sodba U 2062/2008

Jedro

Pri kriteriju, po katerem se zavezanca šteje za rezidenta Slovenije, če ima v Sloveniji središče svojih osebnih in ekonomskih interesov, čas oziroma kraj dejanskega bivanja ni odločilen. Odločilne so okoliščine osebne in ekonomske narave, ki vežejo zavezanca na Slovenijo in ki se ocenjujejo kot celota.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

 

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da je tožnik v smislu določb Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/2006 - v nadaljevanju: ZDoh-2) v letu 2008 rezident Republike Slovenije. V razlogih davčni organ citira 6. člen ZDoh-2 kot podlago za odločitev. V dejanskem pogledu pa ugotavlja, da je iz predloženih podatkov razvidno, da je tožnik dne 13. 7. 2007 odjavil stalno bivališče v Sloveniji zaradi zaposlitve v Veliki Britaniji. V Sloveniji je obdržal začasno prebivališče na naslovu v A., kamor se vrača na obisk k družini. V Sloveniji ostajata otroka, ki se šolata, in žena, ki ni zaposlena. V Sloveniji je lastnik stanovanjske hiše, ki jo je kupil z dolgoročnim kreditom in ki jo odplačuje od leta 2002. V Sloveniji je tudi ostalo osebno premoženje, ki se nahaja v hiši. V Sloveniji ima registrirano osebno vozilo, ima slovensko vozniško dovoljenje in slovenski potni list. Obdržal je bančne račune in kreditne kartice slovenskih bank. V Sloveniji bo vključen v življenjsko in pokojninsko zavarovanje, ostaja pa tudi član slovenskega sindikata ... . V Veliki Britaniji je od 1. 7. 2007 zaposlen pri B.B.B. s sedežem v C. Predvideva, da bo tam zaposlen 20 let, in obstaja verjetnost, da se ne bo več vrnil v Slovenijo. V C. namerava kupiti stanovanje in avto ter zaprositi za angleško državljanstvo. Živi v najetem stanovanju, zdravstveno je zavarovan iz zaposlitve, pokojninsko zavarovanje pa si plačuje sam v pokojninski shemi B.B.B. Na podlagi vsega navedenega davčni organ ugotavlja, da ima tožnik središče življenjskih interesov še vedno pretežno v Sloveniji ter da ga ni prenesel v državo, kjer dela. Zato se ga za davčne namene še naprej šteje za rezidenta Slovenije.

Drugostopni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Navaja, da je po določbah 6. člena ZDoh-2 zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev iz tega člena (rezidenčne vezi). Tako velja za rezidenta Slovenije posameznik, če ima v Sloveniji uradno prijavljeno stalno prebivališče, če ima svoje običajno prebivališče ali središče osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji ali če je v kateremkoli času v davčnem letu v Sloveniji prisoten skupno več kot 183 dni. Upoštevajo se torej različna dejstva, vendar pa se po komentarju Vzorčne konvencije OECD in OZN upoštevajo predvsem posameznikove družinske in družbene povezave, poklicne, politične, kulturne ali druge dejavnosti. Na podlagi zbranih podatkov tudi pritožbeni organ meni, da ima tožnik v Sloveniji pretežni del osebnih in ekonomskih interesov, saj ima v Sloveniji družino, ki jo vzdržuje, lastno nepremičnino, poleg tega je zavarovan in ostaja član ... sindikata. Z Veliko Britanijo ga povezujejo le okoliščine, povezane z zaposlitvijo. Bodoča oziroma verjetna dejstva, na katera se sklicuje tožnik, ne morejo biti podlaga za odločitev. Pritožbeni organ še poudarja, da so za presojo najpomembnejše rezidenčne vezi posameznika s Slovenijo, medtem ko je v tujini. Pomembnih vezi tožnik ni pretrgal, predvsem pa so tesnejše kot z Veliko Britanijo. Tako se za pomembno rezidenčno vez šteje, če posameznik ohrani prebivališče v Sloveniji, ne glede na to, ali je tam tudi prijavljen. Prav tako se za rezidenčno vez šteje, kadar ostane v Sloveniji zakonec oziroma vzdrževani družinski člani. Kolikor tožnik uveljavlja neenako obravnavanje, pa drugostopni organ tožnika pouči, da lahko zahteva ugotavljanje davčnega rezidentstva tudi pri pristojnem organu v tujini, ki bo nato začel postopek dogovarjanja o pravilni uporabi prelomnih pravil za dvojne rezidente iz konvencije s pristojnim slovenskim organom.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi uveljavlja nepravilno uporabo materialnega zakona in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Poudarja, da se za rezidenta po 4. točki 6. člena ZDoh šteje zavezanec, ki ima v Sloveniji svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov. Običajno bivališče tožnika je nedvomno v C., kjer živi in dela in kjer dejansko prebiva večji del leta. Slovenijo obišče le pet do šestkrat letno, kot to jasno sledi iz vprašalnika. Tudi tožnikov ekonomski interes je nedvomno v Veliki Britaniji, saj tam prejema plačo, ki je njegov poglavitni vir dohodka. Drugih dohodkov tožnik nima. Zgolj lastništvo nepremičnine ne more predstavljati središča ekonomskih interesov, saj jo uporablja le ob obiskih v Sloveniji, ne nudi pa mu nobenega dohodka. Kaj je središče osebnih interesov, pa ZDoh-2 ravno tako ne definira. Vsekakor pa gre za nekaj individualnega oziroma nekaj, kar je povezano z osebnostjo posameznika. Tožnikova družina je sicer še vedno v Sloveniji, vendar se namerava preseliti v Združeno kraljestvo. Ostale okoliščine, ki jih navaja davčni organ, tožnika na Slovenijo posebej ne navezujejo. Gre bolj za funkcionalne rešitve določenih življenjskih potrebščin, kot so potni list ali vozniško dovoljenje. V tej zvezi bi morala tožena stranka tožnika tudi osebno zaslišati ter na ta način ugotavljati, kaj sploh je njegov osebni interes. Osebni interes je namreč nekaj individualnega in se spreminja od posameznika do posameznika. Zato podatki iz vprašalnika ne zadostujejo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. V primeru dvoma pa je nedvomno treba pojem "osebnih interesov" razlagati v korist zavezanca in ne v njegovo škodo. Sicer pa glede na zakonsko dikcijo 4. točke 6. člena ZDoh-2 tožnik meni, da mora biti pogoj "središče osebnih in ekonomskih interesov" izpolnjen tako, da sta obe okoliščini podani kumulativno in da torej rezidentstvo ni podano, kolikor ni podan tako ekonomski kot tudi osebni interes tožnika. Davčni organ pa niti ne trdi, da bi bil podan tožnikov ekonomski interes v Sloveniji, sklicuje se le na središče osebnih interesov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na naroku za glavno obravnavo obe stranki vztrajata pri svoji stališčih in predlogih. Tožnik še dodatno pojasni, da se je v Združeno kraljestvo preselil že v letu 2007 ter da v Sloveniji nima ne stalnega in ne začasnega bivališča. Običajno bivališče ima v Veliki Britaniji. Do preselitve družine ni prišlo zaradi osebnih težav. Čeprav je formalno poročen, sedaj s svojo družino ne preživlja niti skupnih počitnic. V Veliki Britaniji ima partnerko, tam si tudi pridobiva državljanstvo. Njegov ekonomski interes je vezan izključno na Veliko Britanijo. Tam je zaposlen, ima pet bančnih računov, denarja ne nakazuje v Slovenijo, tam kupuje nepremičnine. Nepremičnina, ki jo ima v Sloveniji, se prodaja. Osebno premoženje v Veliki Britaniji je vredno več kot nepremičnina v Sloveniji. Poudari še, da so okoliščine, na katere je vezan rezidentski status, osebne narave in da jih zato lahko tolmači le tožnik sam. Gre za okoliščine, ki se s časom spreminjajo. Obrazložil jih je tudi toženi stranki, ko je urgiral izdajo odločbe o pritožbi. Dal je tudi vlogo za ugotovitev rezidentstva v letu 2009, ki je ponovno negativna, čeprav je v njej navedel in posebej poudaril, da se je dejansko stanje z ozirom na leto 2008 spremenilo. - Tožena stranka navaja še, da je pri razlagi zakona upoštevala razlago Konvencije, ki upošteva enake kriterije kot ZDoh, konkretno kriterij vitalnih oziroma življenskih interesov. Kriterij se ugotavlja in presoja enotno in torej ne gre za ločeno presojo na eni strani osebnih in na drugi strani ekonomskih interesov. V postopku se je presojalo tisto, kar je tožnik navedel v vprašalniku. Navedbe na naroku ocenjuje zato kot tožbene novote. Spremenjene dejanske okoliščine bo tožnik lahko uveljavljal v novem predlogu. Poudari še, da tožnik potrdila o davčnem rezidentstvu v Veliki Britaniji v davčnem postopku ni predložil.

Tožba ni utemeljena.

V 6. členu ZDoh-2 je določeno, katere fizične osebe se štejejo za rezidente Slovenije za davčne namene. Oseba se šteje za rezidenta, če je izpolnjen katerikoli od kriterijev, ki so navedeni v omenjenem členu. V konkretnem primeru tožnik kriterijev iz 1., 2., 3. in 5. točke nedvomno ne izpolnjuje. Izpolnjen tudi ni (dejanski) kriterij običajnega bivališča iz 4. točke istega člena. Kot relevanten tako ostaja kriterij iz iste zakonske določbe, po katerem se zavezanec šteje za rezidenta Slovenije, če ima v Sloveniji središče svojih osebnih in ekonomskih interesov. Tako kot pri običajnem bivališču gre tudi v tem primeru za kriterij dejanske narave, le da pri tem kriteriju čas oziroma kraj dejanskega bivanja ni odločilen. Odločilne so namreč vse tiste dejanske okoliščine, osebne in ekonomske narave, ki vežejo zavezanca na Slovenijo in ki jih je tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, treba ocenjevati kot celoto.

V konkretnem primeru so se okoliščine ocenjevale na opisan način, zato sodišče tožbeni očitek nepravilne uporabe materialnega zakona (ZDoh-2) kot neutemeljen zavrača. Glede na razloge obeh davčnih odločb, zavrača kot neutemeljen tudi tožbeni očitek, da so se presojali zgolj osebni in ne tudi ekonomski interesi tožnika. Kot dovolj prepričljivo pa sodišče sprejema tudi presojo, po kateri so tožnikove rezidenčne vezi s Slovenijo tesnejše kot tiste, ki jim ima, oziroma jih je imel z Veliko Britanijo ob izdaji izpodbijane odločbe. Predvsem prepričuje okoliščina, da je tožnik ostal lastnik hiše v Sloveniji, ki mu je stalno na razpolago, ter na ta način obdržal prvo bivališče v okolju, kjer je doslej stalno živel in kjer ima družino (nezaposleno ženo in dva mladoletna otroka), ki jo vzdržuje, in kamor se, prav tako po lastnih navedbah v vprašalniku, pogosto vrača. Omenjene okoliščine, skupaj s tistimi, ki jih našteje že prvostopni organ v izpodbijani odločbi (življenjsko zavarovanje, bančni računi, članstvo v sindikatu, avto, vozniško dovoljenje, državljanstvo), tudi po presoji sodišča predstavljajo močnejšo vez kot tiste, ki jih je kot vez z Veliko Britanijo navedel tožnik v svoji vlogi (najeto stanovanje, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, bančni račun, varčevanje) in ki so, vključno s prebivališčem, pretežno povezane z njegovo zaposlitvijo v tujini. Tistega, kar namerava (selitev družine v Anglijo, nakup stanovanja in avta, pridobitev angleškega državljanstva) tožnik v svoji vlogi in tudi še v pritožbi ni z ničemer konkretno izkazal, zato te njegove navedbe utemeljeno niso bile upoštevane - vsaj ne kot okoliščine, ki bi lahko v večji meri vplivale na odločitev. Drugače kot organ druge stopnje namreč sodišče stoji na stališču, da so lahko relevantne tudi tožnikove namere, saj gre pri odločanju na podlagi citirane določbe za presojo zavezančevih interesov in s tem tudi za presojo bodočih in ne le obstoječih stanj in situacij, v katerih se nahaja posameznik ob vložitvi predloga. Kolikor se tožnik sklicuje na okoliščine, ki so nastopile po izdaji izpodbijane odločbe, pa bo lahko le-te, kot pravilno pojasni že tožena stranka na glavni obravnavi, uveljavljal z novim predlogom pri prvostopnem organu.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 264/2001
• sodba U 164/2002
• sodba U 865/2006