Sodba II Ips 919/2006

Jedro

Po 195. členu ZOR mora tisti, ki prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, oškodovancu povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem (prvi odstavek 195. člena ZOR). Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, pa mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo (drugi odstavek 195. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da so toženke dolžne plačati tožnici odškodnino za nematerialno škodo še v znesku 5.310.888 SIT (sedaj 22.161,94 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, za uničena oblačila v znesku 40.000 SIT (sedaj 166,92 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, za stroške šolnine v znesku 580.000 SIT (sedaj 2.420,30 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, za izgubo na dohodku od junija 1997 do vključno maja 1998 znesek 600.000 SIT (2.503,76 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in za izgubo na zaslužku od oktobra 2001 do vključno oktobra 2002 znesek 1.022.963 SIT (sedaj 4.268,75 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da so toženke dolžne povrniti tožnici odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno je sodišče je zavrnilo pritožbo drugotoženke proti odločitvi o temelju tožbenega zahtevka in z vmesno sodbo potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, da je drugotoženka odgovorna za tožničino škodo. Zavrglo je pritožbo prvotoženke proti odločitvi o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ugodilo pa je pritožbi tožnice proti odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in o stroških postopka, sodbo prvostopenjskega sodišča v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ostalem je pritožbi tožnice in prvotoženke zavrnilo ter v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

3. Proti tistemu delu sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je bil zavrnjen zahtevek iz naslova izgube na zaslužku in plačila rente, je vložila tožnica revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Trdi, da če ne bi prišlo do nesreče, bi študij na Ekonomski fakulteti končala že do 1.10.2000. Sodišči sta napačno zaključili, da bi ta študij trajal 5 let, saj traja študij na Ekonomski fakulteti 4 leta. Če pa bi koristila še 6 mesecev absolventskega staža, bi doštudirala najkasneje s 1.4.2001. Sodišče bi ji zato moralo prisoditi odškodnino za izgubljeni zaslužek tudi za čas od 1.10.2000 do 1.10.2001. Trdi, da od 31.10.2002 vse do 1.1.2004 ni prejemala nobenih dohodkov in da je zato stališče sodišč, da je prejemala 150.000 SIT (sedaj 625,94 EUR) mesečno, napačno. Šele s 1.1.2004 je začela delati honorarno preko avtorske pogodbe in šele tedaj je zaslužila po 176.471 SIT bruto oziroma 150.000 SIT (sedaj 625,94 EUR) neto mesečno, skupaj z dodatki za prevoz in prehrano. Tožnica je ob izpovedi mesečni honorar 150.000 SIT (sedaj 625,94 EUR) laično opredelila kot neto plačo, čeprav je mislila plačo skupaj s stroški prevozov in prehrane. Ti so znašali 40% njenih dohodkov. Ves ta čas si je plačevala tudi zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V obdobju po 1.1.2004 je dejansko prejemala 62.673 SIT (sedaj 261,53 EUR) mesečno manj od izhodiščne plače za VII. stopnjo izobrazbe. S 1.1.2005 je nato sklenila pogodbo za določen čas enega leta. Zaslužila je 122.038 SIT (509,26 EUR) neto plače mesečno ter tako utrpela 19.947 SIT (sedaj 83,24 EUR) mesečno izgube na dohodku. Tako izgubo na dohodku trpi tudi še ob vložitvi revizije. V zvezi z nezmožnostjo poučevanja smučanja trdi, da bi ji moralo sodišče iz tega naslova prisoditi odškodnino v znesku 100.000 SIT (sedaj 417,29 EUR) mesečno za obdobje od škodnega dogodka dalje, od konca glavne obravnave pa kot rento v isti višini. Tožnica se ne strinja z izpovedjo priče P., da smučanje poučujejo študentje le dve do tri leta, saj pozna veliko ljudi, ki to delo opravljajo poleg rednega dela celo življenje. Sodišče bi moralo ugotoviti, da bi za poučevanje smučanja prejemala 100.000 SIT (sedaj 417,29 EUR) mesečno, saj je priča P. izpovedala, da so s tožnico želeli razmerje nadaljevati v bolje plačani kategoriji in ker je jasno, da bi tožnica to delo tudi sprejela. Revizija poudarja, da je bila tožnica športnica z izjemno veliko življenjske energije in da bi ob normalnem poteku dogodkov poučevala smučanje ves čas študija in tudi kasneje ob redni zaposlitvi. Že v srednji šoli je zaradi športa manjkala 2/3 časa, pa je vseeno dosegla dober oziroma prav dober uspeh. Tudi zaradi nezmožnosti poučevanja softballa bi ji morali sodišči prisoditi po 30.000 SIT (sedaj 125,19 EUR) mesečno za čas od škodnega dogodka do konca obravnave in za naprej kot rento. Društvo za softball tožnice sploh ne bi poučevalo, če bi pričakovalo, da bo poučevala softball le eno leto. Softball se ne poučuje le spomladi in poleti, pač pa skozi celo leto. Tako kot smučanje bi tožnica softball poučevala tekom celega študija in kasneje ob redni zaposlitvi.

Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbo pritožbenega sodišča v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, pri čemer so revizijski stroški nadaljnji stroški postopka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkam, ki nanjo niso odgovorile.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (371. člen ZPP - Zakona o pravdnem postopku), ampak le na tiste kršitve procesnih pravil, ki jih revizija konkretizirano opredeli. Tožnica v reviziji ni navedla, katere procesne kršitve naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče, zato revizijsko sodišče obstoja teh kršitev ni smelo preizkusiti.

7. S pretežnim delom revizijskih trditev tožnica izpodbija dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi teh trditev revizijsko sodišče ni upoštevalo.

8. V tem pravdnem postopku tožnica uveljavlja odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi prometne nesreče 27.5.1997. Z revizijo izpodbija le odločitev o zavrnitvi dela zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka. Pravna podlaga odločitvi o odškodnini zaradi izgubljenega zaslužka je v 195. členu ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mora oškodovancu povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem (prvi odstavek 195. člena ZOR). Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, pa mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo (drugi odstavek 195. člena ZOR).

9. Sodišči sta ugotovili, da je tožnica pred obravnavano prometno nesrečo ob študiju poučevala smučanje trikrat tedensko po dve šolski uri v telovadnici in en dan na snegu.

Mesečno je zaslužila 60.000 SIT (sedaj 250,38 EUR), kar so ji izplačali v gotovini. Za delo v smučarskem društvu je bila dogovorjena tudi za naslednje leto, pri čemer pa poučevanje smučanja v bolje plačani skupni ni bilo dogovorjeno. Za izgubo zaslužka v osemmesečni sezoni 1997/98 sta ji sodišči prisodili 480.000 SIT (sedaj 2.003 EUR), ostali del zahtevka iz tega naslova pa sta po presoji revizijskega sodišča utemeljeno zavrnili. S trditvami, da veliko ljudi poučuje smučanje poleg rednega dela celo življenje, revizija nedopustno izpodbija dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da na opisan način poučujejo smučanje le študentje dve do tri leta in da tega dela ob redni zaposlitvi ni mogoče opravljati.

Zgolj zaradi tožničine želje in sposobnosti poučevanja v boljše plačani skupini tudi po presoji revizijskega sodišča ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bi tožnica s poučevanjem smučanja v naslednji sezoni zaslužila več kot v predhodni. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, da je tožnica nameravala visokošolski študij redno končati, revizijsko sodišče zavrača tudi sklepanje revizije, da bi tožnica ob normalnem poteku dogodkov lahko poučevala smučanje še ves čas študija. Revizijsko sodišče se pridružuje sklepanju nižjih sodišč, da ob rednem študiju dodatne dejavnosti več kot še eno leto ne bi zmogla in da poučevanja športa tudi ob kasnejši zaposlitvi ne bi nadaljevala. Navedeno se nanaša tako na poučevanje smučanja kot softballa. Po ugotovitvah sodišč je bila tožnica v sezoni 1997/98 dogovorjena tudi za poučevanje softballa. Prejemala bi 30.000 SIT (sedaj 125,19 EUR) mesečno. Sledeč njeni izpovedi sta sodišči ugotovili, da bi softball poučevala štiri mesece spomladi in poleti, za kar bi prejela skupaj 120.000 SIT (sedaj 500,75 EUR). Toliko sta ji sodišči tudi prisodili, v ostalem pa sta zahtevek iz tega naslova utemeljeno zavrnili.

10. Revizija nadalje izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za izgubljeni redni zaslužek v času od 1.10.2000 do 1.10.2001. Sodišči sta ugotovili, da se je morala tožnica zaradi škodnega dogodka prepisati na Višjo poslovno šolo za poslovnega sekretarja, ker za študij na Ekonomski fakulteti ni bila več sposobna. Če ne bi bilo škodnega dogodka, bi uspešno zaključila visokošolski študij in pridobila VII. stopnjo izobrazbe. Tožnica bi ta študij, ki ga je vpisala v septembru 1996, dokončala v septembru 2001.

S trditvami, da visokošolski študij traja le štiri leta, revizija nedopustno izpodbija dejansko ugotovitev nižjih sodišč, da je predvideno trajanje tega študija z absolventskim stažem približno pet let. Glede na to, da bi tožnica med tem študijem dve leti poučevala še smučanje in softball, ni mogoče pričakovati, da bi ga dokončala prej kot v petih letih. Sodišči sta zato pravilno ravnali, ko sta zavrnili zahtevek za plačilo odškodnine za izgubljeni redni zaslužek v času pred 1.10.2001, ko tožnica visokošolskega študija še ne bi dokončala in še ne bi mogla pridobiti tej stopnji izobrazbe ustrezajoče zaposlitve.

11. Sodišči sta tožnici prisodili vtoževano odškodnino za izgubljeni zaslužek za čas od 1.10.2001 do 31.10.2002. Zahtevek, ki se nanaša na obdobje po 31.10.2002, pa sta zavrnili, ker tožnica ni dokazala, da trpi škodo v obliki razlike v plači. Za to obdobje je tožnica poleg plačila odškodnine v znesku 130.000 SIT (sedaj 542,48 EUR) mesečno zaradi nemožnosti poučevanja smučanja in softballa zahtevala še 16.903 SIT (sedaj 70,53 EUR) mesečno, kar predstavlja razliko med izhodiščnima plačama za VII. (141.985 SIT) in VI. tarifni razred (125.082 SIT) po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo. Tožnica te izgube na dohodku za čas po 31.10.2002 ni dokazala, saj sta sodišči na podlagi njene izpovedi ugotovili, da kljub pridobljeni VI. stopnji izobrazbe prejema 150.000 SIT (sedaj 625,94 EUR) neto plače, kar presega izhodiščno plačo za VII. tarifni razred. Revizijske trditve, da tožnica po 31.10.2002 nekaj časa ni bila zaposlena, sicer pa je prejemala nižjo neto plačo, kot je izhodiščna plača za VII. tarifni razred, nedopustno izpodbijajo navedene dejanske ugotovitve, zato jih revizijsko sodišče ni upoštevalo. Ob ugotovitvi, da tožnica že več let opravlja delo, s katerim mesečno zasluži več od izhodiščne plače za VII. tarifni razred, je utemeljeno pričakovati, da bo take dohodke kljub poškodbi zmogla pridobivati tudi v bodoče. Glede na navedeno sta sodišči z zavrnitvijo rentnega zahtevka pravilno uporabili materialno pravo.

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo skupaj s priglašenimi revizijski stroški zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 3/2015
• Sodba II Ips 164/2009