UPRS Sodba I U 1187/2020-13

Jedro

Glede dolgov tožnika ne obstoja izvršilni naslov, tožnik pa se z rubežem terjatve tudi ni strinjal, saj je obstoju terjatve v postopku ves čas obrazloženo ugovarjal – zatrjeval je namreč, da dolžniku ne dolguje ničesar in da je dolžnikova terjatev do tožnika prenehala in sicer na podlagi pobota medsebojnih terjatev ter na podlagi cesij. S tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o ugovoru tožnika po 174. členu ZDavP-2 sam odločal o zapadlosti ter o obstoju dogovora o obveznosti sklenitve pobota in s tem tudi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do tožnika kot o predhodnem vprašanju, je bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4934-120327/2018-8 z dne 28. 11. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da znesek dolgovanih obveznosti dolžnika A., d. o. o. (v nadaljevanju dolžnik) na dan 29. 8. 2018 skupaj znaša 169.143,96 EUR (1. točka izreka). Dolžnik ima na dan 29. 8. 2018 terjatev do tožnika na podlagi devetnajstih faktur, ki so navedene v tabeli v 2. točki izreka. Dolžniku se prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožniku pa se naloži, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 64.660,79 EUR na predpisan račun (3. točka izreka). V 4. točki izreka so navedeni izvršilni naslovi, na katerih temeljijo obveznosti dolžnika. Upoštevaje plačila, izvršena po izdaji izpodbijanega sklepa, neplačana zapadla obveznost izkazana po sklepu o davčni izvršbi DT 4934-120327/2018-1 08-721-10 z dne 29. 8. 2018 ni bila v celoti poplačana, zato se davčna izvršba dejansko opravi za znesek neporavnane obveznosti, ki na dan 23. 11. 2018 znaša 98.177,10 EUR (5. točka izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (6. točka izreka). Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja še, da se sklep DT 4934-120327/2018-1 08-721-10 z dne 29. 8. 2018 nadomesti z izpodbijanim sklepom (7. točka izreka), da pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe (8. točka izreka), da se zahtevku vlagatelja ugovora za vračilo stroškov zastopanja Odvetniške pisarne B. B. ugodi in se mu priznajo stroški v skupni višini 499,76 EUR (9. točka izreka), davčnemu organu pa stroški postopka niso nastali (10. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski davčni organ s sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika DT 4934-120327/2018-1 08-721-10 z dne 29. 8. 2018 zoper dolžnika začel davčno izvršbo in sicer z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do tožnika. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil ugovor, v katerem je navedel, da je dolžnik še pred začetkom izvršilnega postopka sklenil večje število cesijskih pogodb, s katerimi je prenesel terjatve, ki jih ima do njega, na cesionarja družbo C., d. o. o. ter družbo D., d. o. o. ter ga o navedeni cesiji tudi obvestil. Na podlagi prejetega obvestila o odstopu je tožnik poravnal vse odstopljene terjatve novemu upniku, in sicer na podlagi pogodb o odstopu terjatev št. 163/2017 v znesku 19.944,83 EUR, št. 172/2017 v znesku 11.560,45 EUR in št. 142/2017 v znesku 3.000,00 EUR. Za vse preostale zapadle terjatve pa sta se z dolžnikom dogovorila, da prenehajo s pobotom oziroma kompenzacijo, tako da tožnik dolžniku ne dolguje ničesar več. Davčni organ je v postopku reševanja ugovora ugotovil, da pogodba št. 142/2017 z dne 11. 8. 2017 ni podpisana s strani dolžnika in tožnika. Terjatve na podlagi faktur 180323, 180388, 180459 in 180626 pa so bile pred izdajo izpodbijanega sklepa odstopljene v korist prevzemnika D., d. o. o. Na podlagi poziva davčnega organa je tožnik dopolnil dokazila, med drugim s predložitvijo potrjenega „Predloga za kompenzacijo 11. 11. 2018“, kar pa se nanaša na datum po izdaji izpodbijanega sklepa.

3. Toženka je ugovoru tožnika delno ugodila in sicer tako, da je izrek sklepa v delu, ki se nanaša na izterjavo terjatve na podlagi fakture št. 171346 z dne 16. 8. 2017 v znesku 4.458,39 EUR odpravila in zadevo v tem delu vrnila prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek, v preostalem je ugovor zavrnila. Pojasnjuje, da se lahko izvršba med drugim opravi tudi na denarne terjatve, ki jih ima davčni dolžnik do svojega dolžnika. S sklepom o izvršbi se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Prvostopenjski davčni organ je zaradi ugovornih navedb dopolnil postopek in ugotovil, da je bil del terjatev v skupnem znesku 23.319,80 EUR že pred izdajo izpodbijanega sklepa odstopljen v korist prevzemnika. Davčna izvršba se dejansko opravi za neporavnane obveznosti na podlagi preostalih devetnajstih faktur, pri čemer se tožniku naloži, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 64.660,79 EUR. V zvezi z ugovornimi navedbami, da je bila za terjatev v višini 56.459,73 EUR sklenjena kompenzacija ter da obstaja terjatev v nižjem znesku, toženka pojasni, da so tovrstne navedbe nova dejstva in dokazi. V prvotnem ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi z dne 29. 8. 2018 je tožnik zgolj pavšalno ugovarjal, da sta se z dolžnikom za vse zapadle terjatve dogovorila, da prenehajo s pobotom, pri tem pa za svoje navedbe ni predložil nobenega dokaza ali pojasnila o prenehanju terjatve. Tožnik je šele na poziv prvostopenjskega davčnega organa posredoval predlog za kompenzacijo z dne 11. 11. 2018, kar kaže na to, da v času izdaje prvotnega sklepa dogovor za kompenzacijo sploh še ni bil sklenjen. V okviru preizkusa ugovora, ki se nanaša na obstoj terjatve na podlagi računa št. 171346, ki je prenehala na podlagi pogodbe o odstopu terjatve št. 142/2017, pa je toženka ugotovila, da je treba ugovoru tožnika v tem delu ugoditi. Ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. Iz spisa predmetne zadeve ni razvidno, da bi glede terjatve ne podlagi računa št. 171346 obstajal pravnomočen izvršilni naslov, hkrati pa iz navedb tožnika izhaja, da se z rubežem terjatve ni strinjal, saj je obstoju terjatve ves čas obrazloženo ugovarjal. V zvezi z obstojem zadevne terjatve obstaja dvom, zato je toženka ugovoru tožnika ugodila in zadevo v tem delu vrnila prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek.

4. Tožnik vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da je davčnemu organu še pred izdajo izpodbijanega sklepa podal obrazložene in utemeljene navedbe o tem, da dolžniku ne dolguje ničesar in da je dolžnikova terjatev do tožnika prenehala. Upoštevaje, da je davčni organ z izpodbijanim sklepom nadomestil predhodno izdani sklep, ni pravilna ugotovitev organa, da kompenzacije ni mogoče upoštevati, ker se nanaša na datum po izdaji izpodbijanega sklepa. Izpodbijani sklep je bil izdan 28. 11. 2018, kompenzacija pa je bila izvedena pred tem datumom, kar je tožnik tudi pravilno in pravočasno zatrjeval. Davčni organ bi zato moral upoštevati kompenzacijo, saj je iz nje izhajalo, da je terjatev dolžnika do tožnika prenehala. Ker je davčni organ prvotni sklep o izvršbi nadomestil, je kot relevanten trenutek odločanja treba šteti datum izdaje nadomestnega sklepa o izvršbi in ne datum prvotnega sklepa o izvršbi. Tožnik tudi nima pravnomočnega izvršilnega naslova, iz katerega bi bila razvidna njegova obveznost v višini 64.660,79 EUR, zato je izpodbijani sklep nezakonit in brez pravne podlage. Tožnik je že v ugovoru zoper prvotni sklep o davčni izvršbi kot tudi v ugovoru zoper izpodbijani sklep nasprotoval vstopu v davčni postopek. Pri tem se sklicuje na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča. V obravnavanem primeru ne obstaja izvršilni naslov, tožnik je nasprotoval terjatvi, obstoju terjatve je pravočasno in obrazloženo ugovarjal, zato je izpodbijani sklep nezakonit. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Dodatno pojasnjuje, da v zadevi ni izkazano, da bi tožnik dokazila v zvezi s kompenzacijo (pobotom) predložil v prvotnem ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi z dne 29. 8. 2018. Okoliščin, zaradi katerih tožnik ni pravočasno predložil dokazil, ni videti, niti jih tožnik ne zatrjuje. Davčni organ je prvotni sklep o davčni izvršbi nadomestil iz razloga, ker je sledil izkazanim navedbam tožnika glede sklenjenih cesij, medtem ko v tistem trenutku tožnik dokazil o kompenzaciji ni posredoval.

6. Stranka z interesom (dolžnik A., d. o. o.) na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi gre za davčno izvršbo zoper tožnika kot dolžnikovega dolžnika za obveznosti dolžnika, ki temeljijo na izvršilnih naslovih dolžnika.

9. V 143. členu ZDavP-2 je določeno, da v primeru, ko davek ni plačan, začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2), s tem pa tudi denarne terjatve, ki jih ima dolžnik do svojih dolžnikov. Po določbi 173. člena ZDavP-2 se v davčni izvršbi na druge denarne terjatve dolžnika s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika, in sicer v višini njegovega dolga. Dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da zarubljeni znesek terjatve vplača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku, ta pa ima pravico, da zoper sklep o izvršbi ugovarja, in sicer da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa (174. člen ZDavP-2), vendar pa ugovor ne zadrži izvršitve sklepa.

10. Odpravo izpodbijanega sklepa narekuje stališče, ki ga je o ustavnoskladni uporabi določb ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo z rubežem dolžnikove denarne terjatve, Ustavno sodišče zavzelo v odločbi U-I-6/13-12, Up-24/13-16 z dne 11. 2. 2016.

11. Stališče, ki ga je v navedeni odločbi zavzelo Ustavno sodišče in po katerem odločanje o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju ne ustvarja učinkov izvršilnega naslova in zato ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti tretji osebi, naj poplača tuj davčni dolg, če tretja oseba ne soglaša s tem, da vstopi v davčni postopek kot dolžnica davčnega dolžnika, pa po mnenju Vrhovnega sodišča (prim. sodbe X Ips 237/2014 z dne 13. 4. 2016, X Ips 7/2015 z dne 13. 4. 2016, X Ips 63/2016 z dne 13. 4. 2016), na katero v sklepu odkazuje Ustavno sodišče, pomeni, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. Rubež denarne terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do svojega dolžnika, je kot izvršilno sredstvo torej bistveno omejen – pogojen z obstojem izvršilnega naslova ali s soglasjem oziroma odsotnostjo ugovora tretje osebe (dolžnikovega dolžnika).

12. V obravnavanem primeru glede dolgov tožnika ne obstoja izvršilni naslov, tožnik pa se z rubežem terjatve tudi ni strinjal, saj je obstoju terjatve v postopku ves čas obrazloženo ugovarjal – zatrjeval je namreč, da dolžniku ne dolguje ničesar in da je dolžnikova terjatev do tožnika prenehala in sicer na podlagi pobota medsebojnih terjatev ter na podlagi cesij. Že v ugovoru zoper prvi sklep o davčni izvršbi z dne 29. 8. 2018 je tožnik pojasnil, da je bilo sklenjeno večje število cesijskih pogodb, s katerimi je dolžnik terjatve do tožnika prenesel na cesionarja in sicer družbo C., d. o. o. ter družbo D., d. o. o., o čemer je bil davčni organ obveščen. Glede preostalih zapadlih terjatev pa je tožnik, prav tako že v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi z dne 29. 8. 2018, pojasnil, da so prenehale s pobotom oziroma kompenzacijo ob dejstvu obstoja vzajemnih terjatev, in je glede tega tudi predlagal dokaz, in sicer svoje zaslišanje in zaslišanje zakonitega zastopnika dolžnika. Podpisana kompenzacija z dne 11. 11. 2018 je bila davčnemu organu predložena v dopolnitvi ugovora z dne 15. 11. 2018, torej še pred izdajo izpodbijanega sklepa, navedenega pa davčni organ pri izdaji sklepa ni upošteval. Kot pravilno opozarja tožnik, z izpodbijanim sklepom se je nadomestil predhodno izdani sklep, zato ugotovitvi davčnega organa, da kompenzacije ni mogoče upoštevati, ker se nanaša na datum po izdaji izpodbijanega sklepa, ob dejstvu obstoja tozadevnega ugovora že v tožnikovem ugovoru zoper sklep z dne 29. 8. 2018, ni mogoče slediti, predloženega dogovora o pobotu pa tudi ni mogoče šteti za nedopustno tožbeno novoto. S tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o ugovoru tožnika po 174. členu ZDavP-2 sam odločal o zapadlosti ter o obstoju dogovora o obveznosti sklenitve pobota in s tem tudi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do tožnika kot o predhodnem vprašanju, je bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

13. Iz navedenih razlogov je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponoven postopek. Prvostopenjski davčni organ bo moral v ponovnem postopku upoštevati stališče Ustavnega sodišča, da vprašanje obstoja (zarubljene) denarne terjatve iz civilnopravnega razmerja v postopku davčne izvršbe kot predhodnega vprašanja ne sme reševati sam in davčno izvršbo, kolikor so za to izpolnjeni pogoji, nadaljevati z drugim izvršilnim sredstvom.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 347,70 EUR. Te stroške skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče naložilo v plačilo toženki.

15. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

19.09.2023

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 328/2015-13
• UPRS Sodba I U 1018/2015-13
• UPRS Sodba I U 1891/2018-13