UPRS Sodba II U 213/2020-12

Jedro

V času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, tožnik pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svoje obveznosti ni poravnal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) kot prvostopenjski davčni organ odločila, da se zoper tožnika kot dolžnika opravi davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva za plačilo globe v znesku 1.180,00 EUR in stroškov izdaje tega sklepa v znesku 10,00 EUR. Obveznosti dolžnika temeljijo na izvršilnem naslovu – sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru št. PR 311/2019 z dne 9. 4. 2019, ki je postala izvršljiva dne 11. 7. 2019.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa FURS navaja določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe (143. člen ZDavP-2) in izvršilne naslove, ko je davčni organ pristojen za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2) ter denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe (159. člen ZDavP-2) in omejitve pri davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke (prvi odstavek 160. člena ZDavP-2).

3. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. V svoji odločbi ugotavlja, da je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa izvršilni naslov izvršljiv, izpodbijani sklep o izvršbi pa vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, da FURS ni del sodne oblasti in je zato postopek izvršbe neustaven, saj se s sodbo ni ugotovilo dolga do države in višine le-tega, drugostopenjski organ pojasnjuje, da je lahko davčni organ na podlagi zakonskega pooblastila, v skladu s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2, pristojen tudi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor spada tudi s strani sodišča naložena globa zaradi storjenega prekrška. Ob tem še tožniku pojasni, da sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2 določa, da s pritožbo zoper sklep ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. V pritožbenem postopku se namreč presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato mora pritožnik navedbe povezane z izvršilnim naslovom in postopkom njegove izdaje uveljavljati pred predlagateljem izvršbe.

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo drugostopenjskega organa ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da ga FURS pred izdajo sklepa ni zaslišala v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ter mu ni omogočila, da se izjavi o dejstvih kot to določa 146. člen ZUP, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka. V skladu s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), ki mu daje pravico do poštenega sojenja, se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi sodišče ugotovilo, da je dolžnik. Ni bilo izvedenega javnega sojenja na sodišču v skladu s 24. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS) ter možnosti priprave obrambe in zagovora v skladu z 29. členom Ustave RS. 153. člen Ustave RS določa, da morajo biti zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo RS. Iz obrazloženega izhaja, da FURS tožnika ne more obtožiti in ga spoznati za dolžnika brez javnega sojenja in izvajanja dokazov v svojo korist. FURS naj upošteva 22. člen Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic ter 14. člen Ustave RS, ki zagotavlja enakost pred zakonom. Brez sodbe sodišča se želi poseči v zasebno lastnino dolžnika, ki jo ščiti 33. člen Ustave RS in prvi člen 1. Protokola h EKČP. V zvezi s tem se sklicuje na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) Vaskršič proti Sloveniji, Valant proti Sloveniji, B.K.M. LOJISTIK TICARET LIMITED SIRKETI proti Sloveniji, iz katerih je razvidno, da državni organi ne spoštujejo zasebne lastnine. Sklicuje se tudi na 23. in 3. člen Ustave RS ter opozarja, da FURS ni del sodne oblasti, zato ne more soditi državljanu. FURS ni upoštevala niti 5. člena ZDavP-2, ki določa, da mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločitve, pri tem pa mora z enako skrbnostjo ugotoviti tudi dejstva, ki so v korist zavezanca za davek ter v skladu s 6. členom ZDavP-2 pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov ravnati v skladu z načelom sorazmernosti. V postopkih FURS ni upoštevala najmanj naslednjih členov: 14., 23., 24., 25., in 33. člena Ustave RS, 6. člena EKČP, 1. člena Protokola h EKČP, 20., 21. in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, 5., 6., 155. in 160. člena ZDavP-2 ter 7., 8. in 9. člena ZUP. Naslovnemu sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Naslovnemu sodišču zato predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. V pripravljalni vlogi tožnik ponovno navaja pravni temelj in prereka vse navedbe tožene stranke. Poudarja, da v postopku ni bil zaslišan kot priča skladno z 9. členom ZUP, niti ni imel možnosti, da se izjavi o relevantnih dejstvih pred izdajo upravnega akta. Sklicuje se na 5. člen Ustave RS, ki zagotavlja varovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin, zato ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno, sodi pa mu lahko samo sodnik, izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče v obravnavani zadevi presoja zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi št. DT 4933-117271/2019-3 z dne 11. 11. 2019 na dolžnikova denarna sredstva za izterjavo globe v znesku 1.180,00 EUR in stroškov izdaje tega sklepa v znesku 10,00 EUR, skupaj torej 1.190,00 EUR.

9. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in utemeljen na zakonu, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Tudi tožnik v tožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča.

10. V obravnavanem primeru gre za davčno izvršbo za izterjavo globe in stroškov postopka po zgoraj navedenem izvršilnem naslovu. Davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom (143. člen ZDavP-2). V skladu z določbami ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, pa postopa tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova. Poleg izvršilnih naslovov, ki so našteti v 145. členu ZDavP-2 je izvršilni naslov tudi odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, če pa je izvršba na določeno premoženje omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve (prvi odstavek 144. člena ZDavP-2). Zoper sklep o davčni izvršbi je dopustna pritožba, ki ne zadrži začete davčne izvršbe, pri tem pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (prvi, tretji in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).

11. Iz upravnega spisa in izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru, št. PR 311/2019 z dne 9. 4. 2019, ki je kakor izhaja iz potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti Okrajnega sodišča v Mariboru postala pravnomočna dne 6. 6. 2016 ter izvršljiva dne 11. 7. 2019.

12. Sodišče ugotavlja, da so bili skladno s citiranimi zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postal izvršljiv dne 11. 7. 2019, tožnik pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svoje obveznosti ni poravnal. Po presoji sodišča ima izpodbijani sklep vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2. Tožniku je bilo tudi pojasnjeno, da v skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (v predmetni zadevi sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru št. PR 311/2019 z dne 9. 4. 2019, s katero je sodišče tožniku izreklo globo v prekrškovnem postopku). Naloga davčnega organa je le, da preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.

13. Očitek tožnika, da s strani FURS-a ni bil zaslišan, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati. V obravnavani zadevi gre za izvršitev pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru št. PR 311/2019 z dne 9. 4. 2019. Tožniku je izpodbijani sklep bil vročen in je zoper njega pravočasno vložil pritožbo. Do tožnikovih pritožbenih ugovorov se je pritožbeni organ opredelil v obrazložitvi svoje odločbe in je tako po presoji sodišča tožnik imel vse možnosti navajati dejstva in dokaze. Glede očitka tožnika, da je ga je davčni organ obtožil in spoznal za dolžnika brez javnega sojenja, sodišče še pojasnjuje, da v obravnavanem primeru davčni organ v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti. Obveznost globe torej ni bila naložena s strani davčnega organa, temveč s strani Okrajnega sodišča v Mariboru, ki je kot predlagatelj izvršbe pri davčnem organu podalo predlog za izvršbo.

14. Na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori v zvezi s kršitvijo ustavnih in konvencijskih pravic. Tožnik namreč v tožbi zgolj na splošno in pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka (ZUP in ZDavP-2), kršitve Ustave RS, EKČP in Listine EU o temeljnih pravicah, pri čemer pa teh kršitev ne konkretizira (marveč zgolj navaja besedilo posameznih določb), zato jih sodišče ne more presoditi.

15. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče glavne obravnave v predmetni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje ni sporno. Slednje bi bilo sporno v primeru, če ne bi bili izpolnjeni pogoji za davčno izvršbo v skladu z določili ZDavP-2 in kolikor bi tožeča stranka dolg poravnala. O predmetni zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso ESČP davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena EKČP¹. Sodišče je zato odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št. 44759/98 z dne 12. julij 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37.

Datum zadnje spremembe:

14.07.2023

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 384/2018-13
• UPRS Sodba I U 1676/2020-8
• UPRS sodba III U 369/2014