sodba U 1764/2006

Jedro

Z odločbo davčnega organa (po izpeljanem inšpekcijskem postopku) je bilo ugotovljeno, da se tožniku vrne preveč plačani davek in torej ne gre za primer vračila davka po zahtevku za vračilo po davčnem obračunu, kot zmotno misli tožnik (1. odstavek 95. člena ZDavP). Prav tako ne gre za primer iz 4. odstavka 95. člena ZDavP, kjer davčnemu zavezancu pripadajo zamudne obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka, ker gre v obravnavanem primeru za preveč plačani DDV, ki je bil plačan v sistemu samoobdavčitve.

 

Izrek

Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

 

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 3. 11. 2003, s katero je prvostopni organ odločil, da je davčni zavezanec upravičen do vračila neupravičeno zaračunanega DDV v znesku 2.261.000,00 SIT, ki ga je sam neupravičeno obračunal v obračunu DDV za januar 2000. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na 95. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 27/01, v nadaljevanju ZDavP). Iz podatkov v spisu je razvidno, da je prvostopni organ v celoti ugodil zahtevku tožnika z dne 22. 8. 2003 in da plačila zamudnih obresti tožnik v vlogi ni niti zahteval, zato je bilo s prvostopno odločbo o tožnikovem zahtevku odločeno v celoti. Po mnenju tožene stranke davčni organ ni imel pravne podlage za to, da bi (po uradni dolžnosti) tožniku priznal zamudne obresti od razlike davka, ki ga je tožnik sam neupravičeno obračunal. Iz 95. člena ZDavP izhaja, da davčni zavezanec ni upravičen do zamudnih obresti od davka, ki si ga je sam preveč oziroma neutemeljeno obračunal. Glede na to, da je tožnik plačal toliko DDV kolikor ga je sam obračunal je na podlagi prvostopne odločbe v skladu s 1. odstavkom 95. člena ZDavP upravičen do vračila davka v roku 30 dni od vročitve odločbe, s katero je bil preveč plačani znesek davka ugotovljen.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. V tožbi povzame dejansko stanje zadeve in pojasni, da je tožnik vložil pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje, ker je zahteval ne le vrnitve zneska davka ampak tudi zamudnih obresti. Zahtevek za vračilo neupravičeno plačanega davka je vložil že dne 24. 5. 2000 in zato tožeči stranki pripadajo zakonite zamudne obresti od glavnice 2.261.000,00 SIT od dne 24. 6. 2000 do plačila. Navaja, da je pooblaščenec tožeče stranke dne 19. 6. 2006 od DURS prejel nakazilo 3.106.087,72 SIT z nazivom naloga "Davek na dodano vrednost po obračunu, A.A.". Iz nakazila pa ni razvidno ali so bile tožeči stranki nakazane tudi zamudne obresti, ni razviden način obračuna zamudnih obresti, tako da tožeča stranka le ugiba, da ji je bilo morda nakazanih tudi kaj od obresti. Preizkus izračuna zamudnih obresti pa pokaže, da so bile nakazane v bistveno prenizkem znesku. Vendar pa ne glede na to, da je tožeča stranka prejela nakazan višji znesek kot je višina glavnice, je tožeča stranka prisiljena k vložitvi tožbe, saj ji tožena stranka nezakonito odreka pravico do zakonitih zamudnih obresti. Tožnik ponavlja, da je vložil zahtevek za vračilo neupravičeno plačanega davka že 24. 5. 2000 in ne šele 22. 8. 2003 in da se tožena stranka o pritožbeni navedbi glede časa vložitve zahtevka sploh ni izrekla, kar predstavlja kršitev po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Po mnenju tožnika je davčni organ po uradni dolžnosti dolžan opraviti vračilo davka skupaj z zamudnimi obrestmi. Bistveno je vprašanje, kdaj je tožena stranka ugotovila preplačilo davka, če upoštevamo, da v vloženem davčnem obračunu ni bil podan zahtevek za vračilo DDV, temveč je bil obračun zmoten, ker je bila v njem napovedana obveznost, ki ni bila predmet obdavčitve. Tožeča stranka opozarja, da je bila tožena stranka oziroma njen prvostopni organ že pred vložitvijo zahtevka tožeče stranke z dne 24. 5. 2000 seznanjena, da je tožeča stranka neupravičeno plačala davek, saj je prevzemniku sredstev prav iz tega razloga zavrnila zahtevek za vračilo davka. Da je tožeči stranki davčna uprava dolžna vrniti davek skupaj z zamudnimi obrestmi izhaja tudi iz 3. odstavka 95. člena ZDavP, ki obravnava postopanje če znesek preplačila ne presega 1.000,00 SIT. Izhajajoč iz navedenega zavezancu pripadajo obresti tudi, če zahteva ni bila podana po uradni dolžnosti. Vsako preplačilo, ki ni bilo vrnjeno v roku 30 dni, mora biti obrestovano. Navedena določba je jasna v smeri, da se preplačilo do tega zneska ne vrne po uradni dolžnosti, toda ker ga je davčni organ zadržal (ni bil postavljen zahtevek), mora zavezancu priznati obresti. Ob tem tožnik opozarja še na 214. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (pravila vračanja pri neupravičeni obogatitvi). Sklepno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 2.261.000,00 SIT od dne 24. 6. 2000 do plačila, ter plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi vse v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi določb 51. do 72. člena ZUS-1.

V obravnavani zadevi je sporno vračilo obresti za davek na dodano vrednost, ki ga je tožnik kot davčni zavezanec neupravičeno obračunal v davčnem obračunu za januar 2000. Vračilo davka ureja 95. člen ZDavP. Po 1. odstavku tega člena se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, se preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe oziroma od vložitve zahtevka za vračilo po davčnem obračunu, če z zakonom ni drugače določeno. Če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov se mu vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila - 2. odstavek 95. člena ZDavP. Davčni organ vrne po uradni dolžnosti preveč plačani davek, če znesek presega 1.000,00 SIT. Preveč plačani davek do zneska 1.000,00 SIT se vrne na zahtevo davčnega zavezanca v roku 30 dni od vložitve zahteve. Če davčni zavezanec tega ne zahteva, se mu preveč plačani davek s pripadajočimi obrestmi šteje v naslednja plačala, ali v plačila druge vrste davkov. O tem mora davčni organ obvestiti davčnega zavezanca - 3. odstavek 95. člena ZDavP. Po 4. odstavku 95. člena ZDavP davčnemu zavezancu pripadajo od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti od dneva plačila davka. Od preveč plačane dohodnine pripadajo davčnemu zavezancu obresti po prejšnjem odstavku od dneva, ko je postala odločba o odmeri dohodnine pravnomočna - 5. odstavek 95. člena ZDavP. Davčnemu zavezancu, ki sam obračuna in plača davek od razlike med letom plačane akontacije in davkom po davčnem obračunu ne pripadajo obresti po 4. odstavku tega člena - 6. člen 95. člena ZDavP. Iz upravnih spisov te zadeve je razvidno, da je tožnik z dne 22. 8. 2003 pri Davčnem uradu A. vložil zahtevek za vračilo neupravičeno plačanega DDV in se je pri tem skliceval na pravnomočno sodbo Upravnega sodišča, št. U 435/2001-12 z dne 8. 11. 2002. Prvostopni davčni organ je pristopil k inšpekcijskemu pregledu pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja davka na dodano vrednost pri tožniku, o čemer je bil sestavljen zapisnik dne 15. 10. 2003 in iz katerega je razvidno, da se zahtevku za vračilo neupravičeno plačanega DDV ugodi. Tem ugotovitvam zapisnika je sledila prvostopna odločba z dne 3. 11. 2003, s katero je bilo odločeno, da je tožnik upravičen do vračila neupravičeno obračunanega DDV v znesku 2.261.000,00 SIT od osnove 11.900.000,00 SIT po stopnji 19 %, ki ga je neupravičeno obračunal v obračunu DDV za mesec januar 2000. Tožnik je vložil pritožbo zoper prvostopno odločbo le zato, ker v izreku odločbe manjka posebna odločitev o zamudnih obrestih, da se zavezancu opravi vračilo neupravičeno plačanega DDV v znesku 2.261.000,00 SIT ter da se zavezancu za znesek vračila davka obračunajo in izplačajo zamudne obresti in sicer od 24. 6. 2000, torej od dneva poteka 30 dnevnega roka od vloženega zahtevka. Po stališču tožene stranke tožnik ni upravičen do zamudnih obresti od davka, ki ga je sam preveč oziroma neutemeljeno obračunal. Iz listin v upravnih spisih - odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad B., št. ... z dne 28. 2. 2002 je razvidno, da je pritožbeni organ zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 24. 10. 2001, s katero ni bilo ugodeno vlogi tožnika za vračilo zmotno plačanega zneska iz naslova DDV za obračunsko obdobje januar 2000 in da je bil v tem primeru zahtevek vložen 1. 10. 2001. Iz podatkov v upravnih spisih je tudi razvidno, da je davčni urad tožniku dne 19. 6. 2006 nakazal znesek 3.106.087,72 SIT na podlagi prvostopne odločbe z dne 3. 11. 2003, v katerem je zajeta glavnica v znesku 2.261.000,00 SIT, obresti pa v znesku 845.087,72 SIT, obračunane od 5. 12. 2003 do 19. 6. 2006.

Po presoji sodišča gre davčnemu zavezancu vračilo preveč plačanega davka po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, pri čemer je davčni organ dolžan vrniti preveč plačani znesek v 30 dneh od vročitve odločbe oziroma od vložitve zahtevka za vračilo po davčnem obračunu, če z zakonom ni drugače določeno. Po poteku tega roka davčni urad pade v zamudo in je dolžan poravnati tudi zamudne obresti, kar je davčni urad v obravnavanem primeru tudi storil. Prišlo je namreč do zamude za vračilo preveč plačanega zneska po odločbi davčnega organa, zato so bile tožniku vrnjene tudi zamudne obresti. Tožniku zamudne obresti iz druge pravne podlage po 95. členu ZDavP ne pripadajo. V obravnavanem primeru je bilo z odločbo davčnega organa (po izpeljanem inšpekcijskem postopku) ugotovljeno, da se tožniku vrne preveč plačani davek in torej ne gre za primer vračila davka po zahtevku za vračilo po davčnem obračunu kot zmotno misli tožnik (1. odstavek 95. člena ZDavP). Prav tako, ne gre za primer iz 4. odstavek 95. člena ZDavP, kjer davčnemu zavezancu pripadajo zamudne obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka, ker gre v obravnavanem primeru za preveč plačani DDV, ki je bil plačan v sistemu samoobdavčitve.

Po povedanem je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, izpodbijana odločba je zakonita in pravilna, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/03, v nadaljevanju ZPP-UPB 3), ki se po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 70/00), upoštevajoč 104. člen ZUS-1, uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, do povrnitve stroškov postopka ni upravičena.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 884/2007
• sodba U 3017/2006
• sodba U 2397/2007