sodba U 884/2007

Jedro

V 4. odstavku 95. člena ZDavP je izrecno navedeno, da pripadajo davčnim zavezancem obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč plačanega davka, s čimer je pravica do zamudnih obresti omejena le na preveč plačan davek kot na izrecno določeno plačano obveznost. Morebitnega prikrajšanja, ki bi tožeči stranki zaradi plačila zamudnih obresti nastalo s plačilom na podlagi izvršljive upravne odločbe, pa na upravnopravnem področju tudi ni mogoče sanirati.

 

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

 

Obrazložitev

Z odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 24. 5. 2005 je bilo tožniku zahtevku za povračilo zamudnih obresti, plačanih po odločbi št. ... z dne 30. 8. 2002 ugodeno ter vrnjene zamudne obresti v znesku 551.544,00 SIT (točka 1. izreka), pod točko 2. izreka je bil zavrnjen zahtevek za izplačilo zamudnih obresti od vplačane glavnice - zamudnih obresti, pod točko 3. izreka je bil zavrnjen zahtevek za povračilo stroškov postopka, pod točko 4. pa je bilo odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Tožnik je vložil pritožbo zoper prvostopno odločbo v delu, s katerim je bil zavrnjen njegov zahtevek iz naslova zamudnih obresti na preplačane zamudne obresti, ker je bil materialni predpis napačno uporabljen. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bil tožnik v predhodnem postopku zavezan k plačilu trošarinskega in davčnega dolga, v upravnem sporu pa je Upravno sodišče Republike Slovenije dne 10. 1. 2005 s sodbo opr. št. U 428/2003-10 odločilo, da se tožnikovi tožbi delno ugodi in se odločba prvostopnega organa v delu, v katerem je odločeno o zamudnih obrestih odpravi in odloči tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti odločbe do plačila, v ostalem delu je tožbo zavrnilo. Tožnik je tako vložil zahtevek za povračilo plačanih zamudnih obresti, plačilo zamudnih obresti od plačanih zamudnih obresti ter povračilo stroškov postopka. Kot že navedeno je prvostopni organ zavrnil povračilo zamudnih obresti od plačanih zamudnih obresti. Kot podlago za svojo odločitev prvostopni organ navaja 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP). Določbo 95. člena ZDavP razume tako, da se v primeru vračila davčnega dolga obresti priznajo samo od zneska preveč plačane glavnice, ne pa tudi od preveč plačanih pripadajočih zamudnih obresti. Pritožbeni organ še doda, da pojem davek po določbah ZDavP, na katere se sklicuje tožnik, res vključuje tudi obresti, vendar pa ne gre za uzakonjeno opredelitev pojma, predvsem pa njegova uporaba v zakonu ni dosledna tako, da v okviru različnih zakonskih določb izraža različno vsebino. Pojem davek je utemeljeno razlagati v okviru relevantne zakonske kategorije, konkretno v okviru določb o vračanju in s tem v okviru 95. člena ZDavP kot celote. Po navedeni določbi pa pojma davek ni mogoče razumeti tako, kot ga razume tožnik in kot izhaja iz nekaterih drugih določb ZDavP, ki jih izpodbijana odločba navaja. Po navedeni določbi se namreč vrača davek, obresti, denarne kazni in stroški postopka (1. odstavek 95. člena), le za davek pa je določeno, da zavezancu pripadajo ob vračilu tudi zamudne obresti (4. odstavek 95. člena). To pa pomeni, da pojem davek, ko gre za vračanje ne vključuje tudi obresti, posledično pa po davčnih predpisih ni podlaga za vračanje obrestovanih zamudnih obresti. Tožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na 5. točko sodbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-329/02-7 z dne 8. 4. 2004, v kateri naj bi Ustavno sodišče RS po eni strani navajalo davek skupaj z ostalimi plačili (obresti, stroški, denarna kazen), po drugi strani pa pravico do zamudnih obresti ni vezalo na posamezno vrsto plačila, temveč splošno na preplačane zneske. Tožena stranka poudarja, da gre le za tožnikovo razlago 5. točke obrazložitve sodbe, saj Ustavno sodišče RS v tej sodbi ni zavzemalo nobenega stališča do v tej zadevi spornega vprašanja, ker ni ocenjevalo kot bi izhajalo iz tožnikovih navedb, o ustavnosti celotnega 95. člena ZDavP, temveč le njegovega 5. odstavka, ki določa tek zamudnih obresti v primeru preveč ali neupravičene plačane dohodnine in ni v nobeni povezavi z obravnavanim primerom.

Tožnik vlaga tožbo zoper odločbo Carinskega urada A. v delu, v katerem je organ prve stopnje zavrnil plačilo zamudnih obresti na preplačane zamudne obresti, s čimer je bil materialni predpis napačno, oziroma sploh ni bil uporabljen. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-329/02-7 z dne 8. 4. 2004 in navaja 5. točko odločbe, iz katere je po mnenju tožnika razvidno, da je upravičen tudi do vračila obresti. Ustavno sodišče RS v navedeni odločbi po eni strani navaja davek skupaj z ostalimi plačili (obresti, stroški, denarna kazen), po drugi strani pa pravico do zamudnih obresti ne veže na posamezno vrsto plačila, temveč na preplačane zneske. Iz navedenega izhaja, da določba 4. odstavka 95. člena ZDavP, ki se nanaša na pojem davka zajema vsa plačila, navedena v 1. odstavku tega člena, se pravi tudi zamudne obresti. Tudi v drugih določbah ZDavP uporablja pojem "davek" kot generičen pojem, ki zajema tako davek kot tudi obresti (1. člen ZDavP, poglavje VIII., ki ureja izvršbo). Če določbe ZDavP niso poznale specialne definicije pojma "davek" (temveč zgolj generično iz 1. člena), pa lahko ugotovimo, da je s kasnejšim Zakonom o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04, v nadaljevanju ZDavP-1) zakonodajalec v posebnem členu definiral tudi ta pojem, ki tako obsega tudi obresti, stroške postopka, denarne kazni in globe (4. odstavek 2. člena ZDavP-1). Kljub temu, da stari zakon tovrstne definicije ni poznal, lahko zaključimo, da gre za enak pojem, ki ga je zakonodajalec zgolj prevzel iz prejšnjega zakona. Po mnenju tožnika ne more biti v njegovo breme in občanov na splošno, če po mnenju ministrstva uporaba določenega pojma ni dosledna. Po mnenju tožnika je uporaba pojma v zakonu dosledna (pojem davek vključuje tudi obresti), zgolj razlaga je v primeru izogibanja plačil s strani ministrstva nedosledna. Pri razlagi zakona ministrstvo ne sledi notranji zgradbi zakona, temveč prične z želenim zaključkom (da obresti tožniku ne pripadajo). V postopkih pred Ustavnim sodiščem RS se je Vlada RS že izrekla, da načelo prepovedi teka obresti nad zneskom glavnice v primeru davčnih postopkov ne velja (mnenje Vlade RS navedeno v zadevi, opr. št. U-I-356/02 pod točko 3. v odseku a.), zato pripadajo tožniku zamudne obresti do plačila in brez omejene omejitve. O tožnikovi upravičenosti do zamudnih obresti se je izrekel tudi Strokovni svet za davčno finančna vprašanja Gospodarske zbornice (www.gzs.si) na seji dne 24. 2. 2005. Skladno s splošnim pravilom neupravičene pridobitve nastane obveznost vrnitve v primeru, če kdo nekaj sprejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Najkasneje s sprejetjem odločbe Ustavnega sodišča RS je odpadla podlaga za prejete zamudne obresti, zaradi česar je organ prve stopnje dolžan te obresti vrniti skladno s pravili vračanja. Zato tožnik svoj zahtevek podrejeno utemeljuje tudi na tej podlagi. V zvezi s podrejenim temeljem tožnik nadalje navaja, da mu tudi skladno s tem temeljem zamudne obresti pripadajo od dneva plačila zamudnih obresti (glavnice) dalje, saj je od tega dne naprej država razpolagala s temi sredstvi. Tožnik opozarja, da je potrebno državo šteti za nedobroverno, najkasneje od dneva izdaje odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004 dalje, saj je od takrat dalje država vedela, da mora zaradi odpadle podlage že plačane zneske vrniti. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, da prvostopno odločbo v izpodbijanem delu odpravi in samo odloči o zadevi oziroma organu prve stopnje naloži plačilo zamudnih obresti od preplačanih zamudnih obresti (glavnice) in sicer od dneva plačila teh obresti (glavnice) s strani tožnika do plačila zamudnih obresti na to glavnico s strani organa prve stopnje in da toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo zastopnik tožene stranke v celoti prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge iz drugostopne odločbe. Navaja, da stališče, da se v primeru vračila davčnega dolga obresti priznajo le od zneska preveč plačane glavnice, ne pa tudi od preveč plačanih zamudnih obresti, potrjuje tudi veljavno upravna pravna praksa. Ugotavlja, da izvodu tožbe ni priloženo mnenje Strokovnega sveta za davčno in finančno vprašanje pri Gospodarski zbornici z dne 24. 2. 2005, na katerega se v tožbi sklicuje tožeča stranka, zato se o tem dokumentu ne more izreči, navaja pa tudi, da je to na eni strani tožbena novota, po drugi strani pa upravni organi za obravnavo zahtevkov na tej pravni podlagi niso pristojni, saj se zahtevki iz naslova neupravičene pridobitve obravnavajo pred sodiščem splošne pristojnosti. Zastopnik tožene stranke sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v odgovoru na odgovor zastopnika tožene stranke na tožbo vztraja pri svojem tožbenem zahtevku, da mu pripadajo obresti. Glede stališča Gospodarske zbornice opozarja, da ne gre za novoto, ampak za vprašanje uporabe materialnega prava. Opozarja tudi na to, da je tožnik pri poslovanju s tožencem nujno v podrejenem položaju, zato je njegovo sodno varstvo nujno potrebno urediti. Skladno s splošnimi načeli razlage materialnega prava je potrebno pri razlagi materialnega prava sporna določila razumeti tako, da ustrezajo splošnim načelom in zato je pravilna razlaga tožnika, da mu pripadajo zamudne obresti. Meni, da ni razlogov za diskriminacijo in je zato uvajanje diskriminacije skozi razlago zakona, ko zakon sam ne diskriminira, ne ločuje med strankami in tudi ničesar izrecno ne izključuje (torej pravice do obresti), nedopustno. Pove še, da sodna praksa, ki jo je zastopnik tožene stranke navajal v svojem odgovoru tožnikovemu pooblaščencu, tožniku ni dostopna.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - Ur. l. RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Sporno med strankama je, ali tožeči stranki pripadajo tudi zamudne obresti od zamudnih obresti, ki jih je glede na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-329/02-7 z dne 8. 4. 2004 neupravičeno plačala. V 4. odstavku 95. člena ZDavP je določeno, da pripadajo davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti od dneva plačila davka. Kot je navedel že pritožbeni organ, je v 4. odstavku 95. člena ZDavP izrecno navedeno, da pripadajo davčnim zavezancem obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč plačanega davka, s čimer je pravica do zamudnih obresti omejena le na preveč plačan davek kot na izrecno določeno plačano obveznost. Tudi sodišče se strinja s tolmačenjem navedene določbe 4. odstavka 95. člena ZDavP, da pripadajo davčnim zavezancem le obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč plačanega davka, ki glede na določbo 1. člena ZDavP obsega zgolj obvezne dajatve. Morebitnega prikrajšanja, ki bi tožeči stranki zaradi plačila zamudnih obresti nastalo s plačilom na podlagi izvršljive upravne odločbe, pa na upravnopravnem področju tudi ni mogoče sanirati. Tožnikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišče RS št. U-I 329/02 z dne 8. 4. 2004 na odločitev v tem upravnem sporu ne vpliva. Šlo je namreč izključno za presojo 5. odstavka 95. člena ZDavP in s tem v zvezi vidik vprašanja obresti od preveč plačane dohodnine. Sklicevanje tožnika na stališče Gospodarske zbornice ne more biti relevatno, saj ne gre za obvezujoč pravni vir. Na odločitev v tem upravnem sporu tudi ne more vplivati morebitna kasnejša drugačna pravna ureditev. Po mnenju sodišča tudi ni mogoče govoriti o diskriminaciji, kot si razlaga tožnik, ampak gre za razlago določbe zakona, torej uporabe materialnega prava, ki je bilo po presoji sodišča pravilno uporabljeno.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Zahtevek tožnika za povračilo stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 25. člena ZUS-1.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 1764/2006
• sodba U 3017/2006
• sodba U 2397/2007