sodba U 719/2005
| Sodišče: | Upravno sodišče |
|---|---|
| Oddelek: | Javne finance |
| ECLI: | ECLI:SI:UPRS:2005:U.719.2005 |
| Evidenčna številka: | UL0001740 |
| Datum odločbe: | 15.09.2005 |
| Področje: | carine |
| Institut: | tranzitni postopek |
Jedro
Ker glede na ugotovljena dejstva ni bila izpolnjena ena od dolžnosti v zvezi z blagom, je nastal carinski dolg na podlagi 146. člena CZ.
Izrek
Tožba se zavrne.
Obrazložitev
Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo, opr. št. U 307/2000 z dne 27. 6. 2002 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper v uvodu navedeno odločbo tožene stranke. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom, opr. št. I Up 1272/2002-2 z dne 23. 3. 2005 ugodilo, sodbo prvostopnega sodišča razveljavilo ter vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje.
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice A, št. 02/1-U/I-2071/97 z dne 20. 3. 1998, s katero je prvostopni organ tožeči stranki naložil plačilo carinskega dolga v znesku 1.498.413,00 SIT za blago (tekstilna konfekcija, pletenine, usnjeni pasovi, PVC, torbice, 1441,20 kg. bruto), prijavljeno v tranzitni postopek z ECL K-11, št. 8739 z dne 24. 5. 1997, Carinske izpostave B. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na ugotovitev prvostopnega organa, da tranzitno blago, prijavljeno s sporno ECL, ni bilo predano namembni Carinski izpostavi C in ni izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije, zato je bil carinski dolg pravilno obračunan po pravilih na dan nastanka carinskega dolga, to je 26. 5. 1997, ko bi blago moralo biti predano namembni carinarnici in to kljub temu, da se je prvostopni organ glede nastanka carinskega dolga v obrazložitvi nepravilno skliceval na določbo 144. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, dalje: CZ), pravilno pa bi se moral na določbo 145. člena. Skladno z določbo 145. člena CZ carinski dolg nastane tudi za blago, ki je zavezano k plačilu carine in je odstranjeno izpod carinskega nadzora, pri čemer carinski dolg nastane v trenutku odstranitve izpod carinskega nadzora. V danem primeru namreč za blago, prijavljeno po obravnavani deklaraciji v tranzitni postopek, niso bile izpolnjene obveznosti iz tranzitnega postopka, blago pa ni zapustilo carinskega območja, saj ni vstopilo v Republiko Hrvaško, potrditev izstopa pa je lažna. Tožena stranka v izpodbijani odločbi odgovarja tudi na pritožbeni ugovor, da naj bi carinske uvozne dajatve moral plačati prevoznik, ki je odgovoren za nepredajo blaga namembni carinarnici. Z vpisom v polje 50 v ECL K-11, št. 8739 z dne 24. 5. 1997, Carinske izpostave B, je tožnik prevzel nase materialno odgovornost za plačilo morebitnega carinskega dolga, nastalega v zvezi s carinskim blagom po navedeni carinski deklaraciji. Tožnik je namreč kot zavezanec iz 2. odstavka 125. člena CZ v skladu s 4. odstavkom 24. člena Pravilnika o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95, dalje: Pravilnik) vpisan v polje 50 ECL kot glavni zavezanec, zato je plačilo carinskih dajatev pravilno naloženo tožniku.
Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Kolikor bi tožena stranka v postopkih izdaje izpodbijanih odločb izvedla vse dokaze ter pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, bi glede na nastalo situacijo ne smela obravnavati tožnika kot carinskega zavezanca. Tožena stranka kot temelj za izdajo izpodbijane odločbe navaja določbo 145. člena CZ, ker naj bi nastal carinski dolg zato, ker je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora. Tožnik pa ni nobena izmed oseb, navedenih v določbi 3. odstavka 145. člena CZ, ki bi bila odgovorna za to, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora. Po 2. odstavku 125. člena CZ je odgovoren za to prevoznik ali prevzemnik blaga, iz spisa pa ne izhaja, da bi bil tožnik prevoznik oziroma prevzemnik blaga. Na podlagi vsega navedenega zato predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in naloži vračilo zneska 1.499.413,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 6. 5. 1998, ko je tožnik dolg plačal ter plačilo stroškov postopka. Predlaga, da se naj v zadevi pridobijo kazenski spisi, ki se vodijo zoper osebe, ki so sodelovale pri dejanjih, ki so v zvezi z zadevo in naj se v zvezi s tem razpiše narok.
Tožena stranka v odgovoru predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne iz razlogov, razvidnih iz obrazložitve izpodbijane odločbe.
Tožeča stranka na naroku poudari, da je bistvo tožbenih navedb ločevanje med carinskim zavezancem in carinskim dolžnikom in meni, da je carinski dolžnik prevoznik, ki bi moral biti odgovoren za plačilo carine na podlagi 145. člena CZ. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi ravnala z vso potrebno skrbnostjo in je prevoznik tisti, ki bi moral blago prepeljati do namembnega carinskega organa. Po mnenju tožeče stranke tudi dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, in sicer v delu, ki se nanaša na odstranitev blaga izpod carinskega nadzora in glede lažno potrjene ECL. Tožena stranka pojasni, da je materialna podlaga za odločitev v obravnavanem primeru 146. člen CZ, dejstvo, da je tožeča stranka vpisana v polje 50 ECL pomeni, da je glavni carinski zavezanec in s tem odgovorna za izpolnitev obveznosti, da se blago predloži carinskemu organu. Zavrača tudi trditev tožeče stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj iz upravnega spisa izhaja, da blago ni bilo predano carinskim organom, pa tudi iz dopisa hrvaških carinskih organov se vidi, da sporno blago ni bilo prijavljeno hrvaškim carinskim organom.
Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem sporu ni priglasil.
Tožba ni utemeljena.
CZ v 3. členu v točki 15 definira carinskega zavezanca kot osebo, v imenu katere je bila carinska deklaracija vložena ali kot osebo, na katero so prenesene pravice in obveznosti prve osebe v zvezi z določenim carinskim postopkom. V obravnavani zadevi je bilo blago po ECL K-11 št. 8739 z dne 24. 5. 1997 deklarirano za tranzitni postopek, in zaradi izstopa iz carinskega območja Republike Slovenije napoteno na Carinsko izpostavo C z rokom predložitve do vključno 26. 5. 1997. Iz upravnih spisov izhaja, da sporno blago ni bilo predano namembni carinski izpostavi in da je bila potrditev carinskega izstopa, potrjena in overjena dne 24. 5. 1997 s carinskim pečatom št. 7, Carinske izpostave C in imensko štampiljko carinskega delavca AA, lažna. Nadalje v obravnavani zadevi iz polja 50 ECL izhaja, da je v tem polju kot glavni carinski zavezanec vpisan tožnik. Skladno s 24. členom Pravilnika, veljavnem v času odločanju na organu prve stopnje, se v polje 50 vpiše kot glavnega carinskega zavezanca firma, naslov in sedemmestna matična številka carinskega deklaranta, ki je pri odpremnem carinskem organu predložil instrument zavarovanja za plačilo carine, če bi nastal carinski dolg, ime in priimek odgovorne osebe, njena funkcija, datum, podpis ter odtisni žig. Kot izhaja iz določbe 125. člena CZ, mora carinski zavezanec v tranzitnem postopku predložiti blago v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu. Iz določbe 146. člena CZ pa izhaja, da ima neizpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz navedenega carinskega postopka, za posledico carinski dolg, ki nastane v trenutku, ko bi morala biti obveznost izpolnjena. Ob pravilni ugotovitvi tožene stranke, da blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu organu, je tožena stranka utemeljeno štela, da je nastal carinski dolg 26. 5. 1997, ko bi blago moralo biti predano namembni carinarnici. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je za to blago po uradni dolžnosti na podlagi 154. člena CZ obračunala carinski dolg tožniku kot carinskemu zavezancu v smislu 3. člena CZ. Z izpolnitvijo polja 50 je tožnik, zaradi možnosti dajanja v promet neocarinjenega blaga, prevzel riziko, da bo sam nosil breme plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če prevoznik blaga ne bi predal namembni carinarnici. Ker glede na ugotovljena dejstva ni bila izpolnjena ena od dolžnosti v zvezi z blagom, je nastal carinski dolg na podlagi 146. člena CZ. Dejstvo, da je prvostopni in drugostopni organ oprl svojo odločitev na 144. oziroma 145. člen CZ v obravnavanem primeru na odločitev ne vpliva, saj je pravilna materialna podlaga za nastanek carinskega dolga 146. člen CZ, ker je nastal dolg zaradi neizpolnjevanja dolžnosti. Glede na to niso utemeljeni tožbeni ugovori v zvezi z odgovornostjo prevoznika, prav tako ne sklicevanje na kazensko odgovornost drugih oseb, ki so sodelovale pri dejanjih, povezanih s to zadevo.
Sodišče je dokazni predlog tožeče stranke z vpogledom v kazenski spis, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v D zavrnilo, ker meni, da za odločitev v tej zadevi vpogled v kazenski spis ni potreben, saj je iz podatkov upravnega spisa dovolj jasno ugotovljeno, da carinsko blago po zadevni ECL ni bilo predano namembni carinarnici ter je zato na podlagi 146. člena CZ nastal carinski dolg, za katerega je odgovoren tožnik, saj je vpisan v polje 50 ECL.
Po obrazloženem je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 24.08.2009
