Sodba II Ips 838/2006

Jedro

Pravilno je stališče nižjih sodišč, da zgolj drugačna presoja ter disciplinske kršitve in s tem povezana sprememba izrečenega disciplinskega ukrepa sama po sebi ne zadošča za odločitev o protipravnosti toženkinega ravnanja, ki bi imelo za posledico njeno odškodninsko odgovornost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo odškodnine v višini 2.560.000 SIT (10.682,69 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Tožnici je naložilo, naj toženki povrne njune stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Navedlo je, da je bila tožničina mati na podlagi pravilno in zakonito izvedenega disciplinskega postopka spoznana za odgovorno storitve hujših delovnih obveznosti, v sodnem postopku pa je bila spremenjena le odločitev o kazni. Zavzelo je stališče, da drugačna presoja termina "večja premoženjska škoda" še ne pomeni protipravnega ravnanja.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja "vse revizijske razloge". Meni, da je sodišče druge stopnje povsem ignoriralo pritožbo in jo s tem naredilo neučinkovito. Zamolčalo je pravnomočno sodbo delovnega sodišča, po kateri je bil izrečeni disciplinski ukrep nezakonit. Zavzelo je stališče, da je bil disciplinski postopek zakonit, čeprav bode v oči, da je problem le v nesorazmernem maščevanju toženke, ki je za bagatelno kršitev svoji dolgoletni delavki izrekla najhujšo kazen. Obrazložitev je povsem nejasna in nerazumna, razlogi pa med seboj v nasprotju. Toženka neenakopravno obravnava delavce, to pa potrjujejo listine, priložene reviziji, in spis P 214/04. Nezakonito izrečen disciplinski ukrep ima vedno za posledico odškodninsko odgovornost. Če bi toženka tožničini materi izrekla zakonito in primerno sankcijo, škoda ne bi nastala. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca psihiatrične stroke. Tožnica predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica je sledeč tožbenim navedbam zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi tega, ker je bila materi v disciplinskem postopku nezakonito izrečena sankcija prenehanja delovnega razmerja. Revizijske navedbe o neenakopravnem obravnavanju delavcev pri izreku tako hude sankcije in o tem, da je bila najhujša sankcija izrečena iz maščevanja, bodisi niso bile potrjene v dokaznem postopku bodisi jih tožnica uveljavlja šele v revizijskem postopku. Kot take predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) oziroma nedovoljeno navajanje novih dejstev v revizijskem postopku (372. člen ZPP). Enako velja za sklicevanje na dokaze, ki naj bi bili priloženi reviziji (pa niso). Teh dejstev in dokazov zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati pri presoji.

7. Očitki o obstoju bistvenih kršitev določb postopka, storjenih pred sodiščem druge stopnje, niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ki bi mogle vplivati na odločitev, pri presoji pa izhajalo iz tožbenih navedb in ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica je namreč zatrjevala, da je nedopustnost toženkinega ravnanja v nezakonito izrečeni disciplinski sankciji – to se je v postopku tudi izkazalo za resnično, ostale navedbe o izreku sankcije "iz nepojmljive maščevalnosti ob očitno zrežiranem disciplinskem postopku" pa so ostale nedokazane. Na podlagi teh navedb je sodišče druge stopnje zavzelo jasno in obrazloženo stališče, da sprememba izrečenega disciplinskega ukrepa v sodnem postopku ne pomeni protipravnega ravnanja toženke. Revizijski očitek, da ni upoštevalo sodbe delovnega sodišča, ne drži.

8. Pravilno je tudi materialnopravno stališče obeh sodišč, da zgolj drugačna presoja teže disciplinske kršitve in s tem povezana sprememba izrečenega disciplinskega ukrepa sama po sebi ne zadošča za odločitev o protipravnosti toženkinega ravnanja, ki bi imelo za posledico njeno odškodninsko odgovornost. Ukrep prenehanja delovnega razmerja je bil po tedaj veljavni zakonodaji, tj. Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 – v nadaljevanju ZTPDR) in Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 – v nadaljevanju ZDR) eden od dopustnih disciplinskih ukrepov, ki ga je bilo mogoče izreči za hujše kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti (58. člen ZTPDR in 89. člen ZDR). Zoper odločitev disciplinskih organov je bilo predvideno sodno varstvo na zahtevo delavca (66. člen ZTPDR). Namen sodnega varstva je bil takò preizkus pravilnosti izvedenega postopka kot tudi preizkus pravilnosti odločitve disciplinskih organov delodajalca. Odpravi pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti v disciplinskem postopku je bila torej v prvi vrsti namenjena sodna presoja pravilnosti izvedenega disciplinskega postopka. Vsaka napaka v odločitvi disciplinskega organa ali v postopku sprejetja te odločitve zato še ne pomeni njegovega protipravnega ravnanja oziroma protipravnega ravnanja delavčevega delodajalca. V obravnavanem primeru sta disciplinska komisija in komisija za ugovore pri toženki ravnanje tožničine matere ocenili za hujšo kršitev delovnih obveznosti in ji zato izrekli najhujši disciplinski ukrep. Sodišče je potrdilo odločitev disciplinskih organov glede obstoja (večjega dela) kršitev, spremenilo pa je odločitev o sankciji. Posledično je bila tožničina mati vrnjena na delo k toženki, toženka pa ji je bila dolžna izplačati izpadle zneske plače z zamudnimi obrestmi. Ob takem ugotovljenem dejanskem stanju je stališče sodišč, da toženkino ravnanje ni bilo protipravno, pravilno.

9. Po ugotovitvi, da niti razlogi, ki jih uveljavlja tožnica, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Ker odgovor na revizijo ni prispeval k odločitvi o zadevi in zato ne gre za potreben strošek postopka, mora toženka sama nositi stroške, nastale v zvezi s tem (prvi odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

29.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 166/2015
• Sodba II Ips 734/2008
• Sodba II Ips 861/2007