UPRS Sodba I U 794/2021-9

Jedro

Glede obnove postopka, ki je sicer urejena v ZUP (260. člen in naslednji), vsebuje ZDavP-2 le nekaj posameznih specialnih določb, ki so vsebovane v omenjenem 89. členu, glede vseh ostalih vprašanj pa se uporablja splošna ureditev tega pravnega sredstva. V prvem odstavku 89. člena je tako določen poseben rok za uveljavljanje najpogostejšega razloga za obnovo postopka, tj. če se izve za nova dejstva oz. dokaze, ki bi lahko vodili k drugačni odločitvi. V šestem odstavku pa so urejena pravna sredstva zoper sklep o obnovi, ki odstopajo od splošne ureditve, po kateri je zoper takšen sklep dopustna obnova; po tej določbi namreč zoper sklep o obnovi ni dovoljena (posebna) pritožba, temveč se takšen sklep lahko izpodbija v pritožbi zoper odločbo.

89. člen ZDavP-2 ureja posebnosti obnove v davčnem postopku kot takšne, ne pa zgolj posebnosti obnove davčnega postopka v primeru novih dejstev oz. dokazov, tudi iz tega razloga ni mogoče slediti naziranjem tožnice. Tudi po presoji sodišča se šesti odstavek 89. člena ZDavP-2 ne nanaša na izključitev posebne pritožbe zgolj v primeru obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ zavrgel tožničino pritožbo zoper sklep o obnovi postopka št. DT 4210-4242/2018-5 z dne 20. 11. 2020. Tožnica sama trpi svoje stroške pravnega zastopanja, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ izdal cit. sklep o obnovi, pri čemer je v pravnem pouku navedel, da pritožba zoper ta sklep ni dovoljena in da se lahko izpodbija v pritožbi zoper odločbo. Tožnica se je zoper sklep o obnovi vseeno pritožila, vendar pa po sedmem odstavku 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) takšna posebna pritožba ni dovoljena. Pri tem je ZDavP-2 glede na Zakon o splošnem upravnem psotopku (v nadaljevanju ZUP) poseben predpis, ki vsebuje specialna določila glede obnove glede na vse obnovitvene razloge, ne le glede obnove zaradi novih dejstev. Zato tožničina pritožba ni dovoljena in jo je treba po drugem odstavku 240. člena ZUP zavreči.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil in potrdil razloge prve stopnje. Dodatno je citiral še predlog ZDavP-2A, s katerim je bila dodana določba o nedovoljenosti samostojne pritožbe zoper sklep o obnovi, ter sodno prakso tega sodišča.

4. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in sodišču predlaga, naj skupaj obravnava predmetno zadevo ter zadevi I U 198/2021 in I U 904/2021, v katerih tožnica izpodbija odmerni odločbi, izdani v zadevi obnove odmere dohodnine za leto 2015 in v zadevi davčnega nadzora davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2015. Navaja, da je sedmi odstavek 89. člena ZDavP-2 vezan le na posebni obnovitveni postopek in razloge po tem členu, v vseh ostalih primerih pa velja ZUP, pri čemer dosedanja sodna praksa temu stališču ne nasprotuje. Meni, da je zakonodajalec v cit. členu jasno opredelil, kateri so obnovitveni razlogi, za katere veljajo posebne določbe, in zgolj nanje je moč aplicirati posebno določilo iz sedmega odstavka, v zvezi s čimer se sklicuje na sodbo I U 1536/2013 in II U 391/2016 in svoje stališče obširno argumentira. Sklene, da je sklep o obnovi postopka št. DT 4210-4242/2018-5 z dne 20. 11. 2020 ničen in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, zadevo pa vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, pri čemer zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora.

5. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na svoje dosedanje razloge, prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Z izpodbijanim sklepom je drugostopenjski davčni organ zavrgel tožničino pritožbo zoper predhodno izdani sklep o obnovi, ki je bil izdan po 4. točki 260. člena ZUP (torej ker je bilo predhodno vprašanje pozneje v bistvenem drugače rešeno). Predmet tega upravnega spora je torej, ali je davčni organ tožnikovo pritožbo utemeljeno zavrgel. Zato so neupoštevni tisti tožbeni ugovori, ki se nanašajo na vsebino samega sklepa o obnovi (tj. da je sklep o obnovi ničen, češ da je organ z njim derogiral svoja lastna predhodna dejanja, da je na nedopusten način spremenil pravno podlago in predmet zadeve ter da se ni opredelil do pripomb in predlogov tožnice), saj se pravilnost sklepa o obnovi v tem upravnem sporu ne presoja.

8. Glede obnove postopka, ki je sicer urejena v ZUP (260. člen in naslednji), vsebuje ZDavP-2 le nekaj posameznih specialnih določb, ki so vsebovane v omenjenem 89. členu, glede vseh ostalih vprašanj pa se uporablja splošna ureditev tega pravnega sredstva.¹ V prvem odstavku 89. člena je tako določen poseben rok za uveljavljanje najpogostejšega razloga za obnovo postopka, tj. če se izve za nova dejstva oz. dokaze, ki bi lahko vodili k drugačni odločitvi.² V šestem odstavku pa so urejena pravna sredstva zoper sklep o obnovi, ki odstopajo od splošne ureditve, po kateri je zoper takšen sklep dopustna obnova; po tej določbi namreč zoper sklep o obnovi ni dovoljena (posebna) pritožba, temveč se takšen sklep lahko izpodbija v pritožbi zoper odločbo.³

9. Sodišče pritrjuje razlogovanju obeh davčnih organ in se po drugem odstavku 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanj sklicuje. Zlasti prepriča toženka v svoji odločbi, ko povzema predlog novele ZDavP-2A in citira namen predlagatelja zakona, da se z izključitvijo samostojne pritožbe zasledujeta ekonomičnost in pospešitev postopkov. Enako se navaja tudi v literaturi, namreč da takšna ureditev pospešuje odločanje o obnovi, saj lahko takoj po izdanem sklepu o obnovi davčni organ pristopi k odločanju o zadevi, ne da bi čakal na dokončnost sklepa o obnovi.⁴

10. Glede na to, da 89. člen ZDavP-2 ureja posebnosti obnove v davčnem postopku kot takšne, ne pa zgolj posebnosti obnove davčnega postopka v primeru novih dejstev oz. dokazov, tudi iz tega razloga ni mogoče slediti naziranjem tožnice. Tudi po presoji sodišča se šesti odstavek 89. člena ZDavP-2 ne nanaša na izključitev posebne pritožbe zgolj v primeru obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP.

11. Sklepno še glede tožničinega predloga za združitev te zadeve z njenimi drugimi odprtimi zadevami - sodišče temu predlogu ni sledilo, saj v posameznih zadevah ne gre za iste predmete (kar je pogoj za združitev postopkov po prvem odstavku 42. člena ZUS-1): v tem upravnem sporu se namreč presoja sklep o zavrženju pritožbe, v zadevah I U 198/2021 in I U 904/2021 pa sta izpodbijani dve različni odmerni odločbi, od katerih je ena bila tožnici izdana ravno v zadevi obnove odmere dohodnine za leto 2015 (to pa hkrati pomeni, da je tožnica pritožbo zoper sklep o obnovi mogla vložiti, le da je bila pridržana do izdaje slednje odločbe).

12. Izpodbijani sklep je po navedenem pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Vsled zavrnitve tožbe trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

14. Glede na to, da pravnorelevantno dejansko stanje ni sporno, temveč je šlo za odločanje le spornih pravnih vprašanjih, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

-------------------------------
¹ Erik Kerševan, komentar k 89. členu v Davčno pravo med teorijo in prakso s komentarjem 70.-90. člena ZDavP-2, ULRS, Ljubljana, 2021, str. 489.
² Prav tam, str. 490.
³ Prav tam, str. 491.
⁴ Prav tam.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2023

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 681/2014
• UPRS Sodba III U 265/2019-15