanovanjskih prostorih“, tako da je potrebno za razlago smiselno uporabiti določbe ZPPreb, ki med drugim ureja način in postopek prijave in odjave stalnega ali začasnega prebivališča ter opredeljuje izraze v zvezi s tem postopkom. Po določbi 1. odstavka 6. člena ZPPreb mora posameznik prijaviti pristojnemu organu stalno prebivališče in spremembo naslova stanovanja, kadar se v nekem naselju stalno naseli ali spremeni naslov stanovanja, odjaviti pa v primeru, kadar se stalno odseli z območja Republike Slovenije. Po določbi 3. točke 3. člena ZPPreb je stalno prebivališče naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva, ker je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Glede na navedene določbe se šteje, da občan stalno prebiva v stanovanjskem naselju, ko prijavi stalno prebivališče. Določbe 2. točke 2. odstavka 96. člena ZDoh-2, na katero se sklicuje (pri)tožnik, v tem primeru ni mogoče uporabiti, ker našteva pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za oprostitev dohodnine od dobička iz kapitala. Po presoji pritožbenega organa pa tudi ni slediti pritožbenemu stališču, da bi bila izpodbijana razlaga 158. člena ZDO pravilna le, kolikor bi ZDO določil smiselno uporabo ZPPreb. Ker ne gre za subsidiarno uporabo zakona v povezavi z drugim zakonskim predpisom, temveč le za opredelitev pojma „stalno bival v stanovanjskih prostorih“, je uporaba ZPPreb za razlago upravičena, ne glede na to, da ta z ZDO ni posebej predpisana. Kot izhaja iz potrdil o prijavi začasnega prebivališča Upravne enote A. z dne 5. 7. 2006 in 2. 7. 2007 ter iz pritožbe, tožnik na naslovu ... ulica št. ..., A.v letu 2006 ni bil stalno, temveč le začasno prijavljen. Stalno prebivališče ima v ... ulici št. ..., C. Ker je stalna prijava odločilen pogoj za znižanje davčne osnove, se pritožba kot neutemeljena zavrne.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Tožbo vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve načela enakosti pred zakonom. Odločba temelji na napačni razlagi 2. odstavka 158. člena ZDO. Določbo je po stališču tožbe treba razumeti tako, da se davčna osnova zniža, če lastnik dokaže, da je v stanovanjskih prostorih dejansko stalno bival, ne glede na to, kjer je imel formalno prijavljeno stalno oziroma začasno bivališče. Gre za vprašanje, ki se nanaša na ugotavljanje dejanskega stanja, dejansko stanje – stalno bivanje lastnika v stanovanjskih prostorih pa se lahko dokazuje tudi z drugimi dokazili in ne zgolj s „formalno“ prijavo stalnega prebivališča. Vsebino pravne norme, kot jo zatrjuje, po mnenju tožeče stranke potrjujejo tudi njena jezikovna, logična in teleološka razlaga in sodna praksa, na katero se sklicuje. S stališčem tožene stranke je kršeno načelo enakosti pred zakonom, ki zahteva, da se enaka dejanska stanja (dejansko stalno bivanje) obravnavajo enako. Zaradi napačne uporabe materialnega zakona, je posledično napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje, od katerega je odvisna višina davčne osnove. V tej zvezi tožeča stranka vztraja, da je v letu 2006 stalno bivala v stanovanjskih prostorih in pri dokazih, s katerimi je to navedbo dokazovala že v davčnem postopku. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, vrne zadevo v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih, ki izhajajo iz njene obrazložitve. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 158. člena ZDO se osnova za davek od premoženja na posest stavb zniža za znesek, ki ustreza vrednosti 160 m2 stanovanjske površine. Davčna osnova se zniža pod pogojem, da je lastnik ali njegov ožji družinski član oziroma uživalec v letu pred letom, za katero se davek odmerja, stalno bival v stanovanjskih prostorih. Z znižanjem davčne osnove po drugem odstavku 158. člena ZDO se iz obdavčenja izvzemajo površine, ki jih lastnik uporablja za bivanje svoje družine. Z navedenim namenom zakonodajalca pa je skladna razlaga, ki jo uveljavlja tožeča stranka in po kateri je kot pogoj za znižanje davčne osnove dejansko stalno bivanje v stanovanjskih prostorih. Sodišče se po navedenem ne strinja s stališčem tožene stranke, da je prijava stalnega prebivališča na naslovu odločilen pogoj za znižanje davčne osnove.

Prijava stalnega prebivališča na naslovu stanovanja je dokaz stalnega bivanja po navedeni določbi zakona, se pa z njo, kot to smiselno izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi, ne ustvari neizpodbojna domneva stalnega bivanja, torej taka, ki je z drugimi dokazi ne bi bilo mogoče ovreči. Ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča je predvideno celo z ZPPreb. Breme dokazovanja, da je dejansko stanje drugačno od tistega, ki izhaja iz uradnih evidenc, je na strani davčnega organa ali stranke, ki tako stanje zatrjuje.

Ker temelji odločba na napačni uporabi določb 2. odstavka 158. člena ZDO, v postopku niso bila ugotovljena vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo. Dejansko stalno bivanje tožnika se ob zavzetem pravnem stališču ni ugotavljalo, dokazi, ki jih je za svoje navedbe predlagal tožnik pa so ostali neizvedeni.

Glede na navedeno, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1 in 3. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), po katerem se tožniku, ki ga v postopku ni zastopal odvetnik, sodišče pa je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, priznajo stroški v višini 80 EUR.

Datum zadnje spremembe:

11.02.2010

Podobni dokumenti:

• Sodba U 589/2001
• UPRS sodba I U 90/2016
• sodba I U 1632/2011