sodba U 3017/2006

Jedro

Sodišče se strinja s tolmačenjem določbe 4. odstavka 95. člena ZDavP, da pripadajo davčnim zavezancem le obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč plačanega davka, ki glede na določbo 1. člena ZDavP obsega zgolj obvezne dajatve, in ne tudi obresti od obresti.

 

Izrek

Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

 

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 10. 2. 2005 tako, da je odpravila točko III. in IV. prvostopne odločbe in odločila; točka III.: ugotovi se, da je tožnik upravičen do vračila preveč plačanih davčnih obveznosti v znesku 4.696.539,11 SIT iz naslova davka od prometa storitev po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa storitev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi obračunanimi od 4. 8. 2000 do dneva vračila davka in v znesku 2.619.035,12 SIT iz naslova pripadajočih zamudnih obresti, obračunanih od prvega dne zamude do dne 20. 4. 2000 ter točka IV.: preveč plačane obveznosti (navedene v točki III.) se tožniku vrnejo na njegov transakcijski račun. Tožena stranka je prvostopni odločbi dodala še V. točko - pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve te odločbe, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je davčni urad prve stopnje v ponovljenem postopku inšpiciranja pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja davka od dobička pravnih oseb za leto 1998 izdal odločbo in pod točko I. ugotovil, da je zavezanec zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju prometnega davka dolžan plačati davek od prometa storitev po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa storitev po stopnji 6,5 % v znesku 3.562.238,81 SIT, v točki II. prvostopne odločbe ugotovil, da je tožnik obveznosti, naložene v I. točki izreka že plačal po odločbi Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 13. 7. 2000, v točki III. izreka prvostopne odločbe ugotovil, da je tožnik upravičen do vračila preveč plačanih davčnih obveznosti in sicer v znesku 4.696.539,11 SIT iz naslova davka od prometa storitev po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa storitev in v znesku 2.619.035,12 SIT iz naslova pripadajočih zamudnih obresti, obračunanih od prvega dne zamude do dne 20. 4. 2000. Pod točko IV. je prvostopni organ odločil, da se preveč plačani davek od prometa storitev po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa storitev v znesku 4.696.539,11 SIT zavezancu vrne skupaj z obrestmi, obračunanimi od prvega dne preveč plačanih davčnih obveznosti (to je od dne 5. 8. 2000) do dneva vračila davka na transakcijski račun tožnika. Po mnenju tožene stranke je tožnik utemeljeno ugovarjal nekaterim pomanjkljivostim pri oblikovanju izreka prvostopne odločbe. Tako je izrek odločbe pomanjkljiv v prvi alinei III. točke izreka, s katero prvostopni organ ugotavlja, da je tožnik upravičen do vračila glavnice v znesku 4.696.539,11 SIT, pri tem pa ne ugotovi tudi, da mu pripadajo še zakonske zamudne obresti od preveč plačanega davka, kar pa sicer pojasni v sami obrazložitvi odločbe. Tožnik je utemeljeno ugovarjal tudi pomanjkljivost in napako v IV. točke izreka in sicer je prvostopni organ odločil, da se tožniku na njegov transakcijski račun vrne davek in (tokrat tudi) pripadajoče zakonite zamudne obresti, ne pa tudi, da se mu vrnejo preveč plačane zamudne obresti, katere je ugotovil v drugi alinei točke III. izreka. Napaka je bila storjena tudi v določitvi datuma, do kdaj gredo tožniku zakonite zamudne obresti od preveč plačanega davka. V tem delu je po mnenju tožene stranke pritožba utemeljena, zato je tožena stranka prvostopno odločbo spremenila tako, da je odpravila nejasnosti in nepravilnosti izreka v točki III. in IV. Ni pa po mnenju tožene stranke utemeljen tožnikov ugovor, da prvostopni organ neupravičeno ni priznal povračila zamudnih obresti tudi od zneska 2.619.035,12 SIT. Tožnik v pritožbi sicer zatrjuje, da ni zahteval povračila zakonitih zamudnih obresti od zamudnih obresti, temveč od preveč plačane davčne obveznosti. Takšno zatrjevanje je neutemeljeno in zavajajoče, saj ni dvoma, da znesek v višini 2.619.035,12 SIT, od katerega tožnik pričakuje povračilo zakonitih zamudnih obresti predstavlja pripadajoče zamudne obresti, ki jih je tožnik plačal na račun neplačanega davka, naloženega po prvotni prvostopni odločbi. Pravna podlaga za odločitev o vračilu obresti ter vračilu zamudnih obresti od preveč plačanih obveznosti je Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 109/04, v nadaljevanju ZDavP). Po 1. odstavku 95. člena ZDavP se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe. Na podlagi te določbe, ki izrecno določa, katere vrste obveznosti (davek, obresti, denarne kazni in stroški) davčni organ lahko vrne po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke, je bil tožniku vrnjen davek od prometa storitev. V 4. odstavku 95. člena pa zakon ureja tudi pravico do plačila zamudnih obresti, vendar v tej določbi ZDavP izrecno navaja, da davčnemu zavezancu pripadajo zakonite zamudne obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka. Zakon v tej določbi torej izrecno in jasno omeji pravico do zamudnih obresti le na določeno vrsto plačane obveznosti, to je na davek, pod pojmom katerega pa je v skladu s 1. členom zakona šteti še vse ostale obvezne dajatve. Glede na določbo 1. in 4. odstavka 95. člena ZDavP in glede na to, da ZDavP pojmovanje besede davek enači le s t.i. obveznimi dajatvami (to so prispevki za socialno varnost, nadomestila, takse), ne širi pa tega pojmovanja tudi na druge obveznosti, kot izhaja iz 1. odstavka 95. člena zakona, tožnik ne more uveljavljati vračila obresti od obresti, ker zato, kot navaja že prvostopni organ, v ZDavP ni bilo pravne podlage. Ugovor tožnika, da nov predpis (ZDavP-1) vprašanje povračila zamudnih obresti od preveč plačanih obresti ureja drugače, pa na zadevo ne more imeti vpliva, saj dejstvo, da novejši predpis zadevo rešuje širše, še ne pomeni, da s tem tudi pojasnjuje oz. tolmači pomen prvotne ureditve.

Tožeča stranka vlaga tožbo v zavrnilnem delu izpodbijane odločbe tj. v tistem delu, v katerem je tožena stranka zavrnila zahtevek tožeče stranke za vračilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.619.035,12 SIT. Tožbo tožeča stranka vlaga zaradi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in ker materialni predpis ni bil pravilno uporabljen. Davčni organ prve stopnje je naložil tožeči stranki plačilo zneska 2.619.035,12 SIT kot plačilo zamudnih obresti od davka, za katerega se je prav tako ugotovilo, da je bil tožeči stranki naložen nezakonito in ji je bil zato tudi vrnjen. Tožeča stranka vztraja, da je potrebno navedeni znesek obravnavati kot preveč plačano davčno obveznost, ki je bila tožeči stranki naložena z davčno odločbo, ki jo je bilo potrebno izvršiti, ker pritožba ni zadržala izvršitve. Ker je bila torej tožeča stranka primorana plačati navedeni znesek in ker so bile odločbe, ki so ji nalagale plačilo tega zneska pravnomočno odpravljene in spremenjene v njeno korist, je bila primorana ta znesek plačati brez pravne osnove in je upravičena ne samo do njegove vrnitve, kakor ji je bilo ugodeno, ampak je upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti od tega zneska. Zakonodajalec je z novim predpisom uzakonil, da tudi nezakonito oz. neupravičeno plačilo obresti predstavlja neupravičeno plačani davek, ki ga je potrebno vrniti z obrestmi in da je potrebno to širše razumevanje uporabiti tudi za davčna razmerja, za katera postopki še tečejo. Sodišču predlaga, da naj razpiše glavno obravnavo ter da odloči, da je tožnik upravičen do vračila preveč plačanih obveznosti in sicer v višini zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.619.035,12 SIT za čas od 18. 8. 2000 do dneva vračila in da se mu ta znesek izplača na njegov transakcijski račun ter da se mu povrnejo stroški upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na podlagi 1. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Kot izhaja iz upravnih spisov (prvostopne odločbe) je prvostopni organ upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča RS (Uradni list RS, št. 109/04), po kateri je bilo ugotovljeno neskladje z Zakonom o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 - 97/01) z Ustavo in zato v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 v nadaljevanju ZDavP-1) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe, odločil, da se tožniku vrnejo plačane zamudne obresti obračunane od prvega dne zamude do dne 20. 4. 2000, v znesku 2.619.035,12 SIT. Sporno med strankama je, ali tožeči stranki pripadajo tudi zamudne obresti od zamudnih obresti, ki jih je glede na prvostopno odločbo z dne 13. 7. 2000 plačala za obdobje od v odločbi ugotovljenega prvega dne zamude do 20. 4. 2000 (datum inšpekcijskega zapisnika v prvem postopku). V 4. odstavku 95. člena ZDavP je določeno, da pripadajo davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti od dneva plačila davka. Kot je navedla že tožena stranka je v 4. odstavku 95. člena ZDavP izrecno navedeno, da pripadajo davčnim zavezancem obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč plačanega davka, s čimer je pravica do zamudnih obresti omejena le na preveč plačan davek kot na izrecno določeno plačano obveznost. Tudi sodišče se strinja s tolmačenjem navedene določbe 4. odstavka 95. člena ZDavP, da pripadajo davčnim zavezancem le obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč plačanega davka, ki glede na določbo 1. člena ZDavP obsega zgolj obvezne dajatve. Morebitnega prikrajšanja, ki bi tožeči stranki zaradi plačila zamudnih obresti nastalo s plačilom na podlagi izvršljive upravne odločbe pa na upravnopravnem področju tudi ni mogoče sanirati. Na odločitev v tem upravnem sporu tudi ne more vplivati morebitna kasnejša drugačna pravna ureditev.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena tožbeni, ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker dejansko stanje, ki je relevantno za odločitev v tem upravnem sporu med strankami ni sporno, gre za sporno pravno vprašanje (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Ker tožeča stranka ni uspela s tožbo je bilo treba zavrniti tudi njen zahtevek za povračilo stroškov tega postopka na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07), v skladu z določbo 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - 45/06 odl. US).

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 1764/2006
• sodba U 884/2007
• sodba U 2397/2007