UPRS Sodba I U 19/2021-16

Jedro

Za sodno presojo ostane odprta le še tožnikova trditev, da gre v primeru spornega vozila povsem očitno za (lahko) tovorno vozilo, ki pa, upoštevaje zavrnitev podanega dokaznega predloga, v tem upravnem sporu ostaja nedokazana. Vsled tega je tožnik imel možnost podati pripombe, ki jih je davčni organ v izpodbijani odločbi konkretizirano in argumentirano zavrnil. Prav tako je tudi drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi zelo konkretno naštel objektivne lastnosti tožnikovega vozila, ki so narekovale uvrstitev pod št. 8703.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku za motorno vozilo A. odmeril in naložil v plačilo davek na motorna vozila in dodatni davek na motorna vozila, vse v znesku 7.503,00 EUR, in sicer v postavljenem roku in dotlej brezobrestno, pod izvršbo. Tožnika bremenijo njegovi stroški, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil napoved za odmero davka v zvezi s pridobitvijo omenjenega osebnega vozila iz Belgije, in sicer v vrednosti 18.300,00 EUR. Napovedi je priložil račun, izjavo o emisijski ustreznosti in registracijski dokument oz. prometno dovoljenje. V nadaljevanju organ citira posamezna določila Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV) in navaja, da je tožnik svojo napoved naknadno dopolnil še s fotografijami zadevnega vozila, tudi organ pa je naknadno opravil kontrolo vozila in pridobil fotografije s strani homologacijskega organa in nekatere druge dokumente. Ugotovil je, da se vozilo uvršča v tarifno št. 8703, kar pomeni podvrženost obdavčitvi. Tožnik je bil z zadevno uvrstitvijo seznanjen in je tudi podal pripombe, ki pa jih prvostopenjski organ obrazloženo zavrne ter vztraja pri omenjeni uvrstitvi in odmeri davka.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil, pri čemer stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni. V zadevi je sporno, ali se predmetno vozilo uvršča v tarifno oznako 8704, kar pomeni izvzem od obdavčitve, ali v oznako 8703. Tožnik trdi, da gre za tovorno vozilo pod št. 8704, ki ne podleže odmeri davka, vendar so tožnikove navedbe neutemeljene. Za razvrstitev izdelkov v ustrezno kombinirano nomenklaturo carinske tarife je edini pristojni organ Oddelek za TARIC (prej carinski organ). Zato v primeru spornosti razvrstitve zavezanec lahko s pojasnilom oz. informacijo pristojnega organa dokazuje, kam vozilo spada. Ne more pa tega dokazovati z izjavo o emisijski ustreznosti oz. mnenji drugih organov, prav tako tudi ne s prometnimi dovoljenji. Zato je prvostopenjski organ pravilno ravnal, ko je pridobil mnenje pristojnega organa, ki je izdal nezavezujočo tarifno informacijo z dne 21. 8. 2020 in 14. 9. 2020. Pristojni organ je tako odločil o uvrstitvi pod št. 8703, zato je prvostopenjski davčni organ temu utemeljeno sledil. Iz poimenovanja k tarifni št. 8703 izhaja, da se nanaša na vozila, konstruirana predvsem za prevoz ljudi, zajema pa tudi večnamenska, kombinirana vozila, kar je konkretni primer avtomobila, ki ga je nabavil tožnik. Tarifna št. 8704 pa se nanaša na vozila za prevoz blaga. Odločilno merilo za uvrstitev so objektivne značilnosti in lastnosti blaga. Med vozila za prevoz blaga se uvrščajo tista, ki za sedeži voznika in njegovih sopotnikov nimajo nadaljnjih sedežev z varnostnimi pasovi niti priključnih mest zanje, nimajo oken vzdolž bokov vozila, nimajo udobja, notranje dodelave in opreme, ki so namenjeni potnikom. Iz slik zadevnega vozila pa je razvidno, da ima sedež za voznika in sovoznika, prav tako pa so v vozilu prisotna stalna pritrdišča in pripomočki za namestitev sedežev in varnostnih naprav v delu za voznikom in prednjimi potniki, kar zadošča za uvrstitev pod št. 8703. Obravnavano vozilo je sicer prilagojeno za prevoz blaga, vendar pritrdišča za nadaljnje sedeže in varnostne naprave niso odstranjeni ali trajno onesposobljeni. Prav tako ni vgrajene trajne pregrade za prvo vrsto sedežev, vozilo ima pet vrat z okenskimi ploskvami, vrata na zadku se odpirajo dvokrilno, tudi notranja dovršenost (oblazinjenje stropa in stranic ter sedežev, prisotnost oken, možnost namestitve sedežev v drugi vrsti z varnostnimi pasovi, odsotnost pregradne stene ipd.) potrjuje pravilnost te uvrstitve. Ker pri tem ne gre za poltovornjak, so tudi tožnikove navedbe o medosni razdalji in dolžini tovornega prostora nepomembne.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo ter sodišču predlaga, naj jo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov tega postopka, ki jih priglaša. Navaja, da gre v zadevi povsem jasno za lahko tovorno vozilo, kar potrjujejo tudi predložene listine, v katerih se navaja besedna zveza „light cargo“. Davčni organ je klasifikacijo opravil na podlagi splošno dostopnih podatkov o vozilu, ne pa na podlagi neposrednega ogleda oz. vsaj slik, k posredovanju katerih tožnik nikoli ni bil pozvan. Skladno z načelom materialne resnice pa bi davčni organ moral sam ugotoviti pravilno dejansko stanje, v zvezi s čimer je tudi sporno, da bi bil za uvrstitev pristojen le TARIC organ. Davčni organ pa dejanskega stanja ni sam ugotovil, kljub tožnikovemu nestrinjanju z uvrstitvijo. Davčni organ bi moral sam preveriti lastnosti tega vozila, npr. na podlagi neposrednega ogleda, ne pa da se je po svoji pooblaščeni osebi ( za katero tožnik dvomi, da ima ustrezna znanja) odločil kar po splošnih podatkih. Vendar pa ima konkretno tožnikovo vozilo le voznikov in sovoznikov sedež, prostor za blago pa je celo ločen s posebno pregrado, ki onemogoča zdrs blaga iz tovornega prostora v kabino. Že pregled fotografij bi pooblaščeni osebi pokazal, da gre za namensko vozilo, namenjeno prevozu blaga, ne pa ljudi, kar ustreza tarifi 8704. Te lastnosti so bile upoštevane tudi pri dokumentih o prenosu lastništva na tožnika. Kako sta oba davčna organa sploh prišla do svojih zaključkov o lastnosti tega vozila, brez vpogleda vsaj v fotografije vozila, niti ni jasno. V zadevi ni bila ugotovljena prisotnost stalne pregrade med kabinskim in tovornim delo, kar bi bilo odločilno za uvrstitev pod št. 8704. Tako nepopolna oz. napačna ugotovitev dejanskega stanja je vodila tudi v nepravilno uporabo materialnega prava. Tožnik predlaga, naj sodišče postavi izvedenca avtomobilske stroke, ki naj na podlagi ogleda spornega vozila poda oceno o naravi tega vozila, tj. ali gre za osebno ali lahko tovorno vozilo, ter njegovi pravilni klasifikaciji.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri svojih razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru poudarja, da je tožnik šele v tožbi predlagal ogled vozila. Prav tako izpostavlja, da je bilo v postopku pridobljeno mnenje pristojnega organa TARIC, ki je izdal nezavezujoči tarifni informaciji ter odločil o uvrstitvi pod št. 8703. Pri tem je upošteval splošna pravila in opombe kombinirane nomenklature. Skladno z navedenim pa je bila sprejeta izpodbijana odločitev. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6. V zadevi je sodišče odločilo po opravljenem naroku za glavno obravnavo, na katerem je bil dokazni predlog za zaslišanje tožnika umaknjen.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, pravilni in skladni z zakonom pa so tudi toženkini razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje, v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja, kot sledi.

9. ZDMV v 3. členu določa, da se davek plačuje od motornih vozil iz tarifne oznake 8703 21, 8703 22, 8703 23, 8703 24, 8703 31, 8703 32, 8703 33 in 8703 90 ter iz tarifne oznake 8711, določene v carinski tarifi Evropske skupnosti, objavljeni kot Priloga I Uredbe Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L št. 256 z dne 7. 9. 1987, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (ES) št. 179/2009 z dne 5. marca 2009 o spremembi Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi (UL L št. 63 z dne 7. 3. 2009, str. 1), ki se dajo prvič v promet ali se prvič registrirajo na območju Republike Slovenije. Na cit. zakonsko določilo kot relevantno materialnopravno podlago se sklicuje že izpodbijana odločba (str. 2). Kot je nadalje podrobno pojasnjeno v drugostopenjski odločbi, so motorna vozila tarifne oznake 8703 po KN definirana kot: avtomobili in druga motorna vozila, konstruirana predvsem za prevoz oseb (razen vozil iz tarifne številke 8702), vključno z motornimi vozili za kombinirani prevoz oseb in blaga (tipa „karavan“, „kombi“ itd.) in dirkalnimi avtomobili. Sodišče to materialno podlago potrjuje kot pravilno za odločitev v tej zadevi. Nadalje pa iz izpodbijane odločbe izhaja, da si je prvostopenjski organ pri presoji, ali se sporno vozilo uvršča pod tarifno oznako 8703, pomagal z ogledom, opravljenim s strani Mobilnega oddelka FU Celje, ter pridobljenimi fotografijami s strani homologacijskega organa. Zato po presoji sodišča ne drži, kot se navaja s tožbo, da bi davčna organa izhajala le iz splošno dostopnih podatkov o vozilu, namesto presoje konkretnega tožnikovega vozila. Prav pa ima toženka tudi, ko v odgovoru na tožbo izpostavlja, da tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni podal dokaznega predloga za ogled spornega vozila (niti prek postavitve izvedenca), zato sodišče tozadevno ne zaznava morebitne kršitve tožnikove pravice do izvajanja dokazov po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Ob odsotnosti upravičenih razlogov, da je tožnik to predlagal šele v upravnem sporu, je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo kot prepozen.

10. Sodišče tožniku tudi ne sledi glede zatrjevane kršitve načela materialne resnice. Tožnik v tožbi izraža dvom, da ima pooblaščena oseba ustrezna znanja v zvezi z razvrščanjem spornega vozila. Ta dvom je bil po pojasnilih toženke ustrezno naslovljen, v zvezi s čimer se sklicuje na nezavezujoči tarifni informaciji, izdani s strani FU Kranj (str. 7 drugostopenjske odločbe). Po naziranju sodišča sicer ne drži nadaljnje pojasnilo toženke v cit. drugostopenjski odločbi, tj. da bi tožnik lahko dokazoval, v katero številko spada vozilo, le s pojasnilom oz. informacijo pristojnega organa o uvrstitvi v tarifno oznako. Toženka v tem delu namreč ne pojasni, na čem utemeljuje takšno svoje restriktivno dokazno pravilo. Po sodni praksi predmet dokazovanja niso le trditve strank o obstoju ali neobstoju pomembnih dejstev, temveč tudi pravila znanosti ali stroke, pomembna za ugotovitev dejstev.¹ Tožnik je v postopku imel pravico do kontradiktornega postopka tudi glede uvrstitve predmetnega vozila, vendar pa tozadevno, kot rečeno, dokaznih predlogov v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni podal.

11. Posledično za sodno presojo ostane odprta le še tožnikova trditev, da gre v primeru spornega vozila povsem očitno za (lahko) tovorno vozilo, ki pa, upoštevaje gornjo zavrnitev podanega dokaznega predloga, v tem upravnem sporu ostaja nedokazana. Tožnikovo stališče, da sta davčna organa ostajala na splošni ravni in da ni jasno, kako sta prišla do zaključkov o lastnosti konkretnega vozila, je po presoji sodišča neutemeljeno. Iz izpodbijane odločbe, kot rečeno jasno izhajajo pojasnila davčnega organa o ogledu in pridobljenih fotografijah ter o ugotovitvah prvostopenjskega organa, s katerimi je bil tožnik seznanjen predhodno tudi že s pozivom davčnega organa z dne 8. 9. 2020, kot pokaže vpogled v upravni spis. Vsled tega je tožnik imel možnost podati pripombe, ki jih je davčni organ v izpodbijani odločbi konkretizirano in argumentirano zavrnil. Prav tako je tudi drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi (str. 10) zelo konkretno naštel objektivne lastnosti tožnikovega vozila, ki so narekovale uvrstitev pod št. 8703. Zato je po presoji sodišča jasno ter v obeh davčnih odločbah konsistentno in podrobno obrazloženo, na katerih dejstvih sta davčna organa utemeljila svoji odločitvi.

12. Ker je torej po povedanem sodišče izpodbijano odločbo spoznalo za pravilno in skladno z zakonom, tožbene navedbe pa za neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 20/2019 z dne 26. 2. 2020, tč. 20.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2023

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1063/2020-14
• UPRS Sodba I U 187/2017-10
• UPRS sodba I U 552/2016