sodba U 126/2004

Jedro

V primeru, ko je terjatev v stečajnem postopku delno prerekana, je tožena stranka pri izdaji odločbe izrecno vezana z določbo 144. člena ZPPSL, po kateri stečajni senat s sklepom napoti upnika, čigar terjatev je prerekana, da v 15 dneh od dneva vročitve sklepa začne postopek pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev prerekane terjatve. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno izdala ugotovitveno odločbo v zvezi z višino carinskega dolga.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v točki I izreka odločbo Carinarnice A št. ... z dne 18. 2. 2000 odpravila ter v točki II izreka ugotovila, da obstoji obveznost družbe BBB p.o., ... ulica št. ..., C - v stečaju, v znesku 1.152.848,00 SIT za blago, ki je bilo uvoženo po uvozni carinski deklaraciji (UCD) Carinske izpostave A št. ... z dne 26. 7. 1994 z ugodnostjo po 5. členu Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uradni list RS, št. 67/93, v nadaljevanju: Uredba), pa ni bilo izvoženo v roku enega leta od prehoda čez carinsko črto. Tožena stranka se v celoti strinja s prvostopnim carinskim organom, da tožnik ni poravnaval svojih obveznosti po navedeni UCD za blago, ki je bilo uvoženo brez plačila carine in drugih uvoznih davščin po določbi 49. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 - 21/90, v nadaljevanju: CZ/SFRJ) oziroma 5. člena Uredbe. Ob uvozu je tožnik priložil pisno izjavo, s katero se je zavezal, da bo izvozil različne izdelke, pri čemer bo vrednost izvoženega blaga najmanj za 30 % večja od vrednosti uvoženega blaga, blago pa bo v predelanem stanju izvoženo v roku enega leta od dneva, ko je prešlo carinsko črto, torej do 26. 7. 1995. Carinarnica C je po objavi stečajnega postopka zoper tožnika v Uradnem listu RS, št. 31/96 opravila kontrolo razdolževanja uvoza zaradi izvoza po določbi 5. člena Uredbe pri uvozu blaga v letu 1994 in 1995 ter ugotovila, da je po evidenci, ki jo je v teh zadevah vodila, za 3.363.098,00 USD nerazdolženih obveznosti iz tega naslova. Ob kontroli v podjetju tožnika je bilo ugotovljeno, da ta ni vodil nikakršne evidence o razdolževanju uvozov, in zato tudi ni bilo mogoče določiti, katere UCD so razdolžene in katere ne. Ker je bila v tem času edina evidenca, ki je obstajala, evidenca Carinarnice C, je bil predlagan obračun od zadnje UCD v zvezi z uvozom zaradi izvoza za nazaj, dokler se ne pokrije carinski dolg v dolgovani višini. Te ugotovitve so zajete v zapisniku Carinarnice C št. ... z dne 22. 7. 1996. Na ta zapisnik tožnik ni podal pripomb, zato je bila zadeva odstopljena krajevno pristojni Carinarnici A, da obračuna carinski dolg in prijavi terjatve v stečajno maso. V postopku prijavljanja terjatev v stečajno maso in prerekanja terjatev je Carinarnica C v dopisu št. ... z dne 15. 10. 1997 odgovorila na osemnajst obračunov, ki jih je tožnik vložil kot dokaze v zvezi s pozivom Državnega pravobranilstva o porabi uvoženega blaga v izvoženih izdelkih zaradi ugotavljanja razloga, zaradi katerega je prerekal terjatve v stečajnem postopku. Ob pregledu obračunov je bilo ugotovljeno, da je tožnik navajal izvozne deklaracije, ki so že bile upoštevane pri razdolževanju drugih UCD, ali razdolžujejo druge postopke (začasni uvoz), ali pa sploh predstavljajo druge postopke (deklaracija za pridobitev kredita) in so neuporabne za obravnavano zadevo. Postavke v obračunih ne ustrezajo normativom, ki so bili predloženi ob uvozu, nesprejemljiva pa je tudi primerjava porabljenega materiala iz uvoza s količinami, ki so bile pridobljene po obračunih predloženih normativov, izdelki so tudi nekajkrat težji od izdelkov po predloženih normativih. Po tem, ko se je Okrožno sodišče v C s sklepom opr. št. Pg ... z dne 12. 4. 1999 odločilo, da za odločanje v tej zadevi ni stvarno pristojno, ker terjatve izhajajo iz Carinskega zakona, je bilo skupno osemnajst zadev, vključno z obravnavano, odstopljeno Carinarnici A. Tožnik je bil z dopisom št. ... z dne 19. 1. 2000 pozvan, naj poda dokaz, da je po zadevni UCD uvoženo blago predelano tudi izvozil, ker z na roko spisanem odgovoru - obračun št. 7 z dne 23. 9. 1996, ki ga je v zvezi z zadevnim uvozom kot dokaz, da naj bi svojo obvezo izvoza izpolnil, priložil v letu 1996 k odgovoru na prijavo v stečajno maso, ni razvidna povezava z obravnavano UCD. Ker tožnik na ta dopis ni odgovoril, je prvostopni organ naknadno obračunal carino in druge uvozne davščine skladno z določbo 156. člena Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95), po določbah CZ/SFRJ. Po prejetju pritožbe je tožena stranka tožnika z dopisom št. ... z dne 18. 9. 2002 ponovno pozvala, da z roko spisane obračune dopolni z dokazi, ker se obračunov ne da preizkusiti. V odgovoru z dne 9. 10. 2002 je tožnik ponovno navedel, da naj bi postopek pregleda carinskih listin potekal v septembru leta 1997 in da so takrat Carinarnici C dostavili obravnavane izračune ter tudi fotokopirano dokumentacijo izvoznih carinskih deklaracij za izdelke v katere naj bi bil vgrajen uvoženi material. Vztraja na tem, da je bila obveznost izpolnjena in da je vsa dokumentacija pri Carinarnici C. Ne zdi se mu smiselno, da bi pošiljal dokumentacijo toženi stranki, ker je preobsežna. Kot vzorec je poslal samo fotokopije, ki se nanašajo na obračun št. 1. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni carinski organ pravilno ugotovil, da tožnik ni izpolnil svojih obveznosti, ki izhajajo iz 50. člena CZ/SFRJ in 5. člena Uredbe, saj tožnik ni uspel dokazati, da je bilo uvoženo blago uporabljeno v proizvodnji blaga za izvoz, da je bilo najpozneje v enem letu od dneva prehoda carinske črte izvoženo v tujino in da je vrednost izvoženega blaga najmanj 30 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Tožena stranka oceni tudi tožnikove predložene obračune (obračun št. 7 z dne 23. 9. 1996) in ugotovi, da iz obračuna ni razvidno drugega kot navajanje številk izvoznih carinskih deklaracij, ki jih ni v prilogi in za katere ni možno ugotoviti, iz katere carinske izpostave izvirajo, da bi se sploh lahko ocenilo, ali gre za razdolževanje obveznosti, ki jo je tožnik prevzel ob uvozu. Po mnenju tožene stranke je carinski urad prve stopnje pravilno uporabil tudi materialni predpis, saj je svojo odločitev oprl na določbe CZ/SFRJ ter Uredbo o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom, ki v 156. členu ureja dokončanje postopkov uvoza zaradi izvoza in določa, da se postopek uvoza zaradi izvoza, ki je bil začet pred uveljavitvijo te Uredbe v skladu s 50. členom CZ/SFRJ ali 5. člena Uredbe dokonča v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo te Uredbe. Če v zvezi s postopkom uvoza zaradi izvoza nastane carinski dolg pred 1. 1. 1996, vendar se obračuna in plača šele po 1. 1. 1996, se obračun in plačilo izvrši v skladu s predpisi, ki so veljali do 1. 1. 1996, če pa carinski dolg nastane po 1. 1. 1996, se obračuna v skladu s 143. - 148. členom Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95). Tožena stranka je sicer prvostopno odločbo odpravila in se pri tem sklicuje na določbe Zakona o prisilni poravnavi stečajev in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, v nadaljevanju: ZPPSL). Nastop pravnih posledic stečajnega postopka nujno vpliva na vsebino v carinskem postopku izdanih odločb, ki so glede na temeljno načelo varstva enakosti upnikov stečajne mase in enakosti poplačila, lahko samo odločbe o ugotovitvi obstoja in višine carinskih dajatev. Zato je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo in odločila kot v izreku izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Ne drži navedba tožene stranke, da tožeča stranka ni dostavila nobenega dokaza, da je bilo uvoženo blago izvoženo v predpisanem enoletnem roku. Tožeča stranka je v skladu s takratnim zakonom vodila evidence o uvoženih surovinah, o uporabi normativov za izdelavo blaga, o izvozu proizvodov, ki so izdelani iz uvoženih surovin in reprodukcijskega materiala glede na posamezne UCD. Za vsak uvozni dokument je izdelala pregled porabe uvoženega materiala po tovarniških normativih v izvoženih izdelkih v skladu s pripadajočimi izvoznimi dokumenti. Vrednost izvoženih izdelkov je bila tako, kot je zahteval takratni zakon, 30 % višja od vrednosti uvoženega blaga, kar bi lahko tožena stranka ugotovila tudi iz svoje evidence, saj se je celotni izvoz vršil preko Carinarnice C. Celoten potek pregleda carinskih listin je potekal že v septembru 1997. Tožeča stranka je že takrat dostavila vse izračune pokritosti uvoza z izvozom za sporne UCD. Pristojni uslužbenci Carinarnice C so dobili v pregled za tri sporne UCD-je celotno fotokopirano dokumentacijo vseh ICD-jev, po katerih je bil v izvožene izdelke vgrajen uvoženi material. S strani carinskih delavcev je bilo ugotovljeno, da je pravilno sestavljena in popolnoma opravičuje oprostitev plačila carine. Tožeča stranka še opozarja, da v tej zadevi tožena stranka nastopa kot upnik in istočasno kot organ, ki naj bi odločal o utemeljenosti obstoja terjatev, kar se po mnenju tožeče stranke izključuje. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor tožene stranke je bil poslan tožeči stranki, ki v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah in zaslišanju prič.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama je nesporno, da je carinski organ odločbo prve stopnje izdal po tem, ko je bil zoper tožečo stranko začet stečajni postopek in so že nastopile pravne posledice začetka stečajnega postopka. Zato je po presoji sodišča tožena stranka pravilno upoštevala določbe ZPPSL, saj je v primerih, kot je obravnavani, pristojni carinski organ pri svojem odločanju omejen s prisilnimi določbami ZPPSL, zlasti tistimi, ki prepovedujejo, da bi se upniki terjatev, nastalih pred začetkom stečajnega postopka, poplačali drugače kot iz razdelitvene mase, in s katerimi se zagotavlja načelo sorazmernega poplačila, kar velja (CZ in ZPPSL ne določata drugače) tudi za carinske obveznosti. Čeprav začetek stečajnega postopka po navedenem nima vpliva na sam potek carinskega postopka, nastop pravnih posledic stečajnega postopka nujno vpliva na vsebino v tem postopku izdanih odločb, ki so glede na temeljno načelo varstva enakosti upnikov stečajne mase in enakosti poplačila lahko samo odločbe o ugotoviti obstoja in višine carinskih dajatev. V primeru, ko je terjatev v stečajnem postopku delno prerekana, kot je to v obravnavanem primeru, pa je tožena stranka pri izdaji odločbe še izrecno vezana z določbo 144. člena ZPPSL, po kateri stečajni senat s sklepom napoti upnika, čigar terjatev je prerekana, da začne v 15 dneh od dneva vročitve sklepa postopek pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev prerekane terjatve. Glede na povedano je tožena stranka pravilno izdala ugotovitveno odločbo v zvezi z višino carinskega dolga.

Tudi v delu, v katerem tožena stranka ugotavlja obstoj in višino carinskih obveznosti, je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih v obrazložitev obračuna carinskih obveznosti v obrazložitvi odločbe navaja tožena stranka, in se nanje, da jih ne bi ponavljajo, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Ur.l. RS št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Navedbe tožeče stranke, da je uvoz opravičila z izvozom, predstavljajo v celoti neizkazane tožbene navedbe. Kot carinski zavezanec je tožnik v carinskem postopku nedvomno imel možnost, za dokončno dosego carinske oprostitve pa celo obveznost, da uvoz opraviči v predpisanem roku s predpisanimi listinami. To potrjuje tudi zapisnik o opravljeni kontroli razdolževanja uvoza zaradi izvoza z dne 22. 7. 1996, na katerega tožnik ni dal pripomb. Kljub temu pa ga je tožena stranka v pritožbenem postopku še posebej pozvala, da izkaže izvoz blaga, ki je bilo namenjeno ponovnemu izvozu, vendar pa tožnik, razen pavšalnih navedb, izvoza, kot ga določa 49. in 50. člen CZ/SFRJ, ni uspel izkazati. Tožena stranka je presojala listine, ki jih je tožnik predložil v postopku (tako stečajnem kot upravnem), in ugotovila, da izvozna carinska dokumentacija nima povezave s spornimi uvozi, sicerjšnji na roko izpisani obračuni pa nimajo dovolj podatkov, da bi bilo mogoče identificirati izvozne carinske listine, s katerimi tožnik izkazuje razložitev svoje obveznosti. Po presoji sodišča tudi morebitne izjave prič ne bi vplivale na odločitev v tem upravnem sporu. Sistem uvoza zaradi izvoza je temeljil na listinski dokumentaciji, podrobneje pa je način vodenja evidence urejalo Navodilo za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 5. členu uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 in 50. člena Carinskega zakona (Ur. l. RS št. 27/94, v nadaljevanju Navodilo). Navodilo predpisuje način uveljavljanje pravice do brezcarinskega uvoza surovin in reprodukcijskega materiala za proizvodnjo blaga ter dokumentacijo, potrebno za uveljavljanje te pravice. V 4. točki med drugim določa, da je uporabnik blaga (kar je v našem primeru prav tako tožeča stranka) dolžan voditi posebno evidenco o uvoženih surovinah in reprodukcijskem materialu, o porabi po normativih za izdelavo blaga, o izvozu proizvodov, ki so izdelani iz uvoženih surovin in reprodukcijskega materiala po izvoznih carinskih deklaracijah glede na posamezne uvozne deklaracije. Evidenca je bila torej predpisana, zato na drug način vodena evidenca (iz katere navedeni podatki niso razvidni) ne more izkazovati izpolnitev obveznosti, prav tako ne izjave prič.

Potem, ko je stečajni senat upnika (carinsko upravo), katerega terjatev bi bila v stečajnem postopku prerekana, s sklepom z dne 12. 4. 1999 napotil, da začne postopek pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev prerekane terjatve, predstavlja nadaljevanje uradno uvedenega carinskega postopka, v katerem je bila izdana tudi v tem upravnem sporu izpodbijana odločba, nadaljevanje postopka za ugotovitev obstoja prerekane carinske terjatve, ki sodi v izključno pristojnost upravnih - carinskih organov. Stališče tožeče stranke, da položaj tožene stranke kot upnika v stečajnem postopku, izključuje njeno pravico do ugotovitve obstoja sporne terjatve, nima podlage v ZPPSL, CZ/SFRJ in Zakonu o splošnem upravnem postopku. Odločitev carinskega organa je nenazadnje podvržena tudi sodni kontroli v upravnem sporu.

Ker je po navedenem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, v postopku pred njeno izdajo pa sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev upravnega postopka, je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 819/2004
• sklep U 2099/2002
• sodba U 478/2003