sodba U 2585/2007

Jedro

Na podlagi 48. člena CZ mora deklarant carinsko deklaracijo izpolniti tako, da vsebuje vse podatke, ki so potrebni glede na izbran carinski postopek in ji priložiti vse druge dokumente, ki so potrebni za izvedbo zahtevanega carinskega postopka oziroma dokazila o tem, da je bila izvršena predpisana veterinarska, fitosanitarna ali druga predpisana kontrola.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad A. tožeči stranki naložil, naj v roku 30 dni po njeni vročitvi, z nesuspenzivnim učinkom pritožbe, solidarno z družbo A.A.A. d.d., plača razliko uvoznih dajatev za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo št. ... z dne 14. 8. 2000, Izpostava ŽP A.. Skupni znesek doplačila carinskega dolga iz naslova carin in davka na dodano vrednost znaša 131.946,00 SIT. Družba A.A.A. d.d. je dne 14. 8. 2000 v svojem imenu in za račun družbe tožeče stranke vložila uvozno carinsko deklaracijo (ECL) št. ..., po kateri se je sprostila v prost promet športna obutev, športna oblačila in športna oprema blagovne znamke C.C.C., deklarirana v 98 postavkah, v skupni vrednosti 4.342.569,26 SIT, po priloženih fakturah k deklaraciji. Generalni carinski urad, Sektor za preiskovalne zadeve, je na podlagi pooblastil 21. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/04 – UPB, v nadaljevanju ZCS) pri tožeči stranki, ki ima status podružnice tuje pravne osebe v Sloveniji, opravil inšpekcijski pregled. Ugotovitve naknadne kontrole so bile zajete v zapisniku o inšpekcijskem pregledu št. ... z dne 13. 7. 2005, ki vključuje vse deklaracije, pri katerih je bila ugotovljena nepravilna prijava podatkov. Zapisnik je bil tožeči stranki kot prejemniku blaga vročen, nanj so bile podane pripombe, na podlagi katerih je bil izdan dopolnilni zapisnik. Le ta je bil prav tako pravilno vročen pooblaščencu tožeče stranke. Prav tako je bil inšpekcijski postopek izveden pri družbi A.A.A. d.d. Ugotovitve iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru kažejo, da so bila po sporni ECL sproščena v prost promet športna obutev, športna oblačila in športna oprema znamke C.C.C., za katero se je v letih 2000, 2001 in 2002 plačevala licenčnina matični družbi na Nizozemskem na podlagi „distribution agreement“ oz. pogodbe o distribuciji, ki je bila sklenjena 1. 6. 2000 med matično firmo in podružnico kot distributerjem. Tožeča stranka je plačevala licenčnino v obdobju od 1. 6. 2000 do 31. 5. 2002. Tožeča stranka je inšpekcijskim organom predložila elektronsko sporočilo, v katerem je bilo navedeno, da se namesto 6 % licenčnine uvede višja nabavna cena distributerja za 10 do 30 %, kar naj bi se začelo izvajati s 1. 6. 2002, pojasnjeno pa je bilo tudi, da je tožeča stranka prenehala plačevati licenčnino (v višini 6 % neto prodajne vrednosti), kar je bilo dogovorjeno v distribucijski pogodbi z dnem 1. 6. 2000, ter da aneks k pogodbi med obema strankama ni bil podpisan. Pogodbo o distribuciji z dne 1. 6. 2000 je zamenjala pogodba o distribuciji z dne 15. 4. 2004, sklenjena med istima strankama. To pojasnilo je datirano s 3. 1. 2005. Inšpekcijski organ je pridobil še račune za licenčnine, ki so bili s strani tožeče stranke plačani. Iz navedenega sledi, da v rubriki 44 ECL (posebni zaznamki, predložene listine, potrdila in dovoljenja) v nobenem primeru ni vpisana šifra V37 (licenčnine), ki predstavlja stroške, ki se vštevajo v carinsko vrednost za uvoženo blago, če le ti še niso upoštevani v plačani ali plačljivi ceni za uvoženo blago, kar je v skladu s kodeksom šifer za izpolnjevanje ECL, ki je priloga 20 Uredbe za izvajanje Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99 in spremembe, dalje UICZ). Na podlagi navedenega je bilo ugotovljeno, da je carinski dolg obračunan v nižjem znesku od zakonsko dolgovanega. V primerih, ko je tožeča stranka prikazala in plačala račune za licenčnine za posamezna časovna obdobja, predstavljajo ti zneski na računih plačila za licenčnine (na računih so torej navedeni zneski za plačila licenčnin v skladu s točkama 1.13 in 6.3 pogodbe o distribuciji z dne 1. 6. 2000, sklenjeni med matično firmo C.C.C. in podružnico), zato se ti zneski v celoti vštevajo v carinsko vrednost blaga. Prijavljena carinska vrednost v ECL torej ni vključevala stroškov licenčnin, čeprav je bilo ugotovljeno, da jih tožeča stranka za navedeno blago plačuje. Ker je bila v danem primeru vrednost uvoženega blaga določena skladno s 16. členom Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in spremembe, dalje CZ), prodaja blaga pa je bila pogojena s plačilom licenčnine, za katero je bil sklenjen licenčni sporazum oz. pogodba, ki ureja razmerje med imetniki tovrstnih pravic in njihovimi uporabniki, se licenčnine prištejejo k dejansko plačani ceni ali plačljivi ceni za uvoženo blago, saj se to plačilo nanaša na uvoženo blago, ki je predmet vrednotenja in predstavlja zanj prodajni pogoj. V 20. členu CZ so tako navedeni stroški in izdatki, ki jih mora vsebovati transakcijska vrednost zato, da bi jo lahko upoštevali kot carinsko vrednost uvoženega blaga. Če so ti stroški znani in določljivi, niso pa vključeni v carinsko vrednost uvoženega blaga, se morajo prišteti k tej vrednosti. Vrsta tovrstnih stroškov in izdatkov, ki se prištevajo v carinsko vrednost uvoženega blaga, so taksativno navedene v 1. odstavku 20. člena CZ, kar pomeni, da jih je potrebno tudi prišteti v carinsko vrednost uvoženega blaga. V smislu določb 8. točke 20. člena CZ pa se nadomestila in stroški v zvezi z licenčninami, ki jih kupec plača neposredno ali posredno, če je prodaja pogojena s takšnim plačevanjem, vštevajo v carinsko vrednost, kadar le ti niso zajeti v plačani ali plačljivi ceni. Skladno z določili 57. člena UICZ pa se kot nadomestila in stroški oz. licenčnine iz 8. točke 20. člena CZ štejejo plačila za uporabo pravic v zvezi (a) s proizvodnjo uvoženega blaga (predvsem patenti, vzorci, modeli in tehnološki know-how), (b) s prodajo uvoženega blaga v izvoz (predvsem blagovne in storitvene znamke ter zaščiteni modeli) in (c) z uporabo in nadaljnjo prodajo uvoženega blaga (predvsem avtorske pravice in tehnološki postopki, ki so neločljivo vključeni v uvoženo blago). Ker se računi za licenčnine, ki jih je predstavništvo mesečno prejemalo s strani matične družbe na Nizozemskem, nanašajo na datume faktur končnim kupcem, ki pa so identični datumom na fakturah, ki spremljajo carinske deklaracije za sprostitev blaga v prost promet, se je za potrebe delitve stroškov licenčnin na zadevne licenčne izdelke uporabilo določilo 1. odstavka 22. člena CZ, ki pravi, da če je v pošiljki več vrst blaga, ki se carini po raznih carinskih stopnjah, se celotni stroški, ki se nanašajo na nakup blaga, ter stroški s prevozom, zavarovanjem in dostavo, obračunajo v sorazmerju z vrednostjo posamezne vrste blaga. Skladno z navedenim se celotna vrednost licenčnin razdeli na posamezne uvožene izdelke in sicer v sorazmerju z njihovo vrednostjo. Blago, ki je predmet inšpekcijskega pregleda, je bilo uvoženo oz. sproščeno v prost promet v Sloveniji, licenčnine so se plačevale v zvezi z uvoženim blagom, licenčnino pa je plačeval uvoznik oz. kupec blaga. S tem, ko je bilo plačevanje licenčnine določeno v navedeni pogodbi, je bil to tudi pogoj za uvoz. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da gre za nezakonito ravnanje udeleženca v postopku, saj v carinsko vrednost niso bile vključene licenčnine, zato se naknadno obračuna carinski dolg in sicer skladno s točko a) 1. odstavka 154. člena CZ v povezavi s točko a) 1. odstavka 146. člena istega zakona in sicer za oba solidarno odgovorna carinska dolžnika, družbo A.A.A. d.d. in za tožečo stranko. Naknaden obračun carinskega dolga v skladu s točko a) 1. odstavka 154. člena CZ je mogoč v 5 letih po nastanku carinskega dolga (4. odstavek 154. člena CZ). V skladu z določbami 1. odstavka 72. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 27/00) ravna carinski organ v primeru, da ugotovi, da je bil DDV ob uvozu obračunan v nižjem znesku kot je zakonsko dolgovan znesek, v skladu s 154. členom CZ. Po določilu 4. odstavka 60. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 17/00 – odločba US, v nadaljevanju ZDDV) pri uvozu blaga nadzoruje obračunavanje in plačevanje DDV carinski organ v skladu s carinskimi predpisi, kot da bi bil DDV uvozna dajatev. Drugostopni organ je v celoti potrdil ugotovitve prvostopnega organa in predvsem pravno podlago točko a) 1. odstavka 154. člena CZ v zvezi z izdajo odločbe o naknadnem plačilu carinskega dolga. Nastanek, trenutek nastanka in dolžnika za nastali carinski dolg je sicer prvostopni organ napačno utemeljeval na podlagi točke a) namesto pravilno točke b) 1. odstavka 146. člena CZ, vendar je bila kljub navedeni nepravilnosti v prvostopni odločbi višina nastalega dolga pravilno in zakonito odmerjena in naložena tožeči stranki v plačilo, z uporabo predpisov, ki so veljali na dan 14. 8. 2000, ko je bila sprejeta sporna carinska deklaracija. Po določbi točke a) 1. odstavka 154. člena CZ izda carinski organ po uradni dolžnosti odločbo o nastali obveznosti, če je carinski dolg nastal zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom v skladu z določili 144. do 147. člena CZ, to je iz razloga nezakonitega vnosa blaga na carinsko območje, nezakonite odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, neizpolnjevanje prevzetih obveznosti v zvezi z blagom, neizpolnitve katerega od pogojev za prepustitev blaga v določen postopek ali za odobritev carinske oprostitve ali olajšave zaradi namena končne uporabe tega blaga ali zaradi nepravilne rabe ali uporabe blaga v prosti carinski coni. Po določbah b) in c) točke 1. odstavka 154. člena CZ pa carinski organ z izdajo odločbe o nastali obveznosti, naknadno odpravlja nepravilnosti v obračunu carinskega dolga, ki ga je na temelju določb 143. člena CZ izračunal v carinski deklaraciji deklarant na podlagi vanjo vpisanih podatkov in njej priloženih verodostojnih listin. V 146. členu CZ so v 1. odstavku v točki b) zajeti primeri nastanka carinskega dolga zaradi neizpolnitve enega od pogojev za prepustitev blaga v določen carinski postopek. Torej ne gre za nezakonito ravnanje s carinskim blagom, kot v primerih 144., 145. in v določenih okoliščinah tudi v primerih točke a) 1. odstavka 146. člena CZ, ki jo je nepravilno uporabil organ prve stopnje, temveč za neizpolnjevanje pogojev za zahtevani postopek, kar se po prepustitvi blaga v zahtevani postopek, glede na okoliščine konkretnega primera, lahko preveri in ugotovi tudi samo listinsko. V 2. odstavku 146. člena CZ je predpisano, da nastane carinski dolg v trenutku, ko je blago prepuščeno v določen carinski postopek, če je ugotovljeno, da ni izpolnjen pogoj za prepustitev v zahtevani postopek. V 3. odstavku istega člena pa je določeno, da je carinski dolžnik oseba, ki bi morala izpolniti pogoje za prepustitev blaga v določen carinski postopek. Očitek deklarantu v konkretnem primeru je, glede na določbe 1. in 2. točke 1. odstavka 47.a člena CZ, da je opustil obveznost zagotovitve točnosti v carinsko deklaracijo vpisanega podatka o carinski vrednosti blaga in popolnosti na ta podatek vezane dokumentacije, tožeča stranka pa ni izpolnila obveznosti, ki jo zavezujejo po določbah 21. člena CZ. V primeru uvažanja blaga, za katerega je dogovorjena obveznost iz 8. do 10. točke 20. člena CZ, mora carinski zavezanec to označiti v carinski deklaraciji. V 2. odstavku 146. člena CZ je dalje predpisano, da mora carinski zavezanec naknadno prijaviti pristojnemu carinskemu organu prodajo, odstop ali uporabo uvoženega blaga, iz katere izhaja obveznost doplačila določenega zneska prodajalcu, najpozneje v 30 dneh od dneva, ko nastane takšna obveznost. Izraz carinski zavezanec glede na 15. točko 1. odstavka 3. člena CZ pomeni osebo za račun katere je bila carinska deklaracija vložena, torej tožečo stranko. V 142. členu UICZ so določila glede vložitve nepopolne deklaracije, ki ne vsebuje vseh podatkov. V njej je določen minimum predpisanih podatkov in sicer v 3. alineji, da mora vsebovati carinsko vrednost blaga, če gre za blago, ki je zavezano k plačilu ad valorem uvoznih dajatev; ali če je očitno, da deklarant ne more deklarirati carinske vrednosti, začasno navedbo vrednosti, ki je sprejemljiva za carinski organ, upoštevajoč predvsem informacije, ki so na razpolago deklarantu. V 1. odstavku 147. člena UICZ je določeno, da lahko carinski deklarant nepopolno deklaracijo, ki jo je carinski organ sprejel v skladu s 142. členom te uredbe, dopolni ali, s soglasjem carinskega organa, nadomesti s popolno carinsko deklaracijo, ki ustreza pogojem iz 48. člena CZ. V 2. odstavku navedenega člena je določeno, da v primeru, če se nepopolno deklaracijo nadomesti z novo, se kot merodajni datum za določitev katerih koli dajatev in uporabo drugih ukrepov za sprostitev blaga v prost promet, šteje datum sprejema nepopolne deklaracije. Iz citiranih določb se lahko zaključi, da sta bila tožeča stranka in za njen račun carinski deklarant dolžna uvoženo blago ob sprostitvi v prost promet deklarirati na zgoraj opisan način na podlagi fakturirane transakcijske vrednosti blaga kot začasne carinske vrednosti, po prodaji uvoženih licenčnih proizvodov pa glede na določila pogodbe o distribuciji prijaviti dokončno carinsko vrednost ter od te vrednosti obračunati tudi razliko uvoznih dajatev. Ker sta opisane obveznosti opustila, pogoji za prepustitev blaga v prost promet na carinskem območju niso bili izpolnjeni, zato sta iz tega naslova carinska dolžnika odgovorna za carinski dolg, ki je nastal že ob sprejemu carinske deklaracije. Tožeča stranka se je s svojo matično firmo kot lastnikom blagovne znamke, v točki 6.4. pogodbe o distribucij, sklenjeni dne 1. 6. 2000, dogovorila, da bo v povezavi s pravicami iz naslova blagovnih znamk, ki jih B.B.B v skladu s to pogodbo podeljuje distributerju, distributer plačeval B.B.B. tantieme v višini 6 % od neto obračunanih prihodkov od prodaje za vsak artikel, ki ga licenčni prodajalec proda v okviru določenega pogodbenega leta. V 2. odstavku 57. člena UICZ je določeno, da če se carinska vrednost uvoženega blaga določa v skladu s 16. členom CZ, se prištejejo licenčnine k dejansko plačani ceni ali plačljivi ceni za uvoženo blago le, če se to plačilo a) nanaša na blago, ki je predmet vrednotenja in b) predstavlja prodajni pogoj za uvoženo blago. V zvezi z licenčnino za pravico uporabe blagovne znamke, kot v konkretni zadevi, pa je v 6. odstavku navedenega člena določeno, da se tovrstne licenčnine prištejejo dejansko plačani ali plačljivi ceni za uvoženo blago le tedaj, kadar a) se licenčnina nanaša na blago, ki je bilo po uvozu ponovno prodano v nespremenjenem stanju ali nebistveno obdelano oz. predelano, b) se to blago prodaja z blagovno znamko, nameščeno pred uvozom ali po njem in za katero se plačuje licenčnina ali c) kupec nima možnosti nabave tega blaga pri drugih, s prodajalcem nepovezanih dobaviteljih. Drugostopni organ je kot nesporno iz pogodbe z dne 1. 6. 2000 ugotovil, da gre za podelitev pravice iz naslova blagovne znamke in da je plačilo tantieme v višini 6 % od neto zaračunanih prihodkov od prodaje vezano na nadaljnjo prodajo vsakega artikla (kot je definiran v točki 1.10 pogodbe o distribuciji). Zato drugostopni organ sklepa, da se dogovorjeno nadomestilo za pravico uporabe blagovne znamke nanaša na ponovno v nespremenjenem stanju prodane pogodbene artikle, označene pred uvozom z zaščitno znamko C.C.C., za katero se plačuje licenčnina. Tožeča stranka je tudi pisno potrdila, da je s strani B.B.B. zaračunani mesečni znesek tantieme neposredno plačala prodajalcu. Plačila tantieme v višini 6 % od neto zaračunanih prihodkov so pribitek iz 1. odstavka 20. člena CZ in se pri vrednotenju lahko objektivno in količinsko določijo, saj je vse to izkazano z računi. V konkretni zadevi tudi ne gre za plačilo pravice do reprodukcije uvoženega blaga v Sloveniji niti za ostale primere izključitev (odbitnih elementov) iz 3. odstavka 59. člena UICZ. S podpisom pogodbe o distribuciji je torej tožeča stranka pristala in se zavezala, da bo B.B.B.-ju opisano nadomestilo za uporabo blagovne znamke plačevala od vsakega dalje prodanega uvoženega artikla, zato je po presoji tožene stranke z dnem podpisa pogodbe plačilo tantieme zanjo predstavljalo prodajni pogoj za uvoženo blago. Ni pa to predstavljalo nakupnega pogoja, saj bi sicer imel B.B.B. po določbi točke 7.2 (a) pravico do prekinitve pogodbe iz naslova kršitve pogodbe v materialnem smislu. V carinsko vrednost se glede na 9. točko 1. odstavka 20. člena CZ, če v dejansko plačani ali plačljivi ceni ta izdatek še ni vključen, prišteva del zneska, dosežen z nadaljnjo prodajo uvoženega blaga, ki se neposredno ali posredno plača prodajalcu, kot v tej zadevi pogodbeno dogovorjene tantieme v višini 6 % od neto zaračunanih prihodkov od prodaje. Da je bilo plačilo navedenega zneska neposredno povezano s končno transakcijsko vrednostjo licenčnega artikla, je sklepati tudi na podlagi elektronskih sporočil in potrdila tožeče stranke, ki so med listinami zadeve, da je s 1. 6. 2000 za tožečo stranko prenehala (ob nespremenjenih pogojih glede pravice do uporabe imena in blagovne znamke ...) pogodbena obveznost plačevanja avtorskih pravic na blagovno znamko (6 % od prodaje), ker je B.B.B. sprejel odločitev o povišanju cene artiklom zaradi stroškov prevoza in carinskih predpisov. Kot že navedeno, tudi v novi pogodbi, ki je začela veljati 1. 5. 2004 ni več dogovorjeno, da se nakupna cena vsakega artikla korigira z deležem vrednosti zaračunanih prihodkov od prodaje. Plačilo licenčnine za uvožene artikle v letu 2000, ki je predmet tega spora, torej ne pomeni zgolj nadomestila za pravico uporabe znaka C.C.C. v nazivu tožeče stranke in blagovne znamke ... pri izvajanju oglaševanja, trženja in prodaje artiklov na ekskluzivnem področju po uvozu blaga, ampak ima trženje navedene blagovne znamke neposredno povezavo s transakcijsko torej carinsko vrednostjo v pogodbi definiranih artiklov, katerih končna vrednost je odvisna od tožničine uspešnosti pri njihovi prodaji. Le ta pa v trenutku določanja carinske vrednosti ni bila znana, zato sta bila carinski deklarant in tožeča stranka dolžna ravnati v skladu z zgoraj citiranimi določbami UICZ o prijavi začasne carinske vrednosti in vložitvi dopolnilne carinske deklaracije za obračun razlike uvoznih dajatev, vendar sta predpisane obveznosti opustila, torej ob deklariranju carinske vrednosti nezakonito ravnala s carinskim blagom, zato je posledično na dan sprejema zadevne carinske deklaracije nastal carinski dolg iz naslova b) točke 1. odstavka 146. člena CZ, saj s prijavo neresničnih podatkov o carinski vrednosti blaga ni bil izpolnjen pogoj za njegovo prepustitev v postopek sprostitve v prost promet. V 2. odstavku 63. člena CZ je namreč določeno, da mora za sprostitev v prost promet deklarant izvesti formalnosti glede uvoza blaga (tudi zahtevati vložitev nepopolne carinske deklaracije zaradi začasne carinske vrednosti) in carinski dolžnik plačati uvozne dajatve (po postopku, ki je določen v 3. odstavku 145. člena in 147. členu UICZ) ter izpolniti druge ukrepe trgovinske politike. V sporni zadevi torej ne gre za napačen obračun carinskega dolga v smislu c) točke 1. odstavka 154. člena CZ, kot to trdi tožeča stranka, temveč za nezakonito ravnanje s carinskim blagom s strani obeh carinskih dolžnikov, zato je z vročitvijo izpodbijane odločbe dne 12. 8. 2005 carinski organ svojo pravico do naknadne odmere uvoznih dajatev uresničil pravočasno v roku petih let po datumu sprejema carinske deklaracije, to je 14. 8. 2000.

Tožeča stranka vlaga tožbo na podlagi določbe 2. člena Zakona o upravnem sporu zaradi napačne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka ugotavlja, da je bil carinski dolg (za konkretno carinsko deklaracijo znaša doplačilo v tem upravnem sporu 550,60 EUR) obračunan po izteku triletnega zastaralnega roka (4. odstavek 154. člena CZ), zato je zastaral, s tem pa je prenehala pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Tožena stranka je po mnenju tožeče stranke napačno uporabila točko a) 1. odstavka 154. člena CZ. Tožeča stranka uvodoma opozarja na komentar CZ Iva Šalinoviča iz leta 2000 (str. 303), kjer je izrecno zapisano, da nezakonito ravnanje z blagom ne pomeni netočno deklariranje blaga, saj vložena carinska deklaracija konzumira vsakršno nezakonito ravnanje z blagom. To pomeni, da mora carinski organ v triletnem roku odkriti napake netočnega deklariranja. Netočna izpolnitev carinske deklaracije torej ne more predstavljati nezakonitega ravnanja za blagom. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbo 21., 48. in točko b) 1. odstavka 146. člena CZ ter navaja, da niso bili izpolnjeni pogoji za zahtevani postopek, kar se po prepustitvi blaga v zahtevani postopek, glede na okoliščine primera, lahko ugotovi samo listinsko. Pri tem pa navaja zgolj pomanjkljivosti v zvezi z izpolnitvijo carinske deklaracije in pri tem ne upošteva dejstva, da je bilo blago sproščeno v prost promet, s tem pa je pridobilo status domačega blaga. Sprostitev blaga v prost promet je vezana na izpolnitev formalnosti glede uvoza blaga in plačila uvoznih dajatev ter drugih ukrepov trgovinske politike (1. in 2. odstavek 63. člena CZ). Tožena stranka pa ni ugotavljala obstoja pogojev iz 3. in 4. odstavka 63. člena CZ pod katerimi lahko blago, sproščeno v prost promet, izgubi status domačega blaga. Tožena stranka je tudi spregledala, da je carinski urad v izpodbijani odločbi sam zapisal, da sta bila carina in DDV po sporni carinski deklaraciji obračunana in plačana v nižjem znesku, kot bi morala biti, kar pa je dejanski stan iz točke c) 1. odstavka 154. člena CZ. Tožena stranka je tako napačno uporabila materialno pravo, ob pravilni uporabi bi ugodila pritožbi in izpodbijano odločbo carinskega urada odpravila zaradi ugovora zastaranja. Nadalje tožeča stranka ugotavlja, da je tožena stranka napačno uporabila določbo 16. člena CZ. Pri definiciji in osnovnem pravilu za ugotavljanje carinske vrednosti je pod 6. točko 2. odstavka 16. člena CZ navedeno, da je s carinsko vrednostjo mišljeno, da kupec in prodajalec nista vzajemno povezana oz., če sta povezana, da na dogovorjeno ceno ni vplivala trgovinsko, finančno ali kako drugo razmerje med kupcem in prodajalcem. Tožeča stranka je podružnica C.C.C., kar pomeni, da sta kupec in prodajalec ena pravna oseba, ki pa je morala za potrebe opravljanja pridobitne dejavnosti v Sloveniji ustanoviti podružnico. Premoženje podružnice pripada matični družbi, kar pomeni, da gre za vzajemno povezane osebe, tožena stranka pa bi morala ugotavljati, če ta povezava ni vplivala na dogovorjeno ceno. Tožena stranka bi za ugotovitev carinske vrednosti morala uporabiti določbe 17., 18. in 19. člena CZ, kar pomeni, da uporaba določb 20. in 21. člena CZ zakonsko ni utemeljena. Plačilo licenčnine po določbi 8. točke 20. člena CZ družbi C.C.C. ne more predstavljati pogoja prodaje, saj gre za eno pravno osebo. Ves dobiček podružnice je dobiček C.C.C., vsako plačilo tožeče stranke je opravljeno v breme C.C.C.. Tožena stranka se do tega logičnega pomisleka ni opredelila, kar prav tako predstavlja napačno uporabo materialnega prava, ki ima za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče samo s sodbo odloči o stvari in sicer naj obe odločbi odpravi ter naloži toženi stranki povrnitev stroškov tožeči stranki.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. V zvezi s tožbeno navedbo pod 5. točko tožbe, da je tožena stranka napačno uporabila določbo 16. člena CZ, torej določanje carinske vrednosti na podlagi transakcijske vrednosti blaga, pojasni, da je carinski deklarant je v polju 12 predmetne carinske deklaracije št. ... z dne 14. 8. 2000 Izpostava ŽP A., vpisal črkovno šifro „A“. Po navodilu za uporabo in izpolnjevanje polj ECL, ki je v Prilogi 19 k UICZ (94. člen), je glede polja 12 – podatki o vrednosti v ECL za sprostitev blaga v prost promet določeno, da se izpolni z enomestno črkovno šifro pravila načina določitve carinske vrednosti blaga v skladu s 16. do 27. členom CZ. Glede na vpisano šifro morata biti ustrezno izpolnjeni polji 43. in 44. Šifre in pravila za izpolnjevanje polja so določeni v kodeksu šifer. V kodeksu šifer za izpolnjevanje ECL, ki je v Prilogi 20 (95. člen UICZ), je v šifrantu za podatke o vrednosti določeno, da se v polje vpiše A, če deklarant ob upoštevanju 16. do 27. člena CZ in 4. poglavja te uredbe izjavlja: a) da kupec in prodajalec nista povezana in b) da ne obstajajo prepovedi za kupca glede prodaje ali uporabe blaga poleg: prepovedi, ki jih določajo slovenski predpisi; prepovedi, ki omejujejo geografsko področje prodaje blaga; prepovedi, ki ne vplivajo bistveno na vrednost blaga in c) da prodaja ali cena nista podrejena pogojem ali storitvam, katerih vrednost ne more biti določena v odnosu na blago, ki ga je treba oceniti in d) da ne obstajajo v zvezi z uvoženim blagom licenčnine, ki jih mora kupec plačati neposredno ali posredno, kot pogoj za prodajo in e) da prodaja ni podrejena sporazumu med stranema, na podlagi katerega del prihodka kakršnekoli nadaljnje prodaje, odstopitve ali uporabe uvoženega blaga pripada neposredno prodajalcu. Za vpis šifre A morajo biti hkrati izpolnjene vse trditve pod a, b, c, d in e. Ob citirani deklarantovi izjavi torej ni razlogov, zaradi katerih se ne bi uporabila pri ugotavljanju carinske vrednosti transakcijska vrednost blaga iz 16. člena CZ, seveda, glede na ugotovitve naknadnega preverjanja, korigirana s stroški iz 20. člena CZ, ki se vštevajo v carinsko vrednost in z upoštevanjem doplačil oz. posebnih plačil iz 21. člena istega zakona. Dodatno pa iz razlogov v izpodbijani prvostopni odločbi tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe.

Tožeča stranke je v novi vlogi v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava (4. odstavek 154. člena CZ v zvezi z določbami 144. do 147. člena CZ) priložila članek Mitje Brezovnika, objavljen v reviji RDP št. 9/september 2008 z naslovom Zastaranje pri naknadnem obračunu carinskega dolga. Osnovni argument v članku je, da je napačno stališče, po katerem bi vsako ravnanje stranke v postopku, ki ima za posledico napačni izračun carinskega dolga, lahko šteli za nezakonito ravnanje s carinskim blagom in se torej naknadni obračun lahko opravi v 5 letih od dneva nastanka carinskega dolga. V tem primeru bi se točki b) in c) 1. odstavka 154. člena CZ lahko uporabljali le v primeru, ko bi bil napačen obračun posledica napake carinskega organa pri obračunu carinskega dolga in ne posledica ravnanja carinskega dolžnika, kar pa iz zakona ne izhaja. Avtor članka zaključi, da pravilna uporaba materialnega prava pomeni, da ne gre za nezakonito ravnanje z blagom, čim je blago ustrezno predloženo carinskim organom in sproščeno v prost promet. Če je bil obračunani znesek carinskega dolga nižji, kot to določa zakon, pa je naknadni obračun mogoče izvesti le v roku 3 let po nastanku carinskega dolga.

Tožena stranka je v pripravljalni vlogi odgovorila, da je carinski postopek kot specialni upravni postopek hkrati vezan na predložitev blaga in predpisanih listin. V 1. odstavku 49. člena CZ je predpisano, da carinski organ sprejme popolno deklaracijo skupaj s prilogami in dokazili iz prejšnjega člena takoj, pod pogojem, da je blago, na katerega se deklaracija nanaša, predloženo temu carinskemu organu. Ob takšnem ravnanju, ki zagotavlja hiter pretok blaga do prejemnika, carinskemu organu ni mogoče naložiti obveznosti, da je odgovoren za pravilnost sleherne vložene carinske deklaracije, saj je po določbah 47.a člena CZ obveznost carinskega deklaranta, da zagotovi točnost podatkov, ki jih navaja v carinski deklaraciji, verodostojnost listin, dokumentov in dokazil, ki jih je predložil deklaraciji, ter spoštovanje vseh obveznosti, ki izhajajo iz odobrenega carinskega postopka. Carinski dolg, ki je obračunan v carinski deklaraciji, mora torej temeljiti na točnosti v njej vpisanih podatkov in na verodostojnosti priloženih dokazil. Carinski organ pa ima v 62. členu CZ pooblastilo, da tudi še po prepustitvi blaga v prost promet naknadno preverja točnost podatkov v carinski deklaraciji. Preverjanje opravi po lastni iniciativi ali na predlog deklaranta. 2. odstavek 62. člena CZ dopušča pregled vseh komercialnih in drugih dokumentov ter podatkov kakor tudi pregled blaga. Določbe 5. člena CZ o uporabi mednarodnih pogodb carinskim organom dodatno omogočajo, da na podlagi sklenjenih meddržavnih sporazumov o medsebojni pomoči pri carinskih zadevah pridobivajo od tuje carinske administracije koristne informacije, ki omogočajo preprečevanje kršitev pri določanju porekla in vrednosti uvoženega ali izvoženega blaga. V 3. odstavku 62. člena CZ je zato določeno, da če naknadno preverjanje deklaracije pokaže, da je bila odločitev o zadevnem carinskem postopku sprejeta na podlagi netočnih ali nepopolnih informacij, carinski organi sprejmejo potrebne ukrepe, da uredijo nastalo situacijo v skladu z novimi informacijami, ki so jim na razpolago. Po določbah b) in c) točke 1. odstavka 154. člena CZ lahko na tej podlagi izdajo odločbo o nastali obveznosti naknadno in odpravljajo ugotovljene nepravilnosti v obračunu carinskega dolga, ki ga je na temelju določb 143. člena CZ izračunal v carinski deklaraciji deklarant na osnovi vanjo iz verodostojnih priloženih listin vpisanih podatkov. 2. odstavek 52. člena CZ določa, da če se preverjanje deklaracije ne izvede, se za uporabo določb o carinskem postopku upoštevajo podatki, ki jih je carinski deklarant navedel v deklaraciji. Torej ne gre za odpravljanje napak, ki bi jih storil carinski deklarant s tem, da je npr. napačno razvrstil blago v carinsko tarifo in v tej posledici uporabil napačno carinsko stopnjo ali da je navedel napačne podatke iz deklaracij priloženih verodostojnih listin, ki so vplivali na pravilnost izračunane višine carinskega dolga. Takšne nepravilnosti se lahko z naknadnim obračunom odpravijo najkasneje v roku 3 let po nastanku carinskega dolga. Stališče, da je mogoče rok 5 let za naknadni obračun carinskega dolga upoštevati le v primerih, ko carinski dolg nastane zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom (v smislu 144. in 145. člena CZ) je preozko. To potrjuje tudi stališče, da je s sklicevanjem na nezakonito ravnanje s carinskim blagom zajeto takšno ravnanje s carinskim blagom, ki je v nasprotju z določbami navedenega zakona in za katerega zakon predpisuje nastanek carinskega dolga (144. do 147. člen CZ). Sodna praksa je že v več sodbah zavzela stališče, da je zaradi predložitve neverodostojnega dokazila o preferencialnem poreklu blaga, ki pomeni nezakonito ravnanje s carinskim blagom, naknadno obračunan carinski dolg pravilno naložen na podlagi a) točke 1. odstavka 154. člena CZ. Prav tako je v sodbi U 796/2007 z dne 16. 9. 2008 sodišče zavzelo stališče, da je s predložitvijo neverodostojne fakture, s katero je tožnica ob carinjenju dosegla carinjenje blaga po nižji ceni od tiste, ki jo je uvoznik plačal tujemu prodajalcu, ravnala s carinskim blagom nezakonito, in da sta oba upravna organa na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno ugotovila, da je treba tožeči stranki kot carinskemu deklarantu naknadno obračunati carinski dolg na podlagi točke a) 1. odstavka 154. člena CZ v zvezi s točko b) 1. odstavka 146. člena CZ. V konkretnem primeru je inšpekcijski organ ugotovil nepravilno prijavo carinske vrednosti blaga, ki je zaščiteno z blagovno znamko in je zanj pogodbeno dogovorjena obveznost tožeče stranke kot distributerja, da imetniku pravice plačuje tantieme v odstotku od neto zaračunanih prodajnih prihodkov. Tožeča stranka je kot carinska zavezanka opustila obveznost iz 21. člena CZ, ki je v času sprejema predmetne carinske deklaracije določal, da če se uvaža blago, za katero je dogovorjena obveznost iz 8. do 10. točke 20. člena CZ, mora carinski zavezanec to označiti v carinski deklaraciji. Določeno je, da če se carinska vrednost določi v skladu s 16. do 27. členom CZ, je potrebno skupaj s carinsko deklaracijo pravilno prijaviti podatke, ki se nanašajo na carinsko vrednost uvoženega blaga. V navodilu o uporabi in izpolnjevanju obrazcev DCV in DCV BIS, ki je v prilogi 8 k UICZ, je med drugim določeno, da se je v primeru nejasnosti potrebno informirati pri carinskem organu. Navajanje nepravilnih podatkov pri prijavi carinske vrednosti je kaznivo. Tožeča stranka ni ravnala v smislu navedenega, zato gre v obravnavanem primeru po mnenju tožene stranke za nezakonito ravnanje s carinskim blagom po točki a) 1. odstavka 154. člena CZ, saj je tožeča stranka ob carinjenju dosegla carinjenje blaga po nižji ceni od tiste, ki jo je dejansko plačala tujemu prodajalcu blaga – lastniku blagovne znamke. Zastaralni rok je v tem primeru 5 let. Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Iz pisne dokumentacije ter iz pojasnil tožeče stranke izhaja, da je bila v spornem obdobju v veljavi Pogodba o distribuciji med tožečo stranko in matičnim podjetjem B.B.B. na Nizozemskem. Pogodba je natančno urejala medsebojna poslovna razmerja. Tožeča stranka je uvažala artikle, ki so bili zajeti v blagovno znamko C.C.C.. Za pravice iz prodaje blagovnih znamk, ki so bile podeljene distributerju – tožeči stranki, se je tožnica zavezala matični firmi B.B.B. plačevati 6% od neto zaračunanih prihodkov od prodaje za vsak artikel, ki ga licenčni prodajalec proda v okviru določenega pogodbenega leta (točka 6.4 Pogodbe). Prav tako je nesporno, da so bili v spornem obdobju računi za tantieme matični firmi plačani. Bistveno v zadevi pa je, ali je plačilo tantiem predstavljalo pogoj za uvoz blaga ali ne, saj le-to vpliva na carinsko vrednost uvoženega blaga (16. člen CZ). Tudi sodišče razlaga točko 6.4 Pogodbe na način, da mora tožeča stranka plačevati matični firmi tantieme v višini 6%; določijo pa se na način, da se ta procent obračuna od neto zaračunanih prihodkov od prodaje za vsak artikel, ki ga licenčni prodajalec proda v okviru določenega pogodbenega leta. Ob uvozu konketen znesek, ki ga je potrebno plačati matični firmi, še ni bil znan, saj se je višina zneska lahko določila, ko je tožeča stranka blago prodala naprej. V nasprotnem primeru, torej, če do plačila tantiem matični firmi na takšen način ne bi prišlo, bi se lahko matična firma poslužila možnosti iz točke 7.2 Pogodbe in bi Pogodbo prekinila. Glede na navedeno je plačilo licenčnine predstavljalo prodajni pogoj za tožečo stranko in je zato vplivalo na končno ceno pogodbenih artiklov, saj je bila odvisna od uspešnosti tožeče stranke pri njihovi prodaji (6% od neto zaračunanih prihodkov od prodaje za vsak artikel). Skladno z navedenim carinska vrednost blaga dne 14. 8. 2000 tožeči stranki ni mogla biti znana in bi zato morala vložiti začasno carinsko deklaracijo, ki bi jo nato, po prodaji uvoženih artiklov, korigirala oziroma bi prijavila dokončno carinsko vrednost (142. in 147. člen UICZ). Tožeča stranka oziroma za njen račun njen carinski deklarant le-teh obveznosti nista izpolnila. 48. člen CZ namreč določa, da mora deklarant carinsko deklaracijo izpolniti tako, da vsebuje vse podatke, ki so potrebni glede na izbran carinski postopek in da ji priloži vse druge dokumente, ki so potrebni za izvedbo zahtevanega carinskega postopka oziroma dokazila o tem, da je bila izvršena predpisana veterinarska, fitosanitarna ali druga predpisana kontrola. Obveznosti carinskega deklaranta izhajajo iz 47.a člena CZ, po katerem mora carinski deklarant zagotoviti točnost podatkov, ki jih navaja v carinski deklaraciji, verodostojnost dokumentov in dokazil, ki jih je predložil deklaraciji in spoštovanje vseh obveznosti, ki izhajajo iz odobritve zahtevanega postopka. Vprašanje nezakonitega ravnanja s strani tožeče stranke oziroma za njen račun deklaranta je tako razumeti kot ravnanje strokovne osebe pri vlaganju deklaracij (ravnanje v nasprotju s prej naštetimi obveznostmi). Prvotni obračun carinskega dolga je bil opravljen na podlagi podatkov, ki jih je v ECL vpisala tožeča stranka oziroma za njen račun njen deklarant, izpodbijana odločba pa je bila izdana na podlagi izsledkov carinskega organa, ki je opravil naknadno preverjanje deklaracije in tudi po presoji sodišča pravilno ugotovil, da je tožeča stranka zaradi neizpolnitve pogojev iz b) točke 146. člena CZ posledično nezakonito ravnala s carinskim blagom (točka a) 1. odstavek 154. člena CZ). Zastaralni rok za obračun carinskega dolga, ki nastane na takšni podlagi, je pet let (4. odstavek 154. člena CZ) in v konkretnem primeru zastaralni rok še ni potekel. Glede tožbenega ugovora, da je status tožeče stranke takšen, da sta z matično firmo ista oseba in da gre za vzajemno povezani osebi ter da bi bilo pri ugotavljanju carinske vrednosti blaga potrebno uporabiti člene 17, 18 in 19 CZ, sodišče pritrjuje toženi stranki, ki ta argument zavrača, saj je deklarant za račun tožeče stranke v ECL v podatku o vrednosti vpisal črko „A“, ki pomeni, da deklarant ob upoštevanju 16. do 27. člena CZ in 4. poglavja UICZ izjavlja med drugim, da kupec in prodajalec nista povezana, da prodaja in cena nista podrejena pogojem in storitvam, katerih vrednost ne more biti določena v odnosu na blago, ki ga je treba oceniti, da ne obstajajo v zvezi z uvoženim blago licenčnine, ki jih mora kupec plačati posredno ali neposredno, kot pogoj za prodajo (Kodeks šifer za izpolnjevanje ECL). Vsi ti pogoji morajo biti sočasno izpolnjeni, da lahko deklarant vpiše šifro A v ECL, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru ter zato za potrebe spora ne more tožeča stranka spremeniti trditev o povezanosti z matično firmo. Bistveni so podatki, ki jih je vpisala v ECL. Glede na vse navedeno je tožeča stranka oziroma njen deklarant kot strokovna oseba pri vlaganju sporne ECL nezakonito ravnala s carinskim blagom in je zato odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2009

Podobni dokumenti:

• sodba III U 483/2009
• sodba III U 21/2010
• sodba III U 487/2010