sodba U 2791/2006

Jedro

Po določbi 2. točke 27. člena ZDDV je plačila DDV oproščen promet nepremičnin, razen prvega prenosa lastninske pravice oziroma pravice razpolaganja na novozgrajenih objektih. Po mnenju sodišča je napačno stališče tožene stranke, da se za novogradnjo šteje objekt ali del objekta, ki je določen v izreku gradbenega dovoljenja. V vsakem posameznem primeru je namreč treba preučiti in upoštevati vsebino konkretnega dovoljenja za gradnjo in ugotoviti, ali gre za novogradnjo ali ne.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se odločba Ministrstva za finance RS št. ... z dne 16. 6. 2008 odpravi v delu, ki se nanaša na izrek odločbe Davčne uprave RS, Davčnega urada A. št. ... z dne 15. 4. 2004 pod točkami I/1, I/2 in posledično II ter se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

V ostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

:

Davčna uprava RS, Davčni urad A. je z odločbo št. ... z dne 15. 4. 2004 tožeči stranki naložil v plačilo davek na dodano vrednost za november 2000 v znesku 18.326.621,19 SIT (točka I/1 izreka), davek na dodano vrednost za december 2000 v znesku 4.962.376,11 SIT (točka I/2 izreka), davek od osebnih prejemkov v znesku 1.398.357,26 SIT (točka I/3 izreka), prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delojemalca v znesku 2.625.945,69 SIT (točka I/4 izreka), prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje delojemalca v znesku 1.077.484,81 SIT (točka I/5 izreka), prispevek za zaposlovanje delojemalca v znesku 23.718,22 SIT (točka I/6 izreka), prispevek za starševsko (porodniško) varstvo delojemalca v znesku 16.941,59 SIT (točka I/7 izreka), prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delodajalca v znesku 1.499.330,28 SIT (točka I/8 izreka), prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje delodajalca v znesku 1.077.484,81 SIT (točka I/9 izreka), prispevek za zaposlovanje delodajalca v znesku 10.164,95 SIT (točka I/10 izreka), prispevek za starševsko (porodniško) varstvo delodajalca v znesku 16.941,59 SIT (točka I/11 izreka), prispevek za poškodbe pri delu delodajalca v znesku 89.790,40 SIT (točka I/12 izreka), prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delojemalca v znesku 815.428,87 SIT (točka I/13 izreka), prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje delojemalca v znesku 334.588,87 SIT (točka I/14 izreka), prispevek za zaposlovanje delojemalca v znesku 7.365,16 SIT (točka I/15 izreka), prispevek za starševsko (porodniško) varstvo delojemalca v znesku 5.260,83 SIT (točka I/16 izreka), prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje delodajalca v znesku 465.583,58 SIT (točka I/17 izreka), prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje delodajalca v znesku 334.588,87 SIT (točka I/18 izreka), prispevek za zaposlovanje delodajalca v znesku 3.156,50 SIT (točka I/19 izreka), prispevek za starševsko (porodniško) varstvo delodajalca v znesku 5.260,83 SIT (točka I/20 izreka) in prispevek za poškodbe pri delu delodajalca v znesku 27.882,41 SIT (točka I/21 izreka), vse z pripadajočimi zamudnimi obrestmi, obračunanimi od prvega dne zamude do dneva plačila. V II. točki izreka je odpravil in nadomestil odločbe Davčnega urada A., Izpostava A., izdane v zadevi odmere davka na promet nepremičnin št.: ... z dne 2. 11. 2000, ... z dne 27. 10. 2000, ... z dne 13. 11. 2000, ... z dne 6. 12. 2000 in ... z dne 31. 1. 2001. V III. točki izreka pa je tožeči stranki naložil izvršitev predmetne odločbe v roku 30 dni. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločbo prve stopnje v delu, o katerem še ni bilo odločeno z delno odločbo Ministrstva za finance RS št. ... z dne 31. 8. 2006, zavrnila. V obrazložitvi odločbe povzema razloge prvostopne odločbe, in sicer v zvezi s prodajo nepremičnine – poslovnega objekta ... navaja, da je tožeča stranka v letu 2000 izkazovala navedeni poslovni objekt v svoji glavni knjigi na kontu 66014 – blago za prodajo .... Otvoritveno stanje na tem kontu je na dan 1. 1. 2000 znašalo 55.458.912,50 SIT. V tem letu pa je bilo na navedeni konto doknjiženo še 11.468.359,00 SIT iz naslova popravka knjiženja in revalorizacije. Tako je na dan 31. 12. 2000 knjigovodska vrednost nepremičnine znašala 66.927.271,50 SIT, ta vrednost pa je bila zaradi prodaje objekta konec leta v celoti prenesena v odhodke. V letu 2000 so bila na navedenem objektu opravljena dela adaptacije in rekonstrukcije. Za navedena dela je tožeča stranka kot naročnik sklenila gradbeno pogodbo z družbo B.B.B. d.d. Dalje navaja, da je tožeča stranka vse v zvezi z adaptacijo in rekonstrukcijo tega objekta evidentirala v svoji glavni knjigi na ločenem kontu od samega objekta, in sicer na kontu 66014 – blago za prodajo ... – nadgradnja. Nabavna vrednost vseh del, povezanih z „nadgradnjo“ je v letu 2000 znašala 105.695.861,06 SIT. Od vseh evidentiranih nabav je tožeča stranka odbijala vstopni davek na dodano vrednost, izjema je le vrednost komunalnega prispevka. Dela v zvezi z nadgradnjo tega objekta so se nadaljevala še v letu 2001 in so v tem letu znašala 41.697.810,19 SIT. Dalje ugotavlja, da je tožeča stranka v letu 2000 sklenila pet prodajnih pogodb za poslovne in parkirne prostore v tem poslovnem objektu. V pogodbah je bilo dogovorjeno obročno odplačevanje, zato je tožeča stranka za obroke izstavljala račune in na podlagi le-teh v svojih poslovnih knjigah evidentirala prihodke v skupnem znesku 238.222.257,75 SIT, od tega v letu 2000 v skupnem znesku 193.086,19 SIT in v letu 2001 v skupnem znesku 45.136.238,75 SIT. Dalje navaja, da je bilo v postopku inšpekcijskega pregleda ugotovljeno, da je bilo za nadgradnjo tega objekta s strani Upravne enote A. izdano enotno dovoljenje za adaptacijo in rekonstrukcijo objekta ... dne 19. 9. 2000. Dalje navaja, da je pojem rekonstrukcija opredeljen v 6. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 59/96 in 45/99), pojem adaptacija pa v prvem odstavku 51. člena Zakona o urejanju naselij (ZUN, Uradni list SRS št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97). Poudarja, da se za adaptacijo objekta ali dela objekta ne zahteva pridobitev lokacijskega niti gradbenega dovoljenja, temveč gre za dela na delu objekta oziroma na objektu, za katera je potrebna zgolj priglasitev del. To razlikovanje je bistveno za presojo, ali poseg na obstoječem objektu lahko predstavlja novogradnjo ali ne. V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZGO se za gradnjo šteje gradnja novih objektov ali delov objektov ter rekonstrukcija objektov ali delov objektov. Po 33. členu ZGO pa je gradnja iz 3. člena tega zakona možna samo na podlagi gradbenega dovoljenja. Zato meni, da se v pogodbah opisani promet s temi poslovnimi in parkirnimi prostori v poslovni stavbi ... v skladu z določbami Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV, Uradni list RS, št. 89/98), Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Pravilnik, Uradni list RS, št. 4/99 s sprem. in dop.) in Zakona o davku na promet nepremičnin (ZDPN-1, Uradni list RS, št. 57/99) ob upoštevanju ZGO ne more šteti za promet, po katerem bi bil del poslovne stavbe obdavčen z davkom na promet nepremičnin po 2% davčni stopnji, del pa z davkom na dodano vrednost po 19 % davčni stopnji, ampak je celotni promet obdavčen z davkom na dodano vrednost po splošni stopnji 19 %. Dalje citira določbe 3. in 4. člena ZDDV ter 2. točko 27. člena ZDDV in zaključuje, da je promet z novozgrajenimi objekti obdavčen z davkom na dodano vrednost. Ugotavlja, da tožeča stranka od doseženega prometa s prodajo novo zgrajenega objekta ... ni obračunala in plačala davka na dodano vrednost v znesku 23.288.997,30 SIT. Ne strinja se z ugovorom tožeče stranke, da je šlo pri navedeni prodaji za dve ločeni prodaji, in sicer za prodajo starega objekta in prodajo prenove in rekonstrukcije. Iz določil pogodb je namreč jasno razvidno, da so predmet pogodbe poslovni in parkirni prostori, vključno s solastniško pravico na skupnih napravah in funkcionalnem zemljišču objekta, s tem da bodo poslovni prostori zgrajeni v skladu s priloženim tehničnim opisom z dne 28. 6. 2000. Poudarja, da je iz dokumentov tožeče stranke razvidno, da je bila prenova in rekonstrukcija v času prodaje že v teku in da so predmet prodaje po prodajnih pogodbah adaptirani in rekonstruirani poslovni prostori. Pri tem se sklicuje tudi na začasne situacije družbe B.B.B. d.d., in sicer je bila I. začasna situacija izdana 4. 10. 2000 za opravljene gradbene storitve od 4. 9. do 4. 10. 2000. Glede na to, da je tožeča stranka sklenila prodajne pogodbe: z družbo C.C.C. d.o.o. 19. 10. 2000, z družbo D.D.D. d.o.o. dne 26. 10. 2000, z družbo E.E.E. d.d. 7. 11. 2000, z družbo B.B.B. d.d. 1. 12. 2000 in z družbo F.F.F. d.d. 29. 12. 2000, je po presoji davčnega organa jasno razvidno, da tožeča stranka ni prodajala nepremičnine pred samo obnovo, oziroma ko je bila le-ta šele načrtovana - Tožena stranka se z navedenimi razlogi prvostopne odločbe strinja in dodaja, da se objekti ali deli objektov štejejo za novogradnjo v primerih, ko je treba za pridobitev gradbenega dovoljenja za izvedbo teh del predložiti lokacijsko dovoljenje, oziroma je za gradnjo potrebna izdaja enotnega gradbenega dovoljenja. Za novogradnjo se objekt ali del objekta šteje v obsegu, ki je določen v izreku gradbenega dovoljenja. V obravnavanem primeru se enotno gradbeno dovoljenje z dne 19. 9. 2000 glasi na celoten objekt ... . Zavrača tudi pritožbene navedbe, da so bile predmet prodaje nepremičnine pred rekonstrukcijo. Iz predloženih kupoprodajnih pogodb namreč jasno izhaja, da gre za prodajo poslovnih prostorov, zgrajenih na podlagi enotnega gradbenega dovoljenja za adaptacijo in rekonstrukcijo objekta z dne 19. 9. 2000, čeprav sta v zvezi z obračunom DDV v pogodbah posebej izkazani vrednost objekta pred prenovo in vrednost prenove oziroma rekonstrukcije. Predmet pogodb je prodaja novih poslovnih prostorov, ne pa storitve na nepremičninah. Dejstvo, da so v času sklenitve pogodb gradbena dela še potekala, za presojo opravljenega prometa po ZDDV ni pomembno. Meni tudi, da se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 4. člena ZDPN-1. Ta določba se namreč nanaša na kupce novozgrajenih objektov, ki imajo pri nakupu pravico do delnega odbitka vstopnega DDV in se ne nanaša na primere, kot je obravnavani. Kot je ugotovil prvostopni organ, je tožeča stranka v celoti odbijala ves vstopni DDV, ki ji je bil zaračunan v zvezi z rekonstrukcijo gradbenega objekta. Promet starega objekta je bil v letu 1995, ko ga je tožeča stranka kupila, obdavčen samo z davkom na promet nepremičnin po stopnji 2 %. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da pri nabavi starega objekta tožeča stranka ni imela pravice do odbitka vstopnega DDV (vstopni DDV ji ob nabavi starega objekta ni bil obračunan). Glede na to, da bi v skladu prvim odstavkom 21. člena ZDDV tožeča stranka ob prodaji poslovne stavbe oziroma njenih delov morala obračunati DDV od celotne kupnine, pa tega ni storila, ji je bil premalo plačani DDV utemeljeno naložen v plačilo s prvostopno odločbo. Tudi glede odločitve v zvezi z drugimi prejemki iz delovnega razmerja tožena stranka v izpodbijani odločbi povzema ugotovitve organa prve stopnje, in sicer navaja, da je bilo v inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da je bil na 34. seji skupščine tožeče stranke 10. 3. 2000 sprejet sklep o delitvi dobička za leto 1997. Skupščini se je iz nerazporejenega dobička leta 1997 za delo v letu 1999 izplačala nagrada v skupnem znesku 2.402.943,39 SIT, udeležba v dobičku iz leta 1997 pa se je izplačala družbenikoma G.G. v višini 14.348.127,61 SIT in H.H. v višini 6.149.197,56 SIT, pri čemer se je lastnica 90 % poslovnega deleža, to je F.F.F. d.d., A., zaradi prioritetnih drugih poslovnih interesov odpovedala izplačilu dobička iz leta 1997 v znesku 15.898.325,17 SIT v korist navedenih družbenikov glede na njun poslovni delež. Dalje citira določbo 429. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Uradni list RS, št. 30/93 s sprem. in dop.) in Družbeno pogodbo tožeče stranke z dne 11. 9. 1996, v 10. členu katere je določeno, da imajo družbeniki pravico do deleža pri dobičku, kakor je ta ugotovljen v letni bilanci, sorazmerno z višino poslovnih deležev. Iz tega je razvidno, da sta bila družbenika glede na poslovni delež v družbi upravičena do bistveno nižjega izplačila glede na dejansko izplačilo, in sicer G.G. do bruto zneska v višini 3.220.000,00 SIT, izplačano pa ji je bilo 14.348.127,61 SIT, H.H. pa do bruto zneska v višini 1.380.000,00 SIT, izplačano pa mu je bilo 6.149.197,56 SIT. Glede na to, da sta v skladu z določili družbene pogodbe in določili 429. člena ZGD navedena družbenika upravičena samo do sorazmernega dela v dobičku glede na njun poslovni delež, davčni organ prve stopnje ugotavlja, da izplačilo G.G. v bruto znesku 3.220.000,00 SIT in H.H. v bruto znesku 1.380.000,00 SIT predstavlja izplačilo udeležbe v dobičku, ki je obdavčen z davkom od dohodkov iz premoženja v skladu s 64. členom Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93 s sprem. in dop.). Izplačana razlika pa ne predstavlja dohodka, doseženega z udeležbo pri dobičku, temveč osebni prejemek. Pri tem poudarja, da je za presojo davčne opredelitve prejemka ključno, kakšno vrsto prejemka predstavlja izplačilo z vidika njegovega prejemnika kot davčnega zavezanca. V tem primeru gre dejansko za izplačilo drugih prejemkov iz delovnega razmerja v skladu z določbo 1. alinee prvega odstavka 15. člena ZDoh. V zvezi s pripombo tožeče stranke, da davčni organ ni upošteval revalorizacije bruto zneskov udeležbe v dobičku, ki jo davčni organ zavrača kot neutemeljeno, navaja, da je tožeča stranka na skupščini določila znesek za udeležbo v dobičku, ki je bil potem tudi razdeljen, zato ni pomembno, ali je vključena revalorizacija ali ne. Znesek, ki je bil namenjen razdelitvi, bi moral biti namreč razdeljen v razmerju glede na lastniške deleže, česar pa tožeča stranka ni upoštevala. Vsa udeležba v dobičku leta 1997 v višini 20.497.326,17 SIT je bila namreč razdeljena dvema družbenikoma, ki sta bila 10 % lastnika družbe. Dejstvo, da sta se družbenika na isti seji skupščine odpovedala udeležbi v dobičku za leto 1998 in leto 1999, skupaj z revalorizacijo nerazporejenega dobička v korist F.F.F. d.d., A. v skupnem znesku 15.898.325,17 SIT, pa po presoji davčnega organa prve stopnje ne pomeni, da je lahko zato njun prejemek iz dobička za leto 1997 obdavčen kot udeležba v dobičku v skladu z določilom 64. člena ZDoh. Pri tem se sklicuje tudi na določbo tretjega odstavka 114. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 s sprem. in dop.). Tožena stranka takšno odločitev davčnega organa prve stopnje potrjuje in se tudi v tem delu strinja z razlogi odločbe prve stopnje. Poudarja pa še, da iz zapisnika 34. seje skupščine družbenikov tožeče stranke izhaja, da se je delil samo dobiček iz leta 1997. Zato kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da izplačani znesek predstavlja udeležbo družbenikov G.G. in H.H. v dobičku tako za leto 1997, kot tudi za leti 1998 in 1999. Sicer pa poudarja, da meril za razdelitev dela dobička med družbenike niti ni mogoče uporabiti zgolj kumulativno za obdobje več let, saj veljajo za vsako leto posebej. Za vsako leto posebej se dobiček deli sorazmerno z višino poslovnih deležev. Poudarja, da je prvostopni organ pravilno pojasnil, zakaj se odpoved udeležbe v dobičku za leto 1997 tretjega družbenika, to je F.F.F. d.d., A. ne more „pobotati“ z odpovedjo udeležbe v dobičku za leto 1998 in 1999 prvih dveh družbenikov, kot zmotno meni tožeča stranka. Ker tožena stranka ni našla nobene bistvene kršitve pravil postopka in nobene kršitve materialnega zakona, glede katerih mora po uradni dolžnosti preizkusiti odločbo prve stopnje, je pritožbo v preostalem delu, to je v delu, ki se ne nanaša na obračun zamudnih obresti, zavrnila kot neutemeljeno.

Tožeča stranka v tožbi, ki jo je vložila zaradi molka organa druge stopnje, navaja, da so zaključki davčnega organa prve stopnje v zvezi z davčnimi posledicami prodaje objekta ... posledica zmotne uporabe materialnega prava. Pri argumentiranju svojih zaključkov se davčni organ namreč prvenstveno sklicuje na določbo 27. člena ZDDV, ne pa tudi na določila ZDPN-1. Pri tem še posebej opozarja na določbo 4. člena ZDPN-1. Poudarja, da je pri obdavčitvi prodaje spornega objekta ravnala v skladu s to zakonsko določbo in pri njegovi prodaji v tistem delu, v katerem ni imela pravice do odbitka vstopnega davka, obračunala davek na promet nepremičnin, od preostanka vrednosti, to je od nadgradnje objekta, pa je obračunala DDV po predpisani stopnji, kajti od gradbenih del, ki se nanašajo na nadgradnjo objekta, je tudi uveljavljala pravico do odbitka vstopnega davka. Meni, da se drugi odstavek 4. člena ZDPN-1 uporablja ravno za primere, ko davčni zavezanec kupi „star“ objekt, ki ga adaptira oziroma renovira in nato proda. Pod pogojem, da davčni zavezanec opravlja obdavčeno dejavnost, lahko od adaptacijskih del uveljavlja pravico do odbitka vstopnega davka, zato pri prodaji adaptiranega oziroma renoviranega objekta obračuna DDV samo v tistem delu, ki se nanaša na vrednost adaptiranega objekta, od vrednosti objekta pred adaptacijo pa obračuna davek od prometa nepremičnin. Tako je ravnala tudi tožeča stranka v obravnavanem primeru. Pri tem izrecno navaja, da je spoštovala določila posameznih prodajnih pogodb, iz katerih jasno in nedvoumno izhaja, da je predmet prodajne pogodbe nepremičnina pred rekonstrukcijo. V prodajnih pogodbah pa se je hkrati zavezala, da bo nepremičnino obnovila oziroma dogradila, za kar je že pridobila ustrezno enotno dovoljenje za gradnjo. Kot zavajajočo zavrača navedbo davčnega organa, da je nepremičnino prodajala v času, ko se je dejanska obnova in rekonstrukcija že izvajala. Dejstvo namreč je, da je tožeča stranka za planirano adaptacijo in rekonstrukcijo objekta pridobila enotno gradbeno dovoljenje in da je to izrecno navedeno v kupoprodajnih pogodbah ter da adaptacija in rekonstrukcija objekta v trenutku sklenitve posamezne kupoprodajne pogodbe še ni bila dokončana. Res je, da je tožeča stranka že pred sklenitvijo posameznih kupoprodajnih pogodb izvajala določene aktivnosti, potrebne za uspešno izvedbo adaptacije oziroma rekonstrukcije. Te aktivnosti pa nikakor niso imele narave obnovitvenih del, kot to nepravilno ugotavlja davčni organ, temveč je šlo zgolj za pripravo na ta dela. Komunalni prispevek, elektroenergetsko soglasje, geodetske stroritve in podobne aktivnosti namreč po njenem mnenju še ne predstavljajo obnovitvenih del, temveč so zgolj pripravljalne aktivnosti za izvajanje obnovitvenih del. Poudarja, da v napovedi za odmero davka na promet nepremičnin ni navedla neresničnih podatkov, saj v trenutku, ko je nepremičnine prodajala, le-te še niso bile obnovljene, zato je logično, da točke 13 v napovedi ni izpolnila. Izpostavlja tudi, da je imel sporni objekt že pred prenovo tudi IV. etažo, vendar je bila ta v zelo slabem stanju in zato neprimerna za uporabo. V zvezi z drugimi prejemki iz delovnega razmerja navaja, da družbenikoma G.G. in H.H. ni bil razdeljen in izplačan dobiček, ki bi presegal višino njunih poslovnih deležev, kot to zmotno meni davčni organ. Dobiček se je namreč razdelil vsem trem družbenikom v skladu z njihovimi poslovnimi deleži, izplačal pa se je po časovni dinamiki, ki je vsakemu družbeniku glede na njegove interese najbolj ustrezala. Vsak družbenik je torej tako za leto 1997, kot tudi za leti 1998 in 1999 dobil natančno toliko, kolikor mu glede na posamezen poslovni delež v skladu z zakonom in družbeno pogodbo pripada. Ker so interesi družbenikov različni, so se družbeniki po prejetih vlogah družbenikov G.G. in H.H. v skupščinskih sklepih odločili, kot so ugotovili, da jim glede na njihove različne interese kar najbolj ustreza. S spremembo časovne dinamike izplačil pa država preko davkov in prispevkov ni bila v ničemer prikrajšana. Pripominja pa tudi, da davčni organ pri navajanju bruto zneskov udeležbe v dobičku ni upošteval revalorizacije. Tako sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek.

Tožeča stranka je po izdaji odločbe druge stopnje, ki je bila izdana med upravnim sporom, tožbo razširila tudi na navedeno odločbo in v razširitvi tožbe z dne 22. 8. 2008 opozorila na določbe v letu 2000 veljavnega 3. člena ZGO, ki loči med gradnjo novih objektov in rekonstrukcijo. Pri tem poudarja, da pojem rekonstrukcije predpostavlja, da objekt že obstaja in se vanj posega. Citira tudi 33.a člen navedenega zakona in poudarja, da enotno dovoljenje za gradnjo, ki v obravnavanem primeru predstavlja enotno dovoljenje za rekonstrukcijo, ne pomeni, da se gradi cel objekt, tako kot pravno popolnoma zmotno interpretira tožena stranka, ampak pomeni formo – obliko odločitve v upravnem postopku, s katero pristojni organ odobri poseg, utemeljen z zahtevano dokumentacijo. V obravnavanem primeru se je torej namesto pridobivanja lokacijskega dovoljenja posebej in gradbenega dovoljenja posebej vodil postopek pridobitve enotnega dovoljenja za rekonstrukcijo. Meni, da je stališče tožene stranke, da je vsak objekt, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, novogradnja, napačno. V zvezi z drugimi prejemki iz delovnega razmerja opozarja, da dejstvo, da sta družbenika hkrati tudi v delovnem razmerju s tožečo stranko, ne pomeni, da so katerakoli izplačila dobička obravnavana kot drugi prejemki iz delovnega razmerja. Meni, da so naslednja dejstva očitna, in sicer: da je bil predmet izplačila dobiček družbe, da je bil družbenikoma izplačan v njima pripadajoči višini in da je po sklepu skupščine tožeče stranke le-ta edina pristojna za odločanje o razdelitvi dobička.

Državno pravobranilstvo RS je udeležbo v postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne 13. 12. 2006.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravne spise zadeve.

Tožba je delno utemeljena.

Po določbi 2. točke 27. člena ZDDV je plačila DDV oproščen promet nepremičnin, razen prvega prenosa lastninske pravice oziroma pravice razpolaganja na novozgrajenih objektih. V zvezi z naložitvijo plačila DDV tožeči stranki je sporno, ali je le-ta v obravnavanem davčnem obdobju razpolagala z novozgrajenim objektom.

Med strankama pa ni spora o tem, da je tožeča stranka za predmetni objekt ... pridobila enotno dovoljenje za gradnjo št. ... z dne 19. 9. 2000, ki ga je izdala Upravna enota A., Oddelek za okolje in prostor. Iz navedenega enotnega dovoljenja za gradnjo, ki se nahaja v upravnih spisih zadeve, je razvidno, da se izdaja tožeči stranki za adaptacijo in rekonstrukcijo objekta ... na ... ulici v A. Iz njegove obrazložitve izhaja, da se obstoječi objekti ohranjajo, dovoljena pa je njihova prenova v obstoječih gabaritih.

Po presoji sodišča glede na navedeno vsebino enotnega dovoljenja za gradnjo v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o novogradnji, temveč (zgolj) o adaptaciji in rekonstrukciji obstoječega objekta. Tako je tudi po mnenju sodišča napačno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da se za novogradnjo šteje objekt ali del objekta, ki je določen v izreku gradbenega dovoljenja. V vsakem posameznem primeru je namreč treba preučiti in upoštevati vsebino konkretnega dovoljenja za gradnjo in ugotoviti, ali gre za novogradnjo ali ne.

Po povedanem je sodišče tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena tega zakona odpravilo v delu, ki se nanaša na točki I/1 in I/2 ter posledično na točko II izreka prvostopne odločbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo morala upoštevati stališče sodišča, ki ga je zavzelo v tej sodbi in o zadevi ponovno odločiti.

Ni pa tožba utemeljena v delu, ki se nanaša na naložitev plačila davkov in prispevkov od osebnih prejemkov (točke I/3 do 21 izreka odločbe prve stopnje). V zvezi s tem se sodišče v celoti strinja z razlogi, ki jih navajata davčni organ prve stopnje v prvostopni davčni odločbi in tožena stranka v izpodbijani odločbi. Tožena stranka je tudi na pritožbene ugovore odgovorila pravilno. Ker tožeča stranka v tožbi le ponavlja svoje pritožbene ugovore, sodišče tožbene ugovore, ne da bi jih ponavljalo, zavrača s stališči davčnega organa prve stopnje in tožene stranke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na naložitev plačila davkov in prispevkov od osebnih prejemkov (točke I/3 do 21 izreka odločbe prve stopnje), pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena ZUS-1 tožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

O zadevi je odločilo na nejavni seji na podlagi določbe 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, in sicer v delu, v katerem je tožbi ugodilo; v preostalem delu pa na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj tožeča stranka ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z naložitvijo plačila davkov in prispevkov od osebnih prejemkov ugovarja zgolj pavšalno in nekonkretizirano in torej o konkretnih dejanskih ugotovitvah niti ni spora.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1 v zvezi s prehodno določbo prvega odstavka 107. člena istega zakona.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 2133/2004
• sodba I U 851/2009
• UPRS sodba I U 418/2015