sodba U 1786/2004

Jedro

Ker se davek na motorna vozila plačuje od prometa rabljenih motornih vozil, za katere je obvezna registracija, če od njihovega prometa ni bil obračunan davek na dodano vrednost (2. odstavek 3. člena ZDMV), in ker je zavezanec za davek na motorna vozila kupec ali fizična oseba, ki brezplačno pridobi motorno vozilo, razen če gre za prvi dedni red, je po presoji sodišča odločitev, da je tožnik zavezanec za davek na motorna vozila, pravilna in na zakonu utemeljena. Glede tožbenega ugovora, da je v obravnavnem primeru tožnik kot edini družbenik po izbrisu družbe iz sodnega registra prevzel preostalo premoženje družbe, sodišče pripominja, da je podlaga za brezplačno pridobitev motornega vozila, za katero je obvezna registracija (kateri tožnik ne oporeka) v postopku odmere davka na motorna vozila pravno irelevantna.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Davčnega urada A št. ... z dne 9. 2. 2004, s katero je bil tožniku odmerjen davek na motorno vozilo - kombinirano vozilo Renault Expres, 1.4 RL, letnik 1992 od davčne osnove ... SIT po stopnji 5% v znesku ... SIT. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dne 7. 11. 2003 predložil pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v A, št. Srg 2001/00939, o izbrisu pravne osebe ZZZ d.o.o. iz sodnega registra. Predložil je tudi fotokopijo prometnega dovoljenja za kombinirano vozilo Renault Express 1.4 RL, iz katerega izhaja, da je lastnik vozila navedena družba. Dokumentacija je bila predložena z namenom, da se opravi prenos lastništva na tožnika, ki je bil edini družbenik navedene družbe. Ob tem je prvostopni organ tožniku odmeril davek od prometa rabljenih motornih vozil na podlagi 2. odstavka 3. člena Zakona o davkih na motorna vozila (Uradni list RS, št. 52/99, v nadaljevanju: ZDMV), ki določa, da se davek na promet motornih vozil plačuje tudi od prometa rabljenih motornih vozil in drugih motornih vozil, za katere je obvezna registracija, če od njihovega prometa ni bil obračunan davek na dodano vrednost, in na podlagi 3. odstavka 4. člena ZDMV, po katerem je zavezanec za davek iz 2. odstavka 3. člena kupec ali fizična oseba, ki brezplačno ali na podlagi zamenjave pridobi motorno vozilo, za katerega je obvezna registracija, razen če gre za prvi dedni red. Davek je bil odmerjen od ugotovljene davčne osnove v višini 223.860,00 SIT po stopnji 5% v znesku 11.193,00 SIT (3. odstavek 6. člena ZDMV). Ker predloženi sklep ni vseboval vrednosti vozila, tožnik pa tudi ni predložil dokazila o vrednosti vozila, je prvostopni organ davek odmeril na podlagi Kataloga cen rabljenih vozil ugotovljene davčne osnove. O ugotovljeni davčni osnovi je bilo tožniku poslano posebno obvestilo, v katerem mu je bil dan osemdnevni rok za predložitev drugega cenilnega mnenja strokovnega delavca, kolikor se z ugotovljeno davčno osnovo ne bi strinjal. Ker tožnik obvestila ni dvignil, je davčni organ, skladno z določbo 4. odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) štel vročitev za opravljeno. Tudi po presoji tožene stranke je tožnik glede na navedene določbe ZDMV postal zavezanec za plačilo davka v trenutku brezplačne pridobitve osebnega vozila. Davek je bil odmerjen od davčne osnove, ugotovljene na podlagi Kataloga cen rabljenih vozil, prometna vrednost vozila pa je bila ugotovljena na podlagi kriterijev davčnega organa za določanje vrednosti vozil, določenih v programu DURS (o tem tudi sodba Upravnega sodišč RS št. U 1128/97 z dne 14. 9. 1999). V odločbi sicer niso določeni kriteriji, ki so bili uporabljeni pri določitvi vrednosti vozila, bilo pa je tožniku poslano obvestilo o višini ugotovljene prometne vrednosti vozila, ki pa ga tožnik ni prevzel. Tožnik sicer pavšalno navaja, da se je poskušal seznaniti s katalogom vozil oziroma da mu ni bil omogočen vpogled vanj, pri tem pa iz dokumentacije upravnih spisov ni razvidno, da bi zahteval vpogled v spise. Iz uradnega zaznamka davčnega organa z dne 7. 11. 2003 izhaja izjava tožnika, da želi prenos lastništva vozila na svoje ime, iz uradnega zaznamka z dne 10. 11. 2003 pa, da se tožnik ne strinja z odmero davka na motorna vozila na podlagi orientacijske vrednosti za kombinirano vozilo. Tožnik drugih dokazov o vrednosti vozila ni podal. Tožnik je, kot edini družbenik družbe ZZZ d.o.o., izbrisane iz sodnega registra, pridobil rabljeno osebno vozilo pri tem pa gre za promet motornega vozila, od katerega je potrebno plačati prometni davek. Davčna osnova je določena skladno s 3. odstavkom 6. člena ZDMV. Ker je, glede na določbo 15. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01, v nadaljevanju: ZDavP) breme dokazovanja na strani davčnega zavezanca, tožnik pa drugačnih dokazov, na osnovi katerih bi lahko utemeljil svoje trditve ni predložil, je odločitev prvostopnega organa po presoji tožene stranke pravilna. Zavrne tudi zahtevo za povračilo stroškov, saj mora stranka, skladno z določbo 116. člena ZUP priglasitev stroškov postopka zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve le-teh, česar pa tožnik storil.

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka tožene stranke v zvezi z vloženo pritožbo po določbi 26. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Po izdaji drugostopne odločbe pa je tožnik tožbo razširil tudi na novoizdani upravni akt. V tožbi navaja, da se tožena stranka ni opredelila do ugovora, da v obravnavanem primeru ne gre za prenos lastništva, temveč za razdelitev premoženja družbe družbeniku po opravljenem likvidacijskem postopku. Tožnik se tudi ne strinja z ugotovljeno vrednostjo vozila, saj gre za poškodovano vozilo. Glede navedbe, da v odrejenem osemdnevnem roku ni predložil ustreznega menja v zvezi z vrednostjo vozila navaja, da bi vrednost vozila z izvedencem moral ugotoviti davčni organ in ne tožnik, saj bi mu s tem nastali stroški. Sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijanih odločb, zavrača tožbene navedbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemeljujeta davčni organ prve stopnje in tožena stranka, kot tudi z razlogi, s katerimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe pritožbene ugovore zavrača tožena stranka in jih, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v pritožbenem postopku, iz enakih razlogov, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče (2. odstavek 67. člena ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, pa sodišče še dodaja:

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožnik pridobil vozilo, ki je bilo v lasti in registrirano na firmo ZZZ d.o.o.. Prav tako ni sporno, da je tožnik vozilo pridobil brezplačno. Iz upravnih spisov pa tudi ne izhaja, niti tega ne zatrjuje tožnik, da je bil od prometa vozil obračunan davek na dodano vrednost. Ker se davek na motorna vozila plačuje od prometa rabljenih motornih vozil, za katere je obvezna registracija, če od njihovega prometa ni bil obračunan davek na dodano vrednost (2. odstavek 3. člena ZDMV), in ker je zavezanec za davek na motorna vozila kupec ali fizična oseba, ki brezplačno pridobi motorno vozilo, razen če gre za prvi dedni red, je po presoji sodišča odločitev, da je tožnik zavezanec za davek na motorna vozila pravilna in na zakonu utemeljena. Glede tožbenega ugovora, da je v obravnavnem primeru tožnik kot edini družbenik po izbrisu družbe iz sodnega registra prevzel preostalo premoženje družbe sodišče pripominja, da je podlaga za brezplačno pridobitev motornega vozila za katero je obvezna registracija (kateri tožnik ne oporeka) v postopku odmere davka na motorna vozila pravno irelevantna. Ob opisani zakonski ureditvi pa morebitno drugačno mnenje Službe Vlade RS za zakonodajo, na katero se tožnik sicer zgolj pavšalno sklicuje ter ga v upravnem postopku in v tem sporu tudi ni priložil, ob upoštevanju v postopku ugotovljenih dejstev, na drugačno odločitev ne bi moglo vplivati.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, drugih kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba I U 664/2009
• Sodba I Up 250/2003
• sodba I U 2203/2009