sodba U 93/2006

Jedro

V obravnavanem primeru ne gre za pravnomočno končan postopek, zato gre ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku pravica do vračila razlike med obračunano in znižano trošarino za blago, ki je na zalogi izven trošarinskega skladišča in je bila zanj že obračunana trošarina.

 

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za finance št. ... z dne 30. 11. 2005 odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v višini 113,68 EUR v roku 15 dni.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 15. 5. 2002, s katero je prvostopni organ zavrnil njegov zahtevek za vračilo trošarine zaradi spremembe višine trošarine za mineralna olja in plin za zaloge dizelskega goriva na dan 30. 9. 2000 na izven trošarinskih prodajnih mestih, ki ga je tožnik vložil 20. 10. 2000, ki ga je prvostopni organ najprej na podlagi 26. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) zavrgel in nato po odločitvi pritožbenega organa (po pritožbi) v ponovljenem postopku izdal navedeno odločbo. Tožena stranka se sklicuje na Zakon o trošarinah (Uradni list RS, št. 84/98 in spremembe, v nadaljevanju ZTro), in sicer na 1. in 7. odstavek 13. člena, 6. odstavek 15. člena in 7. točko 3. odstavka 17. člena, ki jih citira. Ugotavlja, da je bilo zadevno blago sproščeno v uporabo že pred 1. 10. 2000 in je bila zanj pravilno obračunana trošarina v višini, ki je veljala na dan sprostitve v uporabo, to je datumom, za katerega se uporabijo določila Uredbe o spremembi uredbe o določitvi zneska trošarin za mineralna olja in plin (Uradni list RS, št. 88/00), po kateri se je spremenil znesek trošarine za plinsko olje iz določenih tarifnih oznak, ni pa predpisana dolžnost opraviti popis zalog ter obračun razlike med zneskom že plačane trošarine in trošarine, določene s to uredbo. Tožena stranka pojasni neutemeljenost zahtevka na pravni podlagi 1. odstavka 30. člena ZTro, ki določa, kdo ima pravico do vračila trošarine, pri tem pa se sklicuje tudi na 7. in 9. odstavek 54. člena istega zakona glede vračila trošarine. Iz navedenega po mnenju tožene stranke izhaja, da po določbah ZTro ni mogoče vračilo trošarine zaradi spremembe višine trošarine po 6. odstavku 15. člena ZTro. Navaja določbo 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in spremembe, dalje ZDavP), ki se uporabljajo v zvezi z 2. odstavkom 61. člena ZTro, po kateri se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti ali denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne. V zadevnem primeru pa je tožnik za blago, ki je bilo v porabo sproščeno pred 1. 10. 2000, plačal zakonsko dolgovani znesek glede na tedaj veljavne predpise, zato tudi vračilo po navedeni določbi ne bi bilo utemeljeno. Zavrne pa tudi tožnikove navedbe, da je pravna podlaga za ugoditev zahtevku v 5. odstavku 35. člena ZTro, saj vračilo oz. odbitek na tej zakonski podlagi lahko uveljavi imetnik trošarinskega dovoljenja iz 1. točke 1. odstavka 30. člena ZTro, kar pa ni predmet tega postopka. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno odločil, svojo odločitev pa tudi pravilno in v zadostni meri utemeljil, kljub temu, da po mnenju tožene stranke ni navedel pravilne pravne podlage za odločitev (21. člen ZDavP in 251. člen ZUP), saj je pravna podlaga 207. člen ZUP. Stroškovni del izreka, tožena stranka utemelji z določbo 116. člena ZUP.

Tožnik je vložil tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06 - odl. US, dalje ZUS). Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da za primer spremembe (znižanja trošarinske stopnje) tožnik ni upravičen do vračila razlike med že plačano trošarino po višji stopnji in trošarino po spremenjeni (nižji) stopnji za mineralna olja, ki jih na dan spremembe trošarine še ni prodal in jih ima še v zalogi. Sicer je v dejanskem pogledu pravilna ugotovitev tožene stranke, da se zahtevek tožnika nanaša na zaloge dizelskega goriva (D2), popisane na dan 30. 9. 2000, ki so se nahajale v tožnikovih rezervoarskih skladiščih, za katere je tožnik ob sprostitvi iz trošarinskih skladišč obračunal in plačal trošarino po veljavni stopnji na dan sprostitve D2 iz trošarinskih skladišč, čeprav gorivo ni bilo prodano, pač pa zgolj premeščeno v druge skladiščno rezervoarske kapacitete tožnika. Ker je bila pred dejansko prodajo tega goriva trošarinska stopnja spremenjena (znižana) od 56,75 SIT/liter na 51,80 SIT/liter, je tožnik opravil inventuro in za ugotovljene zaloge v količini 6.158.797 litrov uveljavljal vračilo razlike v znesku 34.920.322,29 SIT. Sklicuje se na določbe 13. in 15. člena ZTro in določbo 30. člena ZTro, ki jih citira. Ureditev po ZTro, s katero je zakonodajalec v primeru zvišanja carinskih stopenj predpisal za trošarinske izdelke, ki jih imajo zavezanci na zalogi izven trošarinskih skladišč, obračun in poračun nove, povišane trošarine, v primeru znižanja trošarin pa zavezancem ne priznava pravice do poračuna oz. vračila razlike trošarine, je po mnenju tožnika neskladno z Ustavo in diskriminatorna. Po njegovem stališču je potrebno določbi 15. in 30. člena ZTro razlagati tako, da so zavezanci v primeru znižanja trošarinskih stopenj upravičeni do poračuna oz. vrnitve razlike. Zato je avgusta 2004 na Ustavno sodišče RS vložil pobudo za oceno ustavnosti določb 15. in 30. člena ZTro. Sodišču predlaga, da odpravi odločbo tožene stranke in odločbo prvostopnega organa in predlaga, da zaradi neustavnosti določb 15. in 30. člena ZTro prekine postopek in začne postopek ocene ustavnosti navedenih določb na Ustavnem sodišču RS. Tekom postopka je tožnik predložil s pripravljalnim spisom dne 6. 11. 2006 odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-239/04-13 z dne 19. 10. 2006, s katero je odločilo, da je bila določba 30. člena ZTro v neskladju z Ustavo in da se odločitev iz prejšnje točke izvrši tako, da lahko tožnik kot trošarinski zavezanec v še ne pravnomočno končanih postopkih zahteva vračilo preveč plačanega zneska trošarine.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri svoji odločitvi. Sklicuje se na določbo 1. odstavku 13. člena ZTro, po kateri nastane obveznost za obračun trošarine takrat, ko se trošarinski izdelki sprostijo v porabo, kamor se šteje vsaka odprema trošarinskih izdelkov iz trošarinskega skladišča ali obrata oproščenega uporabnika trošarinskih izdelkov, razen če so trošarinski izdelki odpremljeni drugemu trošarinskemu skladišču oziroma drugemu obratu, prosto carinski coni, v tranzitnem postopku oziroma v izvoz (1. alinea 1. odstavka 13. člena ZTro) in da mora po trošarinski zavezanec obračunati in plačati trošarino od predpisanih osnov po stopnjah oz. zneskih, ki veljajo na dan nastanka obveznosti za plačilo trošarine (7. odstavek 17. člena ZTro). Zadevno blago je bilo sproščeno v uporabo že pred 1. 10. 2000 in glede na Uredbo, po kateri ni predpisana dolžnost opraviti popis zalog (Uradni list RS, št. 88/00), je po mnenju tožene stranke bila sprejeta odločitev pravilna, saj ZTro določa, da obveznost plačila trošarine nastane tudi takrat, ko se spremeni višina trošarine (6. odstavek 15. člena ZTro). Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa udeležbo v tem postopku prijavilo z dopisom št. ... z dne 24. 1. 2006.

K točki 1. izreka:

Tožba je utemeljena.

Sodišče je ob upoštevanju 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi določb 51. do 72. člena ZUS-1.

V obravnavani zadevi gre za vprašanje, ali ima tožnik pravno podlago, da v primeru znižanja trošarine zahteva vračilo preveč plačanega zneska trošarine. Po 30. členu ZTro ima pravico do vračila plačane trošarine imetnik trošarinskega dovoljenja, ki je nabavil trošarinske izdelke, po ceni z vključeno trošarino in jih je porabil v trošarinskem skladišču za proizvode trošarinskih izdelkov; uvoznik, ki vrača uvožene izdelke, od katerih je bil plačal trošarino, v tujino v nespremenjenem stanju; izvoznik, ki izvozi trošarinske izdelke, ki jih je nabavil s plačilom trošarine; oseba, ki je pridobila trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino ali je bila trošarina zanje plačana ob uvozu, uporabljeni pa so bili za namen iz 1. odstavka 44. in 1. odstavka 55. člena tega zakona. Po 6. točki 15. člena ZTro nastane obveznost za plačilo trošarine tudi takrat, ko se spremeni višina trošarine za trošarinske izdelke, ki so na zalogi izven trošarinskih skladišč. Glede na taksativno naštete primere vračila trošarine po 30. členu ZTro bi tožniku v primeru, ko se spremeni višina trošarine za trošarinske izdelke, ki so na zalogi izven trošarinskega skladišča, na ta način, da se zniža, ne šlo vračilo trošarine, ki pa je z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/04 z dne 19. 10. 2006, objavljeno v Uradnem listu RS št. 112/06, zaradi neskladnosti navedene določbe z Ustavo RS razveljavljena z učinkom tudi na razmerja, o katerih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen Zakona o Ustavnem sodišču RS - Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju ZustS), odločitev pa se izvrši tako, da lahko trošarinski zavezanec v še ne pravnomočno končanih postopkih zahteva vračilo preveč plačanega zneska trošarine (2. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča RS). V obravnavanem primeru ne gre za pravnomočno končan postopek, zato gre po navedenem ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku pravica do vračila razlike med obračunano in znižano trošarino za blago, ki je na zalogi izven trošarinskega skladišča in je bila zanj že obračunana trošarina.

Ker gre v obravnavanem primeru za tako situacijo in je z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS dana pravna podlaga za vračilo preveč plačane trošarine, je po mnenju sodišča izpodbijana odločba nezakonita in jo je treba odpraviti na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in vrniti toženi stranki v ponovni postopek v povezavi s 3. in 4. odstavkom istega člena.

K točki 2 izreka:

1. V skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP-UPB3 (Uradni list RS, št. 73/07) v povezavi s 23. členom ZUS in prehodno določbo 104. člena ZUS-1, mora stranka, ki v sporu ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške, pri čemer sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov upošteva le potrebne stroške (1. odstavek 155. ZPP-UPB3). Sodišče je glede na to, da je tožeča stranka v sporu uspela, stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife št. 30, poglavja XIII (Uradni list RS, št. 67/2003 in 70/2003 - popr., v nadaljevanju OT) za tožbo priznalo 500 točk iz točke 1.b) OT, 2 % pavšal za materialne stroške v višini 10 točk, z 20 % DDV ter 63,44 EUR sodnih taks, kar skupaj ob vrednosti točke 0,0821 EUR znaša 113.685,20 EUR, sodišče pa ni priznalo posvet in pregled dokumentacije, saj so ti stroški zajeti v tarifi za tožbo (tako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. I-Up 21/2003 z dne 30. 5. 2006). Določbe ZUS-1 je sodišče uporabilo na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena ZUS-1.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 414/2006
• sodba U 2906/2005
• sodba U 1048/2008