sodba U 2133/2004

Jedro

V zadevi je sporno, ali je tožnik dokazal izvozno dobavo v smislu 1. odstavka 31. člena ZDDV (po katerem je plačila DDV oproščeno blago, ki ga iz Slovenije izvozi prodajalec oz. blago, ki ga za njegov račun izvozi druga oseba) in 2. odstavku 59. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost. Po mnenju sodišča je treba razlago izvoza blaga, ki je pogoj za oprostitev plačila DDV po 1. odstavku 31. člena ZDDV iskati v okviru carinskih predpisov, in sicer CZ in podzakonskih predpisov, predvsem Uredbe o izvajanju Carinskega zakona. V obravnavanem primeru ni sporno, da je šlo za tranzitni carinski postopek za carinsko blago, zato je treba glede načina izvedbe in konca tranzitnega postopka upoštevati določbe 122. člena CZ in 446. do 492. člena UICZ.

 

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za finance RS, št. ... z dne 4. 10. 2004, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 101.520,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

 

Obrazložitev

:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila odločbo Davčnega urada A., št. ... z dne 21. 2. 2000, s katero je prvostopni organ tožniku naložil v plačilo razliko DDV za davčno obdobje oktober 1999 v znesku 547.357,00 SIT iz razloga, ker je ugotovil, da je tožnik pod postavko izvoz blaga izkazal prodajo osebnega avtomobila kupcu, ki nima sedeža v Republiki Sloveniji in pri tem izdal račun št. 359/99 z dne 20. 10. 1999 brez obračunanega davka na dodano vrednost (DDV) na podlagi 31. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, v nadaljevanju ZDDV). Prvostopni organ je ugotovil, da obravnavano blago spremlja fotokopija ECL št. K11-8502 za tranzitni promet blaga, na kateri glede na postopek niso izpolnjena polja 2, 9, 10, 11, 12 in 14 itd., poleg tega pa niti v polju 44 niso navedene vse tri fakture, ki se nanašajo na inšpicirano carinsko blago ter glede na postopek ni potrjen izstop blaga iz države, edini originalni dokument je odrezek za prevoznika, s katerim je potrjen prejem deklaracije z žigom špediterja. Po mnenju prvostopnega organa, s tem pa se strinja tudi tožena stranka, tožnik ne razpolaga z dokazili iz 1. točke 1. odstavka 31. člena ZDDV in 59. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99, 45/99 in 59/99, v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik pa tudi v naknadnem roku ob dostavitvi potrdila odhodne carinske izpostave o izvozni dobavi blaga po računu št. 359/99 z dne 20. 10. 1999, kakor to predvideva spremenjeni Pravilnik (Uradni list RS št. 110/2000), ni dostavil. 2. odstavek 59. člena Pravilnika določa, da davčni zavezanec dokazuje, da je opravljena izvozna dobava (izvoz) z izvozno carinsko deklaracijo, ki se glasi na njegovo ime ali na ime davčnega zavezanca, ki je za njega posredoval pri izvozu, z overitvijo pristojnega carinskega organa, da je blago zapustilo carinsko območje Slovenije. Tožnik je šele v pritožbenem postopku dne 28. 6. 2000 predložil potrdilo Carinskega urada B. o izstopu blaga iz Slovenije, ki je brez datuma. Iz vloge za pridobitev potrdila je razvidno, da je tožnik zanj zaprosil šele 22. 2. 2000. Po mnenju tožene stranke, iz razloga, ker tožnik ni navedel opravičljivih razlogov za to, da dokazila ni predložil že v postopku na prvi stopnji, naknadno predloženega potrdila v skladu z določbo 2. odstavka 232. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86) ni mogoče upoštevati.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Tožena stranka ni upoštevala potrdila Carinskega urada B. o izstopu blaga iz Slovenije, ki ga je tožnik predložil pritožbi in navedel, da je za potrdilo zaprosil, da pa ga, ne po svoji krivdi, doslej še ni prejel ter bi morala tožena stranka tožnika pozvati, da to pomanjkljivost odpravi, pa tudi sicer meni, da je okoliščino, zakaj potrdila ni mogel prej dostaviti, dovolj konkretno pojasnil. V nadaljevanju navaja, da je bilo vozilo dejansko izvoženo iz Republike Slovenije, kar je bistveno za pravilno rešitev in bi tožena stranka morala oceniti dokaz, ki ga je v zvezi s tem predložil tožnik, saj je po stališču pravne teorije in sodne prakse toženec dolžan obravnavati in oceniti nove dokaze, če so nova dejstva pomembna za pravilno rešitev stvari. Pri tem se sklicuje na mnenje dr. Vilka Androjne. Zato je ostalo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno, kršeno je načelo materialne resnice in je izpodbijana odločba nezakonita. Tudi ne drži ugotovitev tožene stranke, da tožnik ob inšpiciranju ni razpolagal z nobenim dokazilom o tem, da je bila izvozna dobava opravljena, saj je tožnik predložil tako račun št. 359/99, kot tudi tranzitno ECL št. K11, izpolnjeno v skladu s predpisi, potrjeno z žigom pristojnega carinskega urada C., ki potrjuje, da je bilo izneseno iz carinskega območja Republike Slovenije. Enako je na zaprosilo tožnika z dne 10. 12. 1999 pojasnila tudi Carinarnica A., ki ga je tožnik predložil v dokaz in se nanj v celoti sklicuje, saj iz njega izhaja, da tožnik ob inšpiciranju tudi ni mogel razpolagati z drugačnim dokazilom kot s tistim, ki ga je predložil prvostopnemu organu, to je s tranzitno ECL s potrjenim iznosom blaga s strani namembnega carinskega organa CI C.. Tožnikova prodaja blaga tujcu predstavlja izvoz blaga v smislu ZDDV. Glede na spremembe določbe 59. člena Pravilnika, ki so začele veljati 1. 1. 2000 in so za stranko ugodnejše, je prvostopni organ tožnika s sklepom z dne 13. 1. 2000 pozval, naj dostavi potrdilo odhodne carinske izpostava v smislu 5. odstavka 59. člena Pravilnika in ki se nanaša na izvozno dobavo blaga po računu tožnika št. 359/99 z dne 20. 10. 1999, za kar je tožnik zaprosil pri carinski izpostavi, vendar le ta ni razpolagala z ustreznim obrazcem ter je šele na številne tožnikove zahteve izdal 20. 2. 2000 zahtevano potrdilo, pri čemer je bil obrazec potrdila prilagojen zahtevam organa prve stopnje, ki ga je tožnik takoj po prejemu predložil toženi stranki in predlagal zaslišanje direktorja tožnika in delavke tožnika v zvezi z okoliščinami izvoza avtomobila, čemur tožena stranka ni sledila, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, tožena stranka pa se ni opredelila niti glede ostalih predloženih dokazov. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in naloži tožniku plačilo zneska 547.357,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa naloži tudi plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe ter dodaja, da po 2. odstavku 232. člena ZUP/86 v upravnem pritožbenem postopku pritožnik lahko navaja nova dejstva in dokaze le, če je zato navedel opravičljive razloge, ter se pri tem sklicuje na stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbah št. II U 21/97 z dne 13. 11. 1997 in Ru 3/98 z dne 21. 10. 1998. Navaja, da je bil tožnik pozvan, da dostavi potrdilo carinskega organa v smislu 5. odstavka 59. člena Pravilnika, na kar se tožeča stranka ni odzvala ter ji je prvostopni organ z odločbo naložil plačilo davka. Fotokopije potrdila carinskega organa (brez datuma) je tožeča stranka predložila šele v pritožbenem postopku 28. 6. 2000 in iz predložene dokumentacije ni razvidno, da je v določenem roku (ali pred izdajo prvostopne odločbe) zaprosila carinski organ za izdajo zahtevanega potrdila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je tožnik dokazal izvozno dobavo v smislu 1. odstavka 31. člena ZDDV, po katerem je plačila DDV oproščeno blago, ki ga iz Slovenije izvozi prodajalec oz. blago, ki ga za njegov račun izvozi druga oseba. Po 2. odstavku 59. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99, 45/99, 59/99, dalje Pravilnik) davčni zavezanec dokazuje, da je opravljena izvozna dobava (izvoz) z izvozno carinsko deklaracijo, ki se glasi na njegovo ime ali na ime davčnega zavezanca, ki je za njega posredoval pri izvozu z overitvijo pristojnega carinskega organa, da je blago zapustilo carinsko območje Republike Slovenije.

Po mnenju sodišča je treba razlago izvoza blaga, ki je pogoj za oprostitev plačila DDV po 1. odstavku 31. člena ZDDV iskat v okviru carinskih predpisov in sicer Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 do 40/99, dalje CZ) in podzakonskih predpisov, predvsem Uredbe o izvajanju Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99 do 104/99, dalje UICZ). V obravnavanem primeru ni sporno, da je šlo za tranzitni carinski postopek za carinsko blago - vozilo Passat, LIM, 1,9 TDI (kar je razvidno tudi iz fotokopije tranzitne deklaracije (ECL) K11, št. 8502 z dne 25.11.1999 in odrezka - potrdila o prejemu na hrbtni strani lista 5 ECL, ki so v upravnih spisih), zato je treba glede načina izvedbe in konca tranzitnega postopka upoštevati določbe 122. člena CZ in 446. do 492. člena UICZ. Pri razlagi, ali je tranzitna deklaracija pravilno izpolnjena, je zato treba upoštevati Navodila za uporabo in izpolnjevanje polj ECL iz Priloge 19 k UICZ, ki natančno predpisujejo način izvedbe tranzitnega postopka. Očitke obeh davčnih organov glede neizpolnjenih polj ECL pa sodišče zavrača, saj je navedena tranzitna deklaracija potrjena s strani carinskih organov, kar pomeni, da vsebuje vse potrebne podatke za predlagani carinski postopek. Po 122. členu CZ se tranzitni postopek konča, ko je blago skupaj z ustreznimi dokumenti predloženo namembnemu carinskemu organu, relevantno za davčne namene pa je po mnenju sodišča overitev pristojnega carinskega organa, da je blago zapustilo carinsko območje. Dokazilo o pravilnosti izvedbe tranzitnega carinskega postopka je po 492. členu UICZ carinski ali komercialni dokument, ki so ga potrdili carinski organi, iz katerega je razvidno, da je bilo blago predloženo pri namembnem organu. Na zahtevo osebe, ki je pri namembnem organu predložila blago z ustrezno tranzitno deklaracijo, namembni carinski organ izda potrdilo o prejemu pošiljke, s katerim se po 2. odstavku 468. člena UICZ dokazuje, da je bila tranzitna deklaracija in v njen navedeno blago, predloženo namembnemu carinskemu organu. Za potrdilo o prejemu se uporabi odrezek na hrbtni strani lista 5 ECL. Iz določb 461. člena in 467. člena UICZ v zvezi s postopkom s tranzitno deklaracijo in postopkom pri namembnem organu tudi izhaja, da en izvod tranzitne ECL obdrži odhodni carinski organ, namembni pa vnese v izvod tranzitne ECL rezultat preverjanja in en izvod pošlje odhodnemu organu, drugi izvod pa ostane pri namembnem organu, zato deklarantu oz. lastniku blaga ne ostane noben izvod ECL za tranzit blaga. Tožnik ves čas postopka zatrjuje, da se lahko izkaže le s potrdilom o prejemu blaga namembnega carinskega organa na odrezku na hrbtni strani lista 5 ECL, ki po carinskih predpisih dokazuje, da je bilo carinsko blago dejansko predloženo namembnemu carinskemu organu (v obravnavanem primeru je to CI C.). Tožnik je v pritožbenem postopku predložil tudi potrdilo v smislu spremenjenega 59. člena Pravilnika, ki ga tožena stranka ni upoštevala (sklicujoč se pri tem na napačno na pravno podlago 232. člena ZUS/86). Po mnenju sodišča tožena stranka ni ravnala prav, ker predloženega dokazila ni ocenila, glede na okoliščino, da tožnik že ves čas postopka zatrjuje, da je blago izvozil, pojasnil pa je tudi razloge zakaj navedenega potrdila ni mogel pridobiti že v postopku na prvi stopnji (3. odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, 80/99 do 73/04, dalje ZUP), niti se ni opredelila do potrdila, s katerim se po carinskih predpisih dokazuje, da je bila tranzitna deklaracija in v njej navedeno blago, predložena namembnemu carinskemu organu. Po povedanem je dejansko stanje zaradi tega ostalo v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, kar ima za posledico tudi nepravilno uporabo materialnega prava.

Po povedanem je izpodbijana odločba nezakonita in jo je sodišče na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 46/06 - odl. US, dalje ZUS) odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena ZUS.

Sodišče o zahtevku za vračilu zneska plačanega davka v višini 547.357,00 SIT ni odločalo, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz 61. člena ZUS.

K točki 2. izreka:

Odločitev o stroških temelji na podlagi 1. odstavka 154. in 155. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, dalje ZPP-UPB2) . Ob upoštevanju Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 76/03 in 70/03 - popravek) in tarifne št. 30 je sodišče navedene stroške odmerilo: 500 točk za sestavo tožbe, administrativne stroške v višini 2 % (10 točk), kar skupno znaša 510 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT znesek skupaj znaša 56.100,00 SIT. Pripadajoč DDV po stopnji 20 % znaša 11.220,00 SIT, tožniku se povrnejo tudi stroški plačane takse za tožbo in sodbo, kar vse skupaj znaša 101.520,00 SIT. Določbe ZPP-UPB2 je sodišče uporabilo na podlagi 23. člena v zvezi s 16. členom ZUS.

 

Datum zadnje spremembe:

12.07.2016

Podobni dokumenti:

• sodba U 2791/2006
• sodba I U 851/2009
• UPRS sodba I U 418/2015