Sklep I Up 1045/2003

Jedro

Če se s tožbo izpodbija akt, ki ni dokončen posamični akt in ne drug posamični akt, ki se lahko izpodbija s tožbo po 3. odstavku 1. člena ZUS, sodišče tako tožbo zavrže na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v izreku pod točko 1 sklenilo, da se tožnikova tožba zoper odločbo tožene stranke z dne 12.7.2001, zavrže. V izreku pod točko 2 pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da se tožnika ne oprosti plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo disciplinske komisije I. stopnje Odvetniške zbornice Slovenije z dne 24.5.2001, ki je tožniku izrekla na podlagi 79. člena Statuta odvetniške zbornice (v nadaljevanju Statut) disciplinski ukrep - opomin, zaradi kršitve dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica po 10. točki 77a. člena Statuta, v zvezi s pravilom 18 Kodeksa odvetniške poklicne etike. Tožena stranka je tudi odločila, da mora tožnik plačati stroške pritožbenega postopka - povprečnino v znesku 30.000 SIT, v roku trideset dni od pravnomočnosti odločbe.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa pod točko 1 izreka sodišče prve stopnje navaja, da odločbi disciplinske komisije I. in II. stopnje, ki ju je izdala Odvetniška zbornica Slovenije, nista dokončna posamična akta v smislu 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS), saj iz Zakona o odvetništvu (ZOdv) in Statuta ne izhaja, da bi bila tožena stranka nosilka javnih pooblastil in bi v smislu izvrševanja javnih pooblastil izrekala svojim članom sankcije zaradi ugotovljenih disciplinskih kršitev, zato izpodbijani odločbi nimata značaja upravnih aktov po 1. odstavku 3. člena ZUS. Izpodbijana odločba in odločba prvostopenjskega organa pa prav tako nista posamična akta oziroma dejanje v smislu 3. odstavka 1. člena ZUS, saj se z njim ne posega v ustavne pravice posameznika, česar pa tožnik v tožbi niti ne zatrjuje. Zato je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. V obrazložitvi k 2. točki izreka se sodišče prve stopnje sklicuje na 13. člen Zakona o sodnih taksah (ZST). Navaja, da je tožnik predlog za oprostitev plačila taks utemeljeval s podatkom, da je njegova soproga zaposlena v njegovi odvetniški pisarni samo formalno, saj je zaradi bolezni otroka ves čas doma, s podatkom, da skrbi za dvoje predšolskih otrok, ter podatkom, da se je prezadolžil, ko je pred dvema letoma kupil poslovne prostore, za katere plačuje mesečni obrok 400.000 SIT, ima pa tudi izdatke za adaptacijo hiše, v kateri stanuje z družino. Sodišče predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni ugodilo, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks, saj navedba, da je soproga v njegovi pisarni zaposlena le formalno, prezadolženost zaradi nakupa poslovnih prostorov in preživljanja dveh družin, niso razlogi, zaradi katerih bi sodišče sprejelo drugačno odločitev o stvari.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da je odvetniška zbornica nosilka javnih pooblastil po njenem dejanskem poslovanju, predpisi pa so kvečjemu nedorečeni. V Republiki Sloveniji je za razliko od ostalih držav Evropske unije določeno obvezno članstvo odvetnikov v (edini) odvetniški zbornici, kar toženi stranki daje naravo državnega organa z neomejenimi pooblastili in političnimi smernicami trenutne oblasti. Tako tožena stranka dejansko odloča o tem, kdo lahko opravlja poklic odvetnika, pri tem samovoljno določa tudi pogoje mimo zakonov in izdaja v svojem upravnem postopku odločbe, s katerimi odloča o individualnih in neposrednih ustavnih pravicah. Tožena stranka ni ljubiteljsko društvo (npr. gasilsko ali lovsko društvo), kakor izhaja iz smisla vsebine izpodbijanega sklepa. Sklicuje se na postopek sodišča prve stopnje v zadevi U 971/95, Vrhovnega sodišča RS pa v zadevah: U 481/95 in U 1153/95, iz katerih izhajajo javna pooblastila tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Prosi za taksno oprostitev, podrejeno pa prosi za obročno plačilo takse za pritožbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS pravilna, ker akt, ki se v obravnavani zadevi izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalnih skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil in o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (2. in 3. odstavek 1. člena ZUS).

V obravnavanem primeru tožnik s tožbo izpodbija odločbo disciplinske komisije druge stopnje, ki je potrdila odločitev o disciplinskem ukrepu - opominu, ki ga je izrekla disciplinska komisija prve stopnje na podlagi Statuta Odvetniške zbornice Slovenije. Glede na ureditev v ZOdv, ki jo je povzelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pa Odvetniška zbornica, ki ima sicer določena javna pooblastila, v konkretnem primeru ni izdala s tožbo izpodbijanega akta pri izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom. Zato s tožbo izpodbijani akt nima značaja upravnega akta, kot ga ima akt o vpisu v imenik odvetnikov. Ker ZOdv ali kateri drug zakon ne določa, da je zoper odločitev disciplinske komisije druge stopnje mogoč upravni spor, ne gre niti za drug posamični akt, ki ima zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Ker pa tožnik v tožbi niti ne zatrjuje, da se z izpodbijanim aktom posega v njegove ustavne pravice, tudi ne gre za akt po 3. odstavku 1. člena ZUS. Če pa se s tožbo izpodbija akt, ki ni dokončen posamični akt in ne drug posamični akt, ki se lahko izpodbija s tožbo po 3. odstavku 1. člena ZUS, sodišče tako tožbo zavrže na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Enako odločitev je sprejelo vrhovno sodišče tudi v zadevi, št. I Up 1176/2002.

ZOdv le v primerih iz 6. odstavka 31. člena in 2. odstavka 76. člena določa sodno varstvo v upravnem sporu. Konkretni primer pa ni takšen primer. Zato sklicevanje na navedene primere odločanja sodišča prve stopnje in vrhovnega sodišča, ko je pri istem tožniku šlo za upravni spor v zvezi z njegovim vpisom v imenik odvetniških kandidatov oziroma imenik odvetnikov, in drugi pritožbeni ugovori, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za tožnikovo oprostitev plačila sodnih taks, saj okoliščine, ki jih tožnik navaja (ženina formalna zaposlitev, prezadolženost zaradi nakupa poslovnih prostorov in adaptacije hiše), ne morejo biti podlaga za drugačno odločitev po določbah ZST. Sodišče prve stopnje pa bo moralo o tožnikovem predlogu za obročno plačilo taks še odločati na podlagi 1. odstavka 169. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 1176/2002
• Sklep I Up 1122/2003
• UPRS Sklep I U 1325/2018-15