Sodba X Ips 999/2004

Jedro

Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je sodišče prve stopnje svojo presojo pravilno oprlo na določila Carinskega zakonika (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99), ki se v tej zadevi, upoštevajoč, da se je obravnavani upravni postopek začel v letu 1996, uporablja skladno z določilom 1. odstavka 182. člena CZ. Glede na čas nastanka carinskega dolga v letu 1994 po določilu 4. odstavka 154. člena CZ pravica carinskega organa za naknaden obračun carinskega dolga ob vročitvi odločbe prve stopnje revidentu dne 4.4.1997 še ni zastarala. Prav tako je sodišče prve stopnje, glede na nastanek carinskega dolga v letu 1994, po določbi 1. odstavka 151. člena CZ kot pravilno presodilo okoliščino, da so bile carina in druge uvozne dajatve revidentu obračunane na podlagi carinske tarife in drugih predpisov, ki so veljali v letu 1994.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 22.8.2002, s katero je slednja kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice Maribor z dne 2.4.1997. S prvostopno odločbo je prvostopni carinski organ v postopku naknadne odmere carine tožniku naložil plačilo carinskega dolga v skupnem znesku 754.734,00 SIT za osebni avtomobil.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka v izpodbijani sodbi obravnavano odločbo izdala v izvršitvi sodbe naslovnega sodišča, v kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v obravnavanem primeru carinski postopek pričet s pozivom tožniku za dostavo dokazil z dne 30.12.1996, zato je treba v tem primeru uporabiti določbe Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99). Tožena stranka je v ponovljenem postopku ravnala v skladu z navedenim napotilom, zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da je odločala na podlagi predpisa, ki je začel veljati šele leta 1996 in se torej poslužila retroaktivnega učinka zakona. V obravnavanem primeru ne gre za retroaktivno uporabo CZ, saj je za presojo uporabe zakona odločilen čas uvedbe carinskega postopka. V skladu s stališčem, ki ga je v svoji sodbi že zavzelo sodišče, je bil v obravnavani zadevi postopek začet s pozivom za dostavo dokazil z dne 30.12.1996, torej že v času, ko se je uporabljal CZ. Za uporabo CZ je torej relevanten trenutek uvedbe postopka. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede zastaranja pravice do odmere carine. Gre za naknadni obračun carinskega dolga na podlagi točke a) 1. odstavka 154. člena CZ. Nesporno je, da je bil tožnik s pravnomočno odločbo v prekrškovnem postopku kaznovan zaradi carinskega prekrška v zvezi z nezakonitim vnosom blaga. Naknadni obračun carinskega dolga zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom se lahko opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga (4. odstavek 154. člena CZ). Po določbi 144. člena CZ pri nezakonitem vnosu blaga carinski dolg nastane v trenutku nezakonitega vnosa blaga. V spornem primeru je bilo nezakonito ravnanje s carinskim blagom storjeno na način, da je tožnik dne 14.12.1994 sprejel osebno vozilo, za katerega bi po okoliščinah, da je tujega porekla s ponarejeno dokumentacijo o zakonitem uvozu, lahko vedel, da vozilo ob prehodu carinske črte v letu 1994 ni bilo prijavljeno obmejni carinarnici in zanj niso bile plačane uvozne dajatve. Tožena stranka je na podlagi ugotovljenih dejstev utemeljeno sklenila, da je do nezakonitega vnosa blaga prišlo v letu 1994. V zvezi z zastaranjem je poleg trenutka nezakonitega vnosa pomemben tudi čas izdaje carinske odločbe. V spornem primeru je bila odločba organa prve stopnje tožniku vročena 4.4.1997. Glede zastaranja je po 4. odstavku 154. člena CZ relevanten le trenutek izdaje odločbe organa prve stopnje, saj je bila z njo realizirana pravica organa po 154. členu CZ, zato dejstvo, da je bila izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, izdana že po poteku zastaralnega roka, ni relevantno za vprašanje nastopa zastaranja pravice do naknadne odmere carine. Neutemeljen je tudi ugovor v zvezi z odmero carinskega dolga. Carina in druge uvozne dajatve so bile tožniku obračunane na podlagi carinske tarife in drugih predpisov, ki so veljali v letu 1994, torej za vsak trenutek nezakonitega vnosa blaga v navedenem letu. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka zato pravilno ugotovila, da je bil carinski dolg obračunan v skladu s predpisi.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in odpravo izpodbijanega upravnega akta, podrejeno pa razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, ker v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS), saj je tožena stranka pri ponovnem odločanju, potem ko je bila njena odločba odpravljena v upravnem sporu, bistveno kršila določbe postopka. Tožena stranka je namreč pri novem odločanju, skladno z navodili sodišča, uporabila carinski zakon iz leta 1995, za razliko od prvostopnega carinskega organa, ki je v odločbi z dne 2.4.1997, odločil na podlagi carinskega zakona iz leta 1976. Tožena stranka kljub temu, da je v obrazložitvi drugostopne odločbe z dne 22.8.2002 ugotovila, da je prvostopni upravni organ pri odločanju uporabil napačni zakon, prvostopne odločbe z dne 2.4.1997 ni odpravila in zadeve vrnila v ponovno odločanje ali pa odpravila prvostopno odločbo in v zadevi odločila sama. Ob ugotovitvi, da je odločitev prvostopnega organa materialno-pravno zmotna, bi tožena stranka morala odločbo prvostopnega organa odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje ali pa sama v zadevi meritorno odločiti in prvostopno odločbo spremeniti, nikakor pa ne bi smela znova zavrniti pritožbe tožnika. Če bi tožena stranka pri odločanju po odpravi prvostopne odločbe v upravnem sporu postopala skladno s pravili ZUP in prvostopno nezakonito odločbo iz leta 1997 odpravila ali spremenila, bi bila izdana nova odločba, pri čemer bi se do izdaje nove odločbe že iztekel petletni rok, zato je očitno, da je kršitev v postopku pri toženi stranki vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. Ta odločitev pa je tudi nepravična, ker tožena stranka tožnika obremenjuje z visokim carinskim dolgom zaradi nezakonitega uvoza avtomobila, ki ga tožnik nikoli ni imel v posesti niti ga ni videl, saj je zaradi socialne stiske neprevidno in nespametno "posodil", za nagrado nekaj sto nemških mark, svoje ime za registracijo avtomobila dejanskemu nezakonitemu uvozniku, ne da bi se zavedal, v kakšnih težavah se bo zato znašel.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zaradi navedenega je pritožbo v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, pri čemer je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člena ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 72. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revident revizijo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka, in sicer izrecno navaja, da je odločitev sodišča, ki je tožbo zaradi odprave odločbe tožene stranke zavrnilo, nepravilna, ker v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka. Revident namreč meni, da bi tožena stranka po tem, ko je v obrazložitvi v predmetnem upravnem sporu obravnavane odločbe z dne 22.8.2002 ugotovila, da je prvostopni upravni organ pri odločanju uporabil napačen zakon, morala odločbo organa prve stopnje z dne 2.4.1997 odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje ali pa sama v zadevi meritorno odločiti ter prvostopno odločbo spremeniti, nikakor pa ne bi smela znova zavrniti njegove pritožbe. Po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve določb postopka v upravnem sporu. Revident namreč zatrjevane kršitve pravil v upravnem postopku s tožbo ni uveljavljal. To hkrati pomeni, da v temu delu ni izkoristil pravnih sredstev, ki so mu bila na razpolago (materialno izčrpanje pravnih sredstev), zato te domnevne kršitve ne more uveljavljati s pravnim sredstvom zoper izpodbijano sodbo. Revizijsko sodišče še dodaja, da je tožena stranka pravno podlago za zavrnitev pritožbe imela v določilu 3. odstavka 240. člena ZUP (1986), ki se v obravnavani zadevi uporablja skladno z določilom 324. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 105/06). Po navedeni določbi ZUP (1986) v primeru, da organ druge stopnje spozna, da je odločba prve stopnje po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov kot so navedeni v odločbi, navede v svoji odločbi te razloge, pritožbo pa zavrne.

Ker mora revizijsko sodišče na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče preučilo, ali so z izpodbijano prvostopno sodbo kršene določbe katerega od materialnih predpisov, vendar takšnih kršitev ni našlo. Prvostopno sodišče je po presoji revizijskega sodišča na ugotovljena dejstva namreč pravilno uporabilo materialno pravo. Iz sodbe sodišča prve stopnje tako izhaja, da je bil revident s pravnomočno odločbo v prekrškovnem postopku kaznovan zaradi carinskega prekrška v zvezi z nezakonitim vnosom blaga, da je do nezakonitega vnosa blaga prišlo v letu 1994, upravni postopek naknadnega obračuna carinskega dolga s tem v zvezi se je začel s pozivom revidentu za dostavo dokazil z dne 30.12.1996, v tem postopku sprejeta odločba carinskega organa prve stopnje pa je bila revidentu vročena 4.4.1997. Glede na tako ugotovljene dejanske okoliščine je sodišče prve stopnje svojo presojo pravilno oprlo na določila Carinskega zakonika (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99), ki se v tej zadevi upoštevajoč, da se je obravnavani upravni postopek začel v letu 1996, uporablja skladno z določilom 1. odstavka 182. člena CZ. Glede na čas nastanka carinskega dolga v letu 1994 po določilu 4. odstavka 154. člena CZ pravica carinskega organa za naknaden obračun carinskega dolga ob vročitvi odločbe prve stopnje revidentu dne 4.4.1997 še ni zastarala. Prav tako je sodišče prve stopnje glede na nastanek carinskega dolga v letu 1994 po določbi 1. odstavka 151. člena CZ kot pravilno presodilo, okoliščino, da so bile carina in druge uvozne dajatve revidentu obračunane na podlagi carinske tarife in drugih predpisov, ki so veljali v letu 1994.

Revident z navedbami, da vozila nikoli ni imel v posesti niti ga ni videl, saj je zaradi socialne stiske neprevidno in nespametno "posodil", za nagradno nekaj sto nemških mark, svoje ime za registracijo avtomobila dejanskemu nezakonitemu uvozniku, ne da bi se zavedal, v kakšnih težavah se bo zato znašel, uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ker po 2. odstavku 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče s tem povezanih ugovorov ni preizkušalo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani ne razlogi, zaradi kateri je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 984/2005
• sodba I U 1913/2009
• sodba U 2261/2000