UPRS sodba U 1254/2002

Jedro

Pogoj za odbitek DDV je račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Ker so bili računi, navedeni v zapisniku o inšpekcijskem pregledu pomanjkljivi v smislu navedenega člena (večinoma manjka naziv in davčna številka kupca), zato niso izpolnjeni vsi pogoji za odbitek DDV. Zahtevani podatki morajo biti razvidni iz računa kot tiste listine, ki v postopku odbijanja DDV predstavljajo enega izmed pogojev za odbitek vstopnega DDV.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 19. 3. 2001, s katero je bilo tožnici naloženo plačilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), od davčne osnove 2.144.165,94 SIT po stopnji 19 % v znesku 407.391,53 SIT, od davčne osnove 138.970,50 SIT plačilo DDV po stopnji 8 % v znesku 11.117,64 SIT, od davčne osnove 72.000,00 SIT plačilo DDV po stopnji 4 % (pavšalno nadomestilo) v znesku 2.880,00 SIT in znesek 47.984,34 SIT pripadajočih zamudnih obresti, obračunanih od prvega dne zamude do 20. 2. 2001 ter znesek pripadajočih zamudnih obresti, ki se obračunajo od 21. 2. 2001 do dneva plačila obveznosti (točka I. izreka odločbe) ter določen 30 dnevni izvršilni rok (točka II. izreka odločbe).

Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje s 40. členom Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, v nadaljevanju ZDDV), po kateri sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, pri uvozu blaga ter kot prejemnik storitve (v nadaljevanju vstopni DDV), če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Pravico do odbitka vstopnega DDV podrobneje opredeljuje 78. člen Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 27/00, v nadaljevanju Pravilnik), po katerem imajo to pravico davčni zavezanci, ki opravljajo obdavčljiv promet blaga in storitev in promet, za katerega je z ZDDV priznana pravica do odbitka vstopnega DDV. V 2. odstavku ta člen določa pogoje, pod katerimi se tem davčnim zavezancem prizna pravica do odbitka vstopnega DDV. Eden izmed pogojev po 1. točki tega odstavka je, da računi za prejeto blago ali opravljene storitve vsebujejo vse podatke, predpisane v 1. odstavku 34. člena ZDDV. Ti podatki pa so: kraj in datum izdaje ter zaporedna številka, firma oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče ter davčna številka izdajatelja računa, firma oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče ter davčna številka prejemnika blaga oziroma storitve, datum odpošiljanja blaga oziroma opravljanja storitev, podatki o vrsti in količini prodanega blaga oziroma opravljenih storitev, cena blaga brez DDV, vrednost blaga oziroma storitve brez DDV, stopnja oziroma stopnji DDV ter znesek DDV po različnih stopnjah in vrednost z vključenim DDV. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da inšpicirani prejeti računi ne vsebujejo vseh naštetih podatkov po 34. členu ZDDV. Kot je razvidno iz zapisnika, računi, ki jih je prejela tožnica, ne vsebujejo firme oziroma imena in sedeža oziroma stalnega prebivališča ter davčne številke prejemnika blaga oziroma storitve ali tega podatka ne izkazujejo v celoti, kar je v nasprotju s 3. točko 1. odstavka 34. člena ZDDV. Temu tudi tožnica ne oporeka, pač za zatrjuje, da je kljub ugotovljenim nepravilnostim, upravičena do odbijanja vstopnega DDV po računih, ki so pomanjkljivi. Ker kot ugotavlja tožena stranka sploh ni sporno, da računi niso vsebovali vseh podatkov iz 34. člena ZDDV, je odločba, ki tožnici nalaga plačilo razlike DDV, ki je nastala zaradi neupravičeno odbitega vstopnega DDV pravilna in zakonita.

Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu in sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja račune za plačilo obveznosti do Elektro B. d.d. po računih za porabljeno električno energijo, račun za plačilo obveznosti do javnega podjetja C.C. d.d., po računih za porabljeno vodo in plačilo obveznosti do družbe Terme d.d.

po računih za najemnino poslovnih prostorov vse na naslovu dejavnosti in sedeža A.A. s.p., ker navedeni izdajatelji računov, ki so jih izstavili tožnici v račune niso vpisali davčne številke samostojne podjetnice - tožnice. Po mnenju tožnice stališče tožene stranke, da ni bila upravičena, da pri obračunu DDV odbije kot vstopni DDV, obračunan in plačan po navedenih računih, zgolj zato, ker na teh računih ni bila izpisana davčna številka tožnice, nikakor ni pravilno in nima podlage v določbah ZDDV. ZDDV določa pravice do odbitka vhodnega DDV, ki je bil obračunan in plačan. Ni sporno, da so Elektro B. d.d., C.C. d.d., in Terme d.d. odvedle in plačale DDV po navedenih računih, izdanih tožnici. Prav tako ni sporno, da so te družbe od tožnice kot plačilo prejele tudi znesek DDV oziroma imajo pravico, da na podlagi izstavljenih računov ta znesek od tožnice izterjajo, kolikor računi niso plačani. Razlaga tožene stranke pomeni, da se tožnica postavlja v neenakopraven položaj z drugimi davčnimi zavezanci in to zgolj zaradi pomanjkljivosti pri poslovanju izdajateljev računa. Ta pomanjkljivost, ki ni nastala na strani tožnice, pa je zanemarljiva v primerjavi s škodo, ki tožnici nastaja izključno zato, ker jo tožena stranka postavlja v neenakopraven položaj z drugimi davčnimi zavezanci.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe in poudarja, da je račun v sistemu davka na dodano vrednost za davčnega zavezanca bistveni in najpomembnejši dokument za izvajanje ZDDV. Zato mora račun pri prometu blaga in storitev zagotavljati podrobne informacije o prometu, predvsem informacije, ki omogočajo identifikacijo kupca, identifikacijo prodajalca ter identifikacijo blaga in storitev ter znesek DDV, ki je bil obračunan pri posameznem prometu blaga ali storitev. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja tožena stranka in se nanje v celoti sklicuje. Pogoj za odbitek DDV je račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Ker so bili računi, navedeni v zapisniku o inšpekcijskem pregledu pomanjkljivi v smislu navedenega člena (večinoma manjka naziv in davčna številka kupca), zato niso izpolnjeni vsi pogoji za odbitek DDV. Zahtevani podatki morajo biti razvidni iz računa kot tiste listine, ki v postopku odbijanja DDV predstavljajo enega izmed pogojev za odbitek vstopnega DDV. V zvezi s priznavanjem pravice do odbitka DDV je potrebno upoštevati pogoje, ki so določeni v 40. členu ZDDV. Ti pogoji so kogentne narave in ne poznajo izjem. Med podatki, ki jih mora račun vsebovati pa so tudi tisti, ki se nanašajo na firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče ter davčno številko prejemnika blaga oziroma storitve, ki se zahtevajo po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZDDV. Ti podatki pa so bili kot je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, navedeni pomanjkljivo ali jih sploh ni bilo, to pa hkrati pomeni, da se tudi v primeru, kakršen je obravnavani, odbitek davka lahko prizna le v doslednem spoštovanju vseh, v 40. členu ZDDV predpisanih pogojev, med drugim tudi tistega, da mora biti vstopni DDV izkazan na računu, ki ga je izdal davčni zavezanec in na katerem so navedeni vsi podatki iz 34. člena ZDDV. Nima prav tožnica, ko zatrjuje, da je v neenakopravnem položaju z drugimi davčnimi zavezanci in to zgolj zaradi pomanjkljivosti pri poslovanju izdajateljev računov, saj navedena določba zakona velja enako za vse davčne zavezance. Podatki na računih omogočajo identifikacijo davčnega zavezanca, zato morajo vsebovati točen naziv firme, tako prejemnika kot izdajatelja računa in njuno davčno številko. Navedba pravno organizacijske oblike zavezanca, ki je samostojni podjetnik, omogoča razlikovanje med posameznikom kot fizično osebo in posameznikom kot podjetnikom. Ker se posameznik kot fizična oseba in kot podjetnik v davčni sferi in prometu identificira z isto davčno številko, mora biti v primeru podjetnika posameznika firma še posebej skrbno označena. Zavezanka bi morala po ugotovitvi opisanih pomanjkljivosti zavrniti izdajo računov in zahtevati njihovo dopolnitev, knjiženje pa opraviti šele po prejemu in na podlagi novih oziroma popravljenih računov. Kolikor račun ni pravilno izstavljen, kupec blaga ali storitve ni upravičen na računu izkazanega davka upoštevati kot vstopni davek. Breme napačnega računa tako nosi kupec, saj pomanjkljiv račun povečuje njegovo davčno obveznost. V obravnavanem primeru ne gre za (nedopustno) dvojno obdavčitev, kot zmotno meni tožnica, ampak za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV po 40.členu ZDDV, kot tistega instituta, po določbah ZDDV, ki dvojno obdavčitev, če so zato izpolnjeni vsi pogoji, dejansko preprečuje.

Glede na povedano je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

 

Datum zadnje spremembe:

24.12.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba U 610/2002
• UPRS Sodba I U 2439/2018-12
• sodba I U 1372/2009