<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba X Ips 1094/2004

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2009:X.IPS.1094.2004
Evidenčna številka:VS1011165
Datum odločbe:02.04.2009
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 1093/2002
Področje:DAVKI
Institut:davek od dohodka od dejavnosti - dohodnina - vračilo davka - rok za vračilo - pravna podlaga

Jedro

Preveč plačani znesek davka se upravičencu vrne v 30 dneh od vročitve odločbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 2. 4. 2002, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada N.G., Izpostave N.G. z dne 26. 11. 2001. Z njo je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za vračilo plačanega zneska doplačila dohodnine za leto 1996 v višini 4,790.878,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Postopek odmere dohodnine za leto 1996 je bil končan z odločbo Davčnega urada N.G., Izpostave N.G. z dne 13. 2. 1998, s katero je bila tožniku naložena v plačilo razlika med odmerjeno dohodnino in v letu 1996 odmerjeno oziroma obračunano akontacijo v višini 4,790.878 SIT. Ta odločba je pravnomočna ter predstavlja obstoječ pravni naslov. Zato dejstvo, da je bila odpravljena odločba o odmeri davka iz dejavnosti za leto 1996 (odločba z dne 6. 2. 1998) ter v ponovnem postopku odmere omenjenega davka izdana nova odločba (odločba z dne 14. 8. 2001), s katero je bila ugotovljena enaka davčna osnova za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1996, na drugačno odločitev ne vpliva oziroma ne predstavlja okoliščin za uvedbo obnove postopka po 249. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986).

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, da se pritožbi ugodi. Navaja, da odprava odločbe o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti vpliva na odločbo o odmeri dohodnine; ta naj bi postala brezpredmetna.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1 obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. V zadevi je sporno vračilo davka – doplačila dohodnine za leto 1996 v višini 4,790.878,00 SIT, plačanega dne 23. 3. 1998 po odločbi Davčnega urada N.G., Izpostave N.G. z dne 13. 2. 1998, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

9. Po določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30-ih dneh od vročitve odločbe, če s tem zakonom ni drugače določeno. Po določbi tretjega odstavka istega člena pa davčnemu zavezancu pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka tudi obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od dneva plačila davka.

10. Iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera (nanje je revizijsko sodišče vezano glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 in ni upravičeno presojati njihove pravilnosti) je bila tožniku za leto 1996 dohodnina odmerjena z odločbo z dne 13. 2. 1998, s katero mu je bilo naloženo doplačilo razlike v znesku 4,790.878,00 SIT med odmerjeno dohodnino in v letu 1996 odmerjeno oziroma obračunano akontacijo. V osnovo za odmero dohodnine pa je bil v skladu s 6. členom Zakona o dohodnini (ZDoh) vštet tudi dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, kot je bil ugotovljen z odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1996 (odločba z dne 6. 2. 1998), ki pa je bila v pritožbenem postopku z odločbo tožene stranke (odločba z dne 15. 12. 1999) odpravljena. V ponovnem postopku je bila izdana (nova) odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti (odločba z dne 14. 8. 2001), s katero je bila ugotovljena ista davčna osnova (davčna osnova v znesku 12,983.243,00 SIT) kot z odpravljeno odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti z dne 6. 2. 1998. Zavezanec pa je nato z vlogo z dne 13. 11. 2000, dopolnjeno dne 11. 4. 2001, zahteval vračilo „neupravičeno“ plačane dohodnine v višini 4,790.878,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi po določbah 95. člena Zakona o dohodnini (ZDoh).

11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno sklepalo, da za plačilo tožnikove davčne obveznosti v znesku 4,790.878,00 SIT obstaja zakonita podlaga oziroma zakonit pravni naslov. Postopek odmere dohodnine za leto 1996 je bil namreč končan s pravnomočno odločbo (odločba z dne 13. 2. 1998), po kateri je tožnik kot davčni zavezanec pravilno doplačal znesek v višini 4,790.878,00 SIT. Ta odločba predstavlja obstoječ pravni naslov, saj ni bila niti odpravljena oziroma razveljavljena v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Zato tudi po presoji revizijskega sodišča ni podlage za ugoditev tožnikovemu zahtevku za vračilo davka po določbah 95. člena ZDavP.

12. Tožnikov očitek, da naj bi z odpravo odločbe o odmeri davka iz dejavnosti z dne 6. 2. 1998 odpadli tako dejanska kot pravna podlaga za odločbo o odmeri dohodnine z dne 13. 2. 1998, ni utemeljen. Postopek odmere dohodnine je samostojen postopek (ločen od postopka odmere davka od dohodkov iz dejavnosti). Ker pa se v skladu z drugim dostavkom 123. člena ZDavP pri odmeri dohodnine upošteva tudi davčna osnova, ugotovljena z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti, bi na drugačno odločitev lahko vplivalo le dejstvo, da bi bila s poznejšo odločbo o odmeri davka iz dejavnosti (torej z odločbo z dne 14. 8. 2001) ugotovljena drugačna davčna osnova, kot z odločbo z dne 6. 2. 1998. Omenjeno dejstvo bi lahko predstavljalo novo dejstvo oziroma nov dokaz v smislu določbe 1. točke 249. člena ZUP (1986). Tožnik pa bi bil upravičen zahtevati razliko skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi le, če bi se tudi v obnovljenem postopku (končanim s pravnomočno odločbo) izkazalo, da je na račun dohodnine plačal preveč. Ker pa za tak primer v obravnavani zadevi ne gre, je odločitev sodišča prve stopnje oziroma tožene stranke, da se zahtevku tožnika za vračilo že omenjenega zneska z zamudnimi obrestmi ne ugodi, pravilno.

13. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na navedbe tožeče stranke, ki so po njegovi presoji bistvene za odločitev.

14. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.


Zveza:

ZDoh člen 6, 95.
ZDavP člen 95, 95/1, 123, 123/2.
ZUS-1 člen 79, 85, 107.
ZUP (1986) člen 249

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.09.2009

Opombe:

P2RvYy02MTk5OQ==