sklep U 2099/2002

Jedro

Vložnik carinske deklaracije iz polja 54, ki ni hkrati naveden tudi v polju 14 kot deklarant oziroma zastopnik, ne more biti nosilec pravic in obveznosti, ki gredo po CZ tistim osebam, ki so lahko stranke v carinskem postopku. Tožeča stranka zgolj kot vložnik carinske deklaracije ne more nastopati kot stranka v carinskem postopku, zato izpodbijana odločba očitno ne posega v njeno pravico ali v neposredno, na zakon oprto korist in je treba tožbo zavreči.

 

Izrek

Tožba se zavrže.

 

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo družbe AAA d.d. zoper odločbo Carinarnice A 03.03. št. Up... z dne 16. 10.1998, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevek navedene družbe za priznanje preferencialnega porekla blaga in odpust carinskega dolga po enotni carinski listini (ECL) Carinske izpostave Javna skladišča A št. K4... z dne 23. 9. 1998. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je pooblaščena špedicija (ki je v tem upravnem sporu tožeča stranka) za pritožnika AAA d.d.(ki je bil v carinskem postopku deklarant) vložila zgoraj navedeno ECL za 660.013 litrov motornega bencina v vrednosti 88.748,30 USD, ki je bil dne 16. 9. 1998 sproščen v prost promet. Pritožnik kot deklarant preferencialnega porekla ni uveljavljal, ker ni izpolnil polj 36 in 39, prijavil pa je obračun carinskih dajatev po konvencionalni carinski stopnji. Iz obravnavane ECL je po navedbah tožene stranke razvidno, da je bila pooblaščena špedicija pozvana k uskladitvi podatkov, saj je njen delavec na roko naknadno napisal konvencionalno stopnjo in znesek carine, kar je overil z žigom pooblaščene špedicije in svojim podpisom. Dne 28. 9. 1998 pa je špedicija za deklaranta vložila prošnjo za odpust carinskega dolga in priznanje preferencialnega porekla blaga, ker naj bi pri prijavljanju blaga pomotoma izpustila neizpolnjeni polji 36 in 54 ECL. Organ prve stopnje je po pregledu dokumentacije ugotovil, da deklarant ni prijavil preferencialnega porekla in ni predložil blaga v pregled glede porekla, zato je nemogoče ugotoviti istovetnost blaga, kar po njegovem mnenju predstavlja razlog za zavrnitev zahtevka. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka zavrne pritožbene ugovore pritožnika iz razlogov, ki so razvidni iz izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne strinja se z odločitvijo tožene stranke, ki je kot neutemeljeno zavrnila njeno pritožbo zoper prvostopno odločbo. V tožbi obširno utemeljuje, zakaj se ne strinja z razlogi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu z dopisom št... z dne 4. 12. 2002.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožeča stranka kot špediter vložila obravnavano ECL z dne 23. 9. 1998, iz katere izhaja, da je kot prejemnik blaga (polje 8 ECL) in kot deklarant (polje 14 ECL) navedena družba AAA d.d. kot vložnik deklaracije pa je navedena tožeča stranka (polje 54 ECL). Že iz same carinske deklaracije torej izhaja, da tožeča stranka ni carinski deklarant, carinski zavezanec niti carinski dolžnik v smislu določil 5., 11. in 15. točke 1. odstavka 3. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ), temveč je le vložnik obravnavane ECL, ki je bil za vložitev deklaracije pooblaščen s strani deklaranta. Po presoji sodišča vložnik carinske deklaracije iz polja 54, ki ni hkrati naveden tudi v polju 14 kot deklarant oziroma zastopnik, ne more biti nosilec pravic ali obveznosti, ki gredo po CZ tistim osebam, ki so lahko stranke v carinskem postopku. Vpis podatkov v ustrezno polje ECL in njena vložitev je bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku. Carinska deklaracija je zahtevek stranke - carinskega deklaranta za začetek carinskega postopka, na zahtevek stranke pa je carinski organ v celoti vezan. Navedeno pa ne vpliva na obveznosti, ki jih ima vložnik deklaracije na podlagi notranjega pooblastilnega razmerja z deklarantom. Vložnika carinske deklaracije je torej treba razlikovati od oseb, ki so lahko stranke v carinskem postopku. Zato tožeča stranka zgolj kot vložnik carinske deklaracije iz polja 54 ne more nastopati kot stranka, o pravicah, obveznostih in pravnih koristi katere bi se odločalo v tem carinskem postopku.

Kot izhaja iz polja 14 obravnavane ECL tožeča stranka ni deklarant, niti ni v tem polju navedena kot zastopnica. Tožeča stranka je v carinskem postopku nastopala kot pooblaščena špedicija za vložitev deklaracije in je kot pooblaščenka deklaranta vložila zahtevo za priznanje preferencialnega porekla blaga. V takšnem svojstvu je vložila tudi pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je bil zavrnjen zahtevek deklaranta in ne zahtevek tožeče stranke. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena pritožba deklaranta, ki jo je v pritožbenem postopku zastopala tožeča stranka. Tožena stranka tako ni odločala o pritožbi tožeče stranke, kot to zmotno v tožbi meni tožeča stranka, temveč o pritožbi deklaranta, ki je bil aktivno legitimiran za vložitev pritožbe in v posledici tudi za vložitev tožbe. Zato tožeča stranka ne more vložiti tožbe zoper izpodbijano odločbo, temveč bi to lahko v obravnavani zadevi storil le deklarant, o pravicah oziroma obveznostih katerega se je odločalo v tem carinskem postopku.

Ker torej izpodbijana odločba očitno ne posega v pravico ali v neposredno, na zakon oprto korist tožeče stranke, je bilo treba tožbo zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popravek ter 70/00).

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 126/2004
• sodba U 819/2004
• sodba U 478/2003