Sodba II Ips 530/98

Jedro

Ugotovljena težja dostopnost lestev že sama po sebi ne predstavlja ustrezne zagotovitve pogojev za uporabo lestve oziroma varnega delovnega sredstva. Zaradi ustaljenosti drugačnega načina vstopa in sestopa v tovorne vagone pa bi moral zavarovanec tožene stranke tudi sicer dodatno ukrepati.

Zato je krivdno odgovoren za tožniku v delovni nesreči nastalo škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik si je 10.2.1994 v delovni nesreči pri K. C. zlomil obe roki. S tovornega vagona v hali 3 je razkladal deske in nato pri sestopu z vagona padel. V vagon je vstopil tako, da je stopil najprej na stopnico vagona, nato na okrogel odbojnik vagona in prestopil stranico vagona. Pri sestopanju na isti način mu je zdrsnilo na mastnem okroglem odbojniku vagona in je padel na tla. K. C.je imela svojo civilno odgovornost zavarovano pri toženi stranki, od katere je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožena stranka tožniku odgovorna za nastalo škodo. Obliko odgovornosti je opredelilo kot subjektivno, ker zavarovanec tožene stranke ni poskrbel, da bi bile lestve dostopne delavcem v katerikoli situaciji, ko se opravlja delo, ki je povezano z vstopanjem in sestopanjem z vagona.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da gre za objektivno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker je tožnik po podatkih prijave nesreče pri delu (C4)

delal na zelo nevarnem delovnem mestu (poleg ostalega tudi vstopanje in sestopanje z vagona). Razlogi za celotno ali delno oprostitev odškodninske odgovornosti glede na ugotovljene okoliščine ne pridejo v poštev. Tožnik je pristopil k delu v skladu z uveljavljenim načinom vstopanja in sestopanja na in z vagona prek odbojnika, zavarovanec tožene stranke pa ni poskrbel za varna sredstva pri varovanju vstopanja in sestopanja z vagona.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vagon ni nevarna stvar, razkladanje lesenih podložk z vagona ni nevarno delo. Konkretne ugotovljene okoliščine ne omogočajo zaključka, da gre za dejavnost s povečano nevarnostjo. Ker ne gre za objektivno odgovornost, bi bilo potrebno presojati po načelu krivdne odgovornosti in tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Z ugotovljenim načinom sestopanja s tovornega vagona je tožnik kršil določila za varno delo. Za vstop in sestop z vagona bi moral poiskati lestev, ki se je nahajala v halah 1 in 5. Čeprav sta bili obe lestvi v zaklenjenem prostoru, pa je bil vseeno možen dostop, saj sta imela ključe skladiščnika v obeh halah. Iz tožnikove izpovedi nesporno izhaja, da tistega dne lestve sploh ni iskal. Zmoten je zaključek, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za varna sredstva za varovanje vstopanja in sestopanja z vagonov. Sodišče bi moralo upoštevati, da se je v hali 3 tako delo opravljalo le izjemoma in da z nobenim predpisom ni določeno, da mora delodajalec sredstva za varno delo pripraviti na sam kraj. Nesporno je ugotovljeno, da je bila lestev delavcem na razpolago. Priča je povedala, da se delavci teh lestev poslužujejo in da je možen tudi varnejši način vstopanja v tovorni vagon preko stopnice vagona. Tožnik je torej tisti, ki je kršil določila iz varstva pri delu in je zato v celoti ali v pretežnem delu odgovoren za nesrečo.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zaradi določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so stranke in revizijsko sodišče vezani na tiste odločilne dejanske ugotovitve, ki so ugotovljene in navedene v razlogih sodb sodišč druge in prve stopnje. Dodatnih ali drugačnih dejstev v reviziji torej ni mogoče uveljavljati. Zato revizijsko sodišče ni obravnavalo revizijskih trditev tožene stranke o tem, da naj tožnik pred pristopom k raztovarjanju lesenih podložk s tovornega vagona sploh ne bi iskal lestve, da naj bi se tako delo v hali 3 opravljalo le izjemoma, da se delavci pri vstopanju in sestopanju z vagona lestev poslužujejo in da je možen varnejši način vstopa oziroma sestopa preko stopnice. Kljub temu revizijsko sodišče dodaja, da navedene trditve niso v skladu s podatki spisa in izpovedmi prič, nekatere pa jim celo izrecno nasprotujejo. Edini možni način vstopanja v tovorni vagon brez lestve je bil tak, kot se ga je poslužil tožnik (razlogi v prvem odstavku zadnje strani sodbe sodišča prve stopnje - izpoved Z. B.). M. J. je povedal, da se razklada tudi v hali 3 in da delavci lestve uporabljajo le za določene naloge, tožnikov nadrejeni J. K. pa, da delavci lestve zelo malo uporabljajo in da je tudi sam pred nekaj leti padel iz istega razloga kot tožnik. Na teh izpovedih in tožnikovi izpovedi, da je šel v vagon in z vagona tako kot vedno, temelji nadaljnja dejanska ugotovitev, da je tožnik pristopil k delu v skladu z uveljavljenim načinom dela.

Ob ugotovljenem poteku obravnavane delovne nesreče je potrebno pritrditi revizijskemu stališču, da razkladanje lesenih podložk s tovornega vagona oziroma sestopanje s tovornega vagona ne predstavlja nevarnega dela. Presoja sodišča druge stopnje o zelo nevarnem tožnikovem delovnem mestu temelji na podatkih prijave nesreče pri delu (C4), iz katere izhaja, da naj bi tožnik tudi v času delovne nesreče opravljal dela voznika žerjava (to delovno mesto je opredeljeno kot zelo nevarno), ker naj bi šel na svoje delovno mesto preko vagona. V postopku na prvi stopnji pa je bilo ugotovljeno, da tožnik ni šel v vagon ali preko vagona zato, ker naj bi si skrajšal pot na svoje običajno delovno mesto, ampak zato, ker mu je bilo odrejeno konkretno delo - razkladanje lesenih podložk v samem vagonu. Zato v času delovne nesreče ni opravljal del voznika žerjava.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ul. SFRJ št. 60/89, 42/90) v prvem odstavku 73. člena določa, da mora delavcu, ki utrpi škodo na delu ali v zvezi z delom, škodo povrniti delodajalec po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Ta so opredeljena v Zakonu o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR). Iz doslej navedenih razlogov izhaja, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti določb o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, torej o objektivni odškodninski odgovornosti. V poštev pa pride pravilo o subjektivni ali krivdni odškodninski odgovornosti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Kdor povzroči drugemu škodo, jo je po prvem odstavku 154. člena ZOR dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče prve stopnje je krivdo zavarovanca tožene stranke opredelilo z razlogi, da lestve, ki naj bi omogočale varnejši vstop in sestop s tovornega vagona delavcem, niso bile dostopne v vseh situacijah. Zavarovanec tožene stranke je imel dve lestvi, ki sta se nahajali v dveh drugih halah in ne v tisti, v kateri je bilo treba opraviti razkladanje s tovornega vagona. Lestvi sta bili zaklenjeni, skladiščnika, ki je imel ključe, pa je bilo potrebno poiskati. Te pravkar povzete dejanske okoliščine potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za ustrezno dostopnost lestev. Zato so zmotne revizijske trditve o "nesporni" ugotovitvi, da so bile lestve delavcem na razpolago. Nadaljnje pomembno dejstvo predstavlja ugotovitev, da je tožnik tistega dne vstopil in kasneje sestopil z vagona na ustaljen način, torej tak, kot so se ga posluževali tudi drugi delavci in je trajal že dalj časa, saj je nakaj let prej na enak način padel tudi tožniku predpostavljeni delavec. Po vsem obrazloženem je bila neuporaba lestev pri vstopu in sestopu s tovornih vagonov nedvomno pogojevana tudi s težjo dostopnostjo lestev.

Ugotovljena težja dostopnost lestev že sama po sebi ne predstavlja ustrezne zagotovitve pogojev za uporabo lestve oziroma varnega delovnega sredstva. Zaradi ustaljenosti drugačnega načina vstopa in sestopa v tovorne vagone pa bi moral zavarovanec tožene stranke tudi sicer dodatno ukrepati.

Po določbi prvega odstavka 4. člena Zakona o varstvu pri delu (Ul. SRS št. 47/86, p.b.) je bil zavarovanec tožene stranke dolžan delovni proces razkladanja s tovornih vagonov organizirati in izvajati tako, da bi bili v njem zajeti tudi varstveni ukrepi. Z njimi bi v skladu z 20. členom istega zakona moral zagotoviti ustrezno opremljenost z varstvenimi napravami in pripravami. Z nadzorom po petem odstavku 44. člena istega zakona, ali delavci med delovnim procesom ravnajo po ustreznih varstvenih ukrepih, bi pripomogel k doslednejši uporabi varstvenih priprav. Da je njen zavarovanec ravnal po pravkar navedenih zakonskih določbah, tožena stranka niti ni zatrjevala in zato ni uspela dokazati, da je do škode prišlo brez krivde njenega zavarovanca, pa tudi ne, da je tožnik vsaj deloma kriv za nastalo škodo.

Po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov tožene stranke.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 57/2002
• VSRS sodba II Ips 166/2015
• Sklep II Ips 158/99