UPRS sodba U 105/2002

Jedro

Tožeči stranki se motita, ker menita, da je razširitev zahtevka, ki sta jo podali v pisni vlogi z dne 24. 9. 2001 še za vrnitev parc. št. 71/1 k.o. B, možna v okviru denacionalizacijskega postopka, katerega predmet je vrnitev kmetijskih zemljišč. Čeprav navedeni postopek pri prvostopnem organu še ni zaključen, pa razširitev zahtevka po 1. odstavku 130. člena ZUP kljub temu ni več možna, ker je rok, ki je določen v 64. členu ZDen že potekel. Navedeni, z zakonom določeni rok pa je materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljšati in po njegovem poteku pravica vložiti zahtevo za denacionalizacijo (ali njeno razširitev) ugasne.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo AA in BB, sedanjih tožečih strank, zoper sklep Upravne enote A z dne 9. 10. 2001, s katerim je bila zavržena njuna zahteva za razširitev zahteve za denacionalizacijo z dne 24. 9. 2001. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je organ prve stopnje z drugim svojim sklepom z dne 14. 6. 2001, zavrgel dopolnjeno zahtevo AA za denacionalizacijo nepremičnine, ki se nanaša na zavezanca Podjetje AAA, za vračilo parc. št. 71/1, vl. št. 96 k.o. B, z utemeljitvijo, da je bila ta zahteva vložena po preteku roka iz 64. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), kar pomeni, da je prepozna, zaradi česar upravnega postopka ni možno uvesti. Zoper navedeni sklep se je AA pritožila, in je tožena stranka s svojo odločbo z dne 7. 8. 2001, njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnila, ker je ugotovila, da je prvostopni organ odločil že o vlagateljičinem celotnem denacionalizacijskem zahtevku z odločbo z dne 12. 10. 1992, ki je postala pravnomočna, zato v skladu s 1. odstavkom 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) razširitev zahtevka ni možna, saj je ta možna le do izdaje odločbe na prvi stopnji. Torej se po izdaji navedene odločbe vloga za vrnitev parc. št. 71/1 ne more več šteti kot razširitev pravočasno vloženega zahtevka, temveč se ta lahko šteje le kot nov denacionalizacijski zahtevek. Iz navedenega sledi, da je o tem, ali se zahtevek AA šteje kot dovoljena razširitev zahtevka oziroma kot nov zahtevek, ki je vložen po poteku zakonskega roka za vložitev denacionalizacijskih zahtev, v skladu s 64. členom ZDen, že dokončno odločeno z navedeno odločbo tožene stranke z dne 7. 8. 2001. Navedeno odločbo je bilo možno izpodbijati v upravnem sporu, ni pa o zadevi možno odločati ponovno, dokler ta odločba ni odpravljena. Zato se vsak ponovno vloženi zahtevek šteje za nov denacionalizacijski zahtevek, vložen po poteku roka, ki ga določa 64. člen ZDen, zaradi česar je bilo treba zahtevek tožečih strank z dne 24. 9. 2001 zavreči, kot je to pravilno storil organ prve stopnje.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da prvostopni organ pri odločitvi ni upošteval 133. člena ZUP, po določbah katerega se vloga za razširitev zahtevka lahko vloži ne glede na to, ali ima razširjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne kot prvotni zahtevek. Prvostopni organ je smatral njuno vlogo z dne 22. 9. 2001 (pravilno z dne 24. 9. 2001) za novo denacionalizacijsko zahtevo in zato kot prepozno, ker je bila vložena po preteku roka iz 64. člena ZDen. Ne drži navedba tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je bil denacionalizacijski postopek, v okviru katerega zahtevata razširitev zahtevka, končan že z izdajo pravnomočne denacionalizacijske odločbe z dne 12. 10. 1992. Tožeči stranki namreč z vlogo z dne 19. 9. 2001 (pravilno z dne 24. 9. 2001) nista vložili razširitve zahtevka v okviru denacionalizacijskega postopka, ki je bil končan z izdajo navedene pravnomočne odločbe z dne 12. 10. 1992, temveč sta ga vložili v okviru denacionalizacijskega postopka, ki še traja in na prvi stopnji še ni zaključen. Navedeni denacionalizacijski postopek se vodi pri prvostopnemu organu in se nanaša na vračilo 81.204 m2 kmetijskih površin, razširjeni zahtevek pa še na dodatnih 965 m2, zato tožeči stranki menita, da se razširjeni zahtevek opira na bistveno enako dejansko stanje. V tem postopku sta sicer že bili izdani dve pravnomočni delni denacionalizacijski odločbi, ni pa še prvostopni organ izdal dokončne odločbe. To pa pomeni, da imata tožeči stranki v skladu s 133. členom ZUP pravico do razširitve denacionalizacijskega zahtevka. Predlagata, da sodišče njuni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve, in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju, v skladu z določbami 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), v celoti sklicuje. Glede tožbenih navedb pa še dodaja:

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru razširitev zahteve za denacionalizacijo, ki sta jo tožeči stranki vložili dne 24. 9. 2001 za vrnitev nacionaliziranega zemljišča parc. št. 71/1 k.o. B po določbah 1. odstavka 130. člena ZUP ni več možna, saj je razširitev zahtevka ob pogoju, da rok iz 64. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00, 66/00- obv. razl, 11/01 - odl. US in 54/02- odl. US) še ni potekel, možna le do izdaje odločbe na prvi stopnji. Iz podatkov, ki so v upravnih spisih, je namreč razvidno, da je sedanja tožnica AA z vlogo z dne 2. 2. 1992 zahtevala denacionalizacijo podržavljene poslovno stanovanjske stavbe P c. 22 v A, ki stoji na parc. št. 1218 k. o. C in da je bilo o tej njeni zahtevi že v celoti odločeno s pravnomočno odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 12. 10. 1992. Zato ponovno vložene zahteve z dne 24 . 9. 2001 ni več možno obravnavati kot razširitev prvotne denacionalizacijske zahteve, temveč kot nov zahtevek, ki je bil vložen po poteku roka iz 64. člena ZDen in je zato prepozen.

Tožeči stranki se motita, ker menita, da je razširitev zahtevka, ki sta jo podali v pisni vlogi z dne 24. 9. 2001 še za vrnitev parc. št. 71/1 k. o. B, možna v okviru denacionalizacijskega postopka, katerega predmet je vrnitev kmetijskih zemljišč. Čeprav navedeni postopek pri prvostopnem organu še ni zaključen, pa razširitev zahtevka po 1. odstavku 130. člena ZUP kljub temu ni več možna, ker je rok, ki je določen v 64. členu ZDen že potekel. Navedeni, z zakonom določeni rok pa je materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljšati in po njegovem preteku pravica vložiti zahtevo za denacionalizacijo (ali njeno razširitev) ugasne.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla pravilne razloge, je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 2998/2006
• Sodba X Ips 1742/2006
• Sklep I Up 158/2004