sodba U 2998/2006

Jedro

V obravnavanem primeru gre za materialni prekluzivni rok, v katerem mora upravičenec do vračila trošarine vložiti zahtevek. Tožeča stranka bi pravočasnost svojega zahtevka za vračilo trošarine obvarovala le z vlogo, ki bi jo pristojni organ prejel do izteka roka (1. odstavek 68. člena ZUP); na podlagi domneve iz 2. odstavka 68. člena ZUP pa le, če bi bila vloga poslana priporočeno po pošti pristojnemu organu.

 

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

 

Obrazložitev

:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Carinskega urada A. št. ... z dne 3. 8. 2004, s katerim je bil zavržen zahtevek tožeče stranke za vračilo trošarine za mineralna olja, ki se porabijo za industrijsko komercialni namen za mesec maj 2004. Tožeča stranka je vložila zahtevek za vračilo trošarine na podlagi 54. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 84/98 do 42/04, v nadaljevanju ZTro) za mesec maj 2004, ki ga je Carinski urad A. prejel dne 1. 7. 2004. Prvostopni organ je zahtevek zavrgel kot prepozno vloženega. Nesporno je, da je bil zahtevek tožeče stranke za vračilo trošarine poslan po pošti z navadno pisemsko pošiljko in ga je pristojni prvostopni organ prejel dne 1. 7. 2004. Določba 7. odstavka 54. člena ZTro daje pravico kupcem - osebam, ki opravljajo dejavnost, do vračila trošarine za mineralna olja, ki se dokazljivo porabijo za pogon statičnih delovnih strojev, strojev v gradbeništvu in strojegradnji, motornih tirnih vozil v železniškem prometu ter žičnic in strojev ter naprav na smučiščih v višini 50 % trošarine, ki je predpisana za pogonski namen. Na podlagi 8. odstavka istega člena je minister za finance izdal izvedbeni predpis, to je Odredbo o vračilu trošarine za mineralna olja, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen (Uradni list RS, št. 40/99, v nadaljevanju Odredba), ki v 3. členu določa, da upravičenec vloži zahtevek za vračilo trošarine pri pristojnem carinskem organu do konca tekočega meseca za pretekli mesec. Rok za vložitev zahtevka za vračilo trošarine je v obravnavanem primeru potekel dne 30. 6. 2004, ki je bil delovni dan. Tožena stranka se v nadaljevanju obrazložitve sklicuje na določbe 2. odstavka 68., 100., in 101. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 52/02, v nadaljevanju ZUP) in na tej podlagi pojasnjuje, da zakon pozna procesne in materialne roke. Po mnenju tožene stranke je rok v 3. členu Odredbe materialni in ne procesni rok, ki ga mora stranka upoštevati, če hoče uspešno uveljaviti pravico do vračila trošarine. Zamuda roka ima za posledico izgubo pravice (prekluzivni rok). Na prekluzivne roke so organi dolžni paziti po uradni dolžnosti in jih ne morejo podaljševati. V obravnavanem primeru je rok za vložitev zahtevka za vračilo trošarine za mesec maj 2004 v skladu z Odredbo potekel dne 30. 6. 2004. Ker je bil poslan tega dne z navadno pošiljko, carinski urad pa ga je prejel dne 1. 7. 2004, je bil vložen prepozno. Zamuda materialnega roka v obravnavanem primeru pomeni izgubo pravice do vračila trošarine za mesec maj 2004. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na določila 95. in 96. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 54/2004, v nadaljevanju ZDavP), tožena stranka pojasnjuje, da vračilo trošarine v obravnavanem primeru opredeljuje 54. člena ZTro ter na njegovi podlagi sprejeta Odredba kot izvedbeni predpis. Poleg navedenega ne gre za primer iz 95. oziroma 96. člena ZDavP, saj ni bila izdana pravnomočna odmerna odločba, po kateri bi bila tožeča stranka dolžna plačati manj, oziroma ne gre za vračilo davka, temveč za uveljavljanje pravice do vračila trošarine. Glede na vse navedeno tožena stranka zavrne pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju je zmotno stališče tožene stranke, da je rok iz 54. člena ZTro in 3. člena Odredbe prekluziven, saj to iz teh določil ne izhaja. Pravne posledice zamude roka bi morale biti izrecno urejene, saj ZTro in Odredba nikjer izrecno ne določata, da upravičenec z zamudo roka izgubi pravico do vračila trošarine. Z Odredbo kot podzakonskim aktom namreč ni mogoče posegati v zakonsko določene pravice, saj le zakon lahko določa izgubo pravic, ki jih določa sam zakon, zato bi lahko le zakon določil pravne posledice zamude roka za vložitev zahtevka za vračilo trošarine. Navedeno izhaja iz načela zakonitosti in določenosti pravic v zakonu, kar še posebej velja za davke, carine in druge javno pravne dajatve na podlagi 147. člena Ustave. Izgubo pravic, ki jih določa zakon, je mogoče urediti le z zakonom in ne podzakonskim aktom, zato bi moral carinski organ odločiti o zahtevi tožeče stranke za vračilo trošarine. Carinski organ bi moral uporabiti 65. člen ZTro, ki določa, da se glede vseh vprašanj postopka in pristojnosti carinskega zakona, ki niso urejena s tem zakonom, uporablja zakon, ki ureja davčni postopek, torej uporabiti določila 95. in 96. člen ZDavP, ki urejata vračilo davka in zastaranje. V obravnavanem primeru bi po njenem prepričanju tožeča stranka izgubila pravico do vračila trošarine v petih letih po preteku leta, v katerem je bila trošarina plačana, torej konec leta 2009. Sklepno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, zadevo vrne v ponoven postopek in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz svoje odločbe ter sodišču predlaga da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke in pred njo organa prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (2. odstavek 71. člena v zvezi s 104. in 105. členom Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US, v nadaljevanju ZUS-1). Določba 54. člena ZTro med drugim določa tudi pravico do vračila trošarine tistim kupcem - osebam, ki opravljajo dejavnost z določeno vrsto delovnih strojev oziroma mehanizacije. V obravnavanem primeru gre za uveljavljanje pravice iz 7. odstavka 54. člena ZTro, ki daje pravico kupcem - osebam, ki opravljajo dejavnost, do vračila trošarine za mineralna olja, ki se dokazljivo porabijo za pogon statičnih delovnih strojev, strojev v gradbeništvu in strojegradnji, motornih tirnih vozil v železniškem prometu ter žičnic in strojev ter naprav na smučiščih, v višini 50% trošarine, ki je predpisana za pogonski namen. Osmi odstavek istega člena pooblašča ministra, pristojnega za finance, da predpiše način vračila trošarine, carinski organ, pristojen za vračilo, roke za predložitev zahtevka, roke za vračilo trošarine ter pogoje, ki jih mora izpolnjevati kupec mineralnih olj iz 7. odstavka istega člena. Pogoji in način vračila, vključno z roki za uveljavljanje te pravice, so tako določeni v podzakonskem aktu - Odredbi o vračilu trošarine za mineralna olja, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen.

Po določbi 2. odstavka 2. člena Odredbe lahko vračilo plačane trošarine uveljavi pravna oziroma fizična oseba, ki v zvezi z opravljanjem dejavnosti uporablja točno določene delovne stroje iz 1. odstavka 2. člena Odredbe (upravičenec). Po 3. členu Odredbe pa lahko upravičenec vloži zahtevek za vračilo trošarine pri pristojnem carinskem organu mesečno, in sicer do konca tekočega meseca za pretekli mesec na obrazcu, ki je sestavni del te Odredbe. Ni sporno, da je tožeča stranka zahtevek za mesec maj 2004, pristojnemu carinskemu organu poslala z navadno pisemsko pošiljko na delovni dan dne 30. 6. 2004, organ pa je njen zahtevek prejel dne 1. 7. 2004. Sporno pa je, ali je tožeča stranka pravočasno vložila svoj zahtevek za vračilo trošarine za mesec maj 2004. Tudi po presoji sodišča gre v obravnavanem primeru za tako imenovani materialni prekluzivni rok, v katerem mora upravičenec do vračila trošarine vložiti zahtevek, torej uveljavljati materialno pravico. Materialnih rokov pa ni mogoče podaljševati, tudi ne na podlagi določbe 101. člena ZUP, ki se uporablja le za procesna dejanja in procesne roke. Tožeča stranka bi pravočasnost svojega zahtevka za vračilo trošarine obvarovala le z vlogo, ki bi jo pristojni organ prejel do izteka roka (1. odstavek 68. člena ZUP); na podlagi domneve iz 2. odstavka 68. člena ZUP pa le, če bi bila vloga poslana priporočeno po pošti pristojnemu organu. Pristojni carinski urad je zahtevek tožeče stranke prejel dne 1. 7. 2004, torej po izteku predpisanega roka, zato je pravilno stališče prvostopnega organa in tožene stranke, da je bil zahtevek za vračilo trošarine vložen prepozno. Glede na ugovor tožeče stranke, da je v obravnavanem primeru kršeno načelo zakonitosti iz 147. člena Ustave, sodišče pojasnjuje, da je rok za uveljavljanje pravice do vračila trošarine res določen v podzakonskem aktu, ki pa je bila izdan na podlagi zakonskega pooblastila, in sicer 8. odstavka 54. člena ZTro, ki ga je po presoji sodišča treba šteti za kot blanketno normo. Slednja daje podlago za določitev tako pogojev za vračilo in kot tudi za način vračila trošarine, seveda pa mora podzakonski akt ostati v okviru napotitve iz zakonske norme. Podzakonski akt, s katerim lahko minister podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu določna razmerja, mora biti v vsebinskem pogledu v celoti v zakonskem okviru. To pomeni, da podzakonski akt ne sme vsebovati določb, za katere v zakonu ni podlage, oziroma ne sme vsebovati določb, ki bi ožile z zakonom določene meje, temveč sme zakonsko normo dopolnjevati le tako, da prispeva k uresničitvi z zakonom določenega cilja. Po presoji sodišča obravnavana Odredba izpolnjuje navedene kriterije in sledi pooblastilom iz zakona, zato ni prišlo do kršitve načela zakonitosti, niti 147. člena Ustave, ki določa, da država le z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve. Kot je tožeči stranki pravilno in v celoti pojasnila že tožena stranka, v tej zadevi ne gre za uporabo 95. in 96. člena ZDavP, ki se sicer pri odločanju o trošarinah res uporablja kot postopkovni predpis, temveč gre za pravico do uveljavljanja vračila trošarine, ki je posebej določena v 7. in 8. odstavku 54. člena ZTro in zgoraj citiranih določil Odredbe.

Glede na navedeno je sodišče po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Ker tožeča stranka ni uspela s tožbo, je bilo treba zavrniti tudi njen zahtevek za povračilo stroškov tega postopka (2. točka izreka sodbe). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi gre za rešitev pravnega vprašanja in relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno.

Sodišče je upoštevajoč določbo 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi določb od 51. do 72. člena ZUS-1.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 107. člena istega zakona.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 1048/2008
• sodba U 93/2006
• sodba U 1882/2006