Sodba II Ips 734/2008

Jedro

Kasnejša sprememba disciplinskega ukrepa v postopku pred sodiščem zaradi drugačne ocene teže disciplinske kršitve sama po sebi ne zadošča za odločitev o nedopustnosti toženkinega ravnanja.

Tožnik je le posredni oškodovanec, saj nepravilnosti v disciplinskem postopku, ki ga je toženka vodila proti tožnikovemu očetu, niso mogle biti usmerjene proti tožniku, torej tudi niso bile kršene njegove pravice. Ker tožnik ne uveljavlja odškodnine za nepremoženjsko škodo po 201. členu ZOR, njegov zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene revizijske stroške v znesku 472,11 EUR.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženke plačilo 2.500.000 SIT (sedaj 10.432,32 EUR) z zamudnimi obrestmi ter povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je, da mora tožnik plačati toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Trdi, da je pritožbeno sodišče povsem ignoriralo njegovo pritožbo in zavestno zamolčalo pravnomočno sodbo delovnega sodišča, ki je ugotovilo nezakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa. Zgrešilo je materialno pravo in kršilo tožnikove ustavne in človekove pravice do varstva družine, saj je bil odvisen od očetove plače. Nejasen in protisloven je zaključek, da je tožnik posredni oškodovanec, saj bode v oči, da je neposredni oškodovanec. Pojasnjuje, da ni uveljavljal temelja odškodnine na goli uvedbi disciplinskega postopka, temveč temelji ta na škodljivem ravnanju toženke zaradi uvedbe tega postopka. Sodba nima razlogov o obširnih in natančnih tožbenih navedbah o nesorazmernem in nezakonitem disciplinskem ukrepu. Nevzdržni so razlogi napadene sodbe, da tožnik neutemeljeno zatrjuje, da ima nezakonito izrečen disciplinski ukrep vedno za posledico odškodninsko odgovornost. Protislovni so razlogi, da toženka ni nedopustno ravnala, saj je delovno sodišče ugotovilo nezakonito izrečeno sankcijo. Zmotno je tudi ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče ni ugotavljalo ravnanja toženke, ki je vehementno in iz maščevanja izrekla najhujši ukrep. Poleg tega toženka ni uspela s kazenskimi ovadbami proti svojim delavcem. V zvezi z ravnanjem predsednice disciplinskega organa toženke predlaga vpogled v spis P 214/04 istega sodišča, v katerem gre za enako zadevo. V primeru zakonite in primerne sankcije škoda ne bi nastala.

Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, toženki pa naloži plačilo tožnikovih revizijskih stroškov.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik v tej pravdi uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo trpel zato, ker je toženka njegovemu očetu nezakonito izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zahteva odškodnino za strah, za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bil tožnikovemu očetu v disciplinskem postopku pri toženki izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja. V sodnem postopku sta bili odločbi disciplinskih organov toženke razveljavljeni kot nezakoniti, disciplinski postopek proti tožnikovemu očetu pa ustavljen. Sodišče je njegovo dejanje, ki je sicer imelo znake očitane kršitve delovnih obveznosti, po namenu in posledicah za toženko ocenilo za neznatno.

Nižji sodišči v tej zadevi nista ugotovili, da je toženka izrekla najhujši disciplinski ukrep iz maščevanja, saj tega tožnik med prvostopenjskim postopkom ni zatrjeval. S temi revizijskimi trditvami zato tožnik nedovoljeno dopolnjuje dejanske ugotovitve nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

7. Revizija nižjima sodiščema neutemeljeno očita storitev bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijani sodbi imata jasne in dovolj obširne razloge o vseh odločilnih dejstvih in o sprejetih materialnopravnih zaključkih. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na vse pravno pomembne pritožbene očitke. Obe sodišči sta tudi upoštevali pravnomočno sodbo delovnega sodišča o nezakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa. Kolikor z zatrjevanjem nasprotij v razlogih izpodbijanih sodb nasprotuje materialnopravni presoji nižjih sodišč, pa revizija te trditve uveljavlja neutemeljeno.

8. Revizijsko sodišče se pridružuje stališču obeh nižjih sodišč, da kasnejša sprememba disciplinskega ukrepa v postopku pred sodiščem zaradi drugačne ocene teže disciplinske kršitve sama po sebi ne zadošča za odločitev o nedopustnosti toženkinega ravnanja. Vsaka napaka v postopku sprejetja disciplinskega ukrepa še ne pomeni protipravnega in nedopustnega ravnanja delodajalca, ki bi imelo za posledico njegovo odškodninsko odgovornost. Upoštevati je treba, da je odpravo nepravilnosti v disciplinskih postopkih v prvi vrsti mogoče zahtevati v postopku pred delovnim sodiščem. Ne gre spregledati, da so bile tudi v konkretni zadevi nepravilnosti v zvezi z izrečenim disciplinskim ukrepom odpravljene v sodnem postopku, saj je sodišče toženki naložilo, da tožnikovega očeta pozove in vrne na delo ter z njim sklene ustrezno pogodbo, da mu obdobje, ko pri njej nezakonito ni bil v delovnem razmerju, vpiše kot delovno dobo v delovno knjižico in mu za to obdobje obračuna in izplača prikrajšanje pri osebnem dohodku.

9. Pravilno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da je tožnik le posredni oškodovanec, saj nepravilnosti v disciplinskem postopku, ki ga je toženka vodila proti tožnikovemu očetu, niso mogle biti usmerjene proti tožniku. Protipravno ravnanje toženke, ki ga zatrjuje tožnik, tako ne predstavlja kršitve njegovih pravic. Zakon o obligacijskih razmerjih (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) daje v 201. členu tudi posrednim oškodovancem pravico do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti ali posebno hude invalidnosti bližnjega. Vendar tožnik, ki je posredni oškodovanec, ne uveljavlja odškodnine za tako nepremoženjsko škodo. Zato sta sodišči pravilno presodili, da je njegov zahtevek neutemeljen.

10. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.

11. Na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožnik, ki z revizijo ni uspel, toženki povrniti stroške odgovora na revizijo. Toženki je priznalo 750 točk za sestavo odgovora na revizijo po odvetniku, 20% DDV (150 točk) na odvetniške storitve, 2% materialnih stroškov (15 točk) ter 52,12 EUR sodne takse za odgovor na revizijo, kar skupaj znese 472,11 EUR.

Datum zadnje spremembe:

26.03.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 838/2006
• VSRS sodba II Ips 166/2015
• Sodba II Ips 861/2007