UPRS Sodba I U 1676/2020-8

Jedro

V zadevi je sporno, ali je s pravnimi sredstvi zoper sklep o davčni izvršbi dovoljeno izpodbijati samo izvršljivost izvršilnega naslova. Sodišče ugotavlja, da tožnica s tožbo, enako kot v pritožbi zoper izpodbijani sklep, nasprotuje izvršilnemu naslovu zato, ker meni, da ta ni postal izvršljiv, ker ji ni bil pravilno vročen oziroma ji sploh ni bil vročen. S tem tožnica izpodbija izvršljivost izvršilnega naslova oziroma sam izvršilni naslov. Kot je pravilno pojasnila tudi toženka, izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi.

Toženka v postopku s pravnimi sredstvi ne sme presojati in ne sme posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne sme preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj za to po določbah ZDavP-2 nima podlage, temveč le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena in 144. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Celje (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) odločila, da se zoper tožnico opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti po odločbi FU Celje, DT 4934-9369/2018-9 04-710-29 z dne 15. 01. 2029 (pravilno 2019, op. sodišča), izvršljiva dne 16. 02. 2019, ki znašajo, glavnica v višini 5.680,35 EUR, stroški davčne izvršbe v višini 10,00 EUR, skupaj 5.690,35 EUR. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica pri banki R., d.d., ki opravi rubež denarnih sredstev do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena in omejitve izvršbe iz 160. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), če gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec. Banka R., d.d. na dan prejema sklepa zarubi tožničina denarna sredstva do višine dolga po sklepu z obračunanimi zamudnimi obrestmi ter sredstva prenese na prehodna podračuna MF FURS, kot sta navedena. Od zneska obveznosti po odločbi v višini 5.680,35 EUR je banka dolžna obračunati in plačati nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 16. 02. 2019 do vključno dneva plačila obveznosti. Banki se prepoveduje izplačati denarna sredstva tožnici, slednji pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celotni dolg. Vse stroške davčne izvršbe plača tožnica. Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je s sklepom o davčni izvršbi z dne 17. 1. 2017 Finančni urad Celje (v nadaljevanju tudi FU Celje) odredil davčno izvršbo in zarubil terjatev, ki jo ima dolžnik A. A., ... do svojega dolžnika B. B., ..., v višini 5.680,35 EUR na podlagi prodajne pogodbe z dne 11. 12. 2017, za poravnavo dolžnikovih obveznosti. Sklep je bil dolžnikovemu dolžniku vročen 2. 2. 2018. Dolžnikovemu dolžniku je bilo naloženo, da zarubljeno terjatev plača v znesku 5.680,35 EUR. Pritožbo dolžnika je pritožbeni organ zavrnil z odločbo DT499-29-179/2018-6 z dne 13. 12. 2018, ki je bila dolžniku vročena 4. 1. 2019. Finančni organ je v skladu s 175. členom ZDavP-2 izdal odločbo 4934-9369/2018-9 04-710-29 z dne 15. 1. 2019, s katero je dolžnikovem dolžniku naložil, da v 15 dneh poravna dolžni znesek. Dolžnikov dolžnik (tožnica) je navedeno odločbo prejel 31. 1. 2019 in je postala izvršljiva 16. 2. 2019. Zoper odločbo z dne 13. 12. 2018 in sklep o izvršbi z dne 17. 1. 2018 je dolžnik vložil tožbo. Upravno sodišče RS je s sodbo IV U 26/2019-14 z dne 2. 6. 2020 tožbo zavrnilo. Glede na navedeno davčni organ utemeljuje izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Davčni organ navaja, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da dolžnikov dolžnik (tožnica) ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku izpodbijanega sklepa, zato je zoper njega v skladu s 143. členom ZDavP-2 začel davčno izvršbo. Med drugim se davčni organ sklicuje na 96. člen ZDavP-2 v zvezi z zamudnimi obrestmi, 166. člen ZDavP-2 v zvezi z izvzetjem določenih denarnih sredstev iz izvršbe, 160. člen ZDavP-2 v zvezi z omejitvami izvršbe, 94. člen ZDavP-2 v zvezi s prednostjo davčnih terjatev pred ostalimi obveznostmi in 152. člen ZDavP-2 v zvezi s stroški davčne izvršbe.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ se z odločitvijo davčnega organa strinja in zavrne tožničino pritožbo. V obrazložitvi navaja, da ima izpodbijani sklep vse predpisane sestavine, izvršilni naslov pa je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa izvršljiv. Navedeno pomeni, da je bil postopek davčne izvršbe uveden upravičeno. Pojasnjuje pa, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), v konkretnem primeru odločbe 4934-9369/2018-9 04-710-29 z dne 15. 01. 2019 (v nadaljevanju tudi izvršilni naslov). Glede na navedeno tožnica ne more uspeti z navedbami, da je navedena odločba nepravilna. Zgolj v pojasnilo tožnici toženka dodaja, da je 17. 1. 2018 dolžniku A. A. izdan sklep o davčni izvršbi DT 4934-9369/2018-2 zaradi neplačila obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost ter stroškov davčne izvršbe v skupnem znesku 5.680,35 EUR z rubežem dolžnikove terjatve do tožnice na podlagi Prodajne pogodbe SV 685/17. Navaja določbe 172. člena, prvega in drugega odstavka 173. člena, prvega, drugega in petega odstavka 174. člena in prvega in drugega odstavka 175. člena ZDavP-2, ki jih citira. Ker se tožnica kot dolžnikova dolžnica ni ravnala po sklepu o izvršbi, se je v skladu s prvim odstavkom 175. člena ZDavP-2 davek izterjal od nje. Davčni organ je o tem izdal odločbo 4934-9366972018-9 04-710-29 z dne 15. 1. 2019, s katero je tožnici kot dolžnikovi dolžnici naložil, da plača neporavnani znesek dolga po zgoraj citiranem sklepu o davčni izvršbi v znesku 5.680,35 EUR v roku 15 dni po prejemu te odločbe, pri čemer je bila opozorjena, da če zneska ne bo poravnala, se bo le-ta prisilno izterjal. Zoper odločbo se tožnica ni pritožila in je bil dne 24. 6. 2020 je izdan izpodbijani sklep o davčni izvršbi. Glede navedb tožnice, ki se vsebinsko nanašajo na neobstoj terjatve dolžnika A. A. do tožnice, toženka navaja, da bi jih lahko uspešno uveljavljala le v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi z dne 17. 01. 2018, zoper katerega tožnica ni vložila ugovora. Z izdajo odločbe z dne 15. 1. 2019 je dolg davčnega dolžnika prešel nanjo, zato vsebinska presoja ugovorov v zvezi z obstojem dolga v pritožbenem postopku zoper sklep, izdanem na podlagi navedene odločbe, ni možna. Predmet tega postopka je v skladu s 175. členom ZDavP-2 le pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi z dne 24. 6. 2020, izdanega tožnici (izpodbijani sklep), ker tožnica kot dolžnikova dolžnica ni v roku poravnala zneske po odločbi z dne 15. 1. 2019. Glede navedbe tožnice o izvršitvi rubeža preden ji je bil izpodbijani sklep vročen, toženka pojasni, da banka lahko opravi rubež, čeprav sklep še ni vročen dolžniku (167. člen ZDavP-2).

4. Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma navaja procesno dejansko stanje v predmetni zadevi, da so ji odtegnjena denarna sredstva na podlagi izpodbijanega sklepa, ki ga je prejela šele po tem, ko so ji bila denarna sredstva odtegnjena. V laični pritožbi je trdila, da davčnemu dolžniku A. A. ničesar ne dolguje in da se v postopku davčne izvršbe ni mogla učinkovito izjaviti do vprašanja obstoja dolga ter da je davčni organ posegel v njene ustavne pravice. Navaja razloge toženke za zavrnitev pritožbe. Davčnemu organu in toženki očita, da temelji izpodbijana odločitev na neresnični predpostavki, da naj bi bil tožnici, preden je prejela izpodbijani sklep, vročen sklep (verjetno pravilno odločba – op. sodišča), ki v tej zadevi predstavlja izvršilni naslov, zato posledično zoper le-tega ni mogla vložiti pravnega sredstva in se je lahko prvič izjavila o obstoju svojega dolga do davčnega dolžnika šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Dokazno breme, da ji je bil pravočasno vročen sklep (verjetno pravilno odločba – op. sodišča), ki v tej zadevi predstavlja izvršilni naslov za poznejšo davčno izvršbo, je po stališču tožbe na toženi stranki kot vročevalki. V tem delu je napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica opozarja, da če bi oba upravna organa ugotovila, da tožnici sklep, ki v tej zadevi predstavlja izvršilni naslov, ni bil vročen do trenutka vročitve izpodbijanega sklepa, bi verjetno njeno pritožbo obravnavala kot vsebinski ugovor zoper obstoj njene obveznosti do davčnega dolžnika, posledično pa rubež dolžničinih denarnih sredstev ne bi bil izveden. Ker tožnici odločba, ki je za poznejši postopek davčne izvršbe predstavljala izvršilni naslov, ni bila vročena do začetka davčne izvršbe, postopek davčne izvršbe pa je vseeno tekel, gre za kršitev pravil upravnega postopka po 4. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki je obenem kršitev 22. člena in 25. člena Ustave RS ter prvega odstavka 6. člena EKČP, dodatno pa je tako ravnanje davčnega organa v nasprotju z določilom 145. člena ZDavP-2. Tožnica navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker davčni dolžnik v trenutku izdaje sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika DT 4934-9369/2018-2 z dne 17. 1. 2018 (torej v trenutku izdaje odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov za poznejšo davčno izvršbo) ni imel nobene terjatve do tožnice kot dolžnikove dolžnice, s čimer je bil prvostopenjski organ seznanjen najpozneje ob vložitvi pritožbe, a je kljub temu pritožbo zavrnil in nadaljeval z davčno izvršbo, ki je zato v celoti nezakonita. Da davčni dolžnik do tožnice že v trenutku izdaje odločbe, ki v tej zadevi predstavlja izvršilni naslov, ni imel terjatve iz naslova prodajne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV 685/17 z dne 11. 12. 2017 (zatorej terjatve ni bilo mogoče in ne dopustno zarubiti), izhaja iz priloženega potrdila prodajalca A. A. z dne 14. 12. 2017. Tožnica predlaga da se na glavni obravnavi zaslišijo tožnica in priča A. A., ki naj bi izpovedala, da tožnici izvršilni naslov ni bil vročen in da je tožnica davčnemu dolžniku svojo obveznost iz naslova prodajne pogodbe poravnala pred dnevom izdaje izvršilnega naslova. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter postopek davčne izvršbe zoper tožnico ustavi, podrejeno pa da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemelji davčni organ, in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne organ druge stopnje. Zato se nanje sklicuje po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1, glede tožbenih ugovorov pa še dodaja:

8. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člen ZDavP-2). Izvršilni naslovi je med drugim izvršljiva odločba o odmeri davka oziroma izvršljiv sklep davčnega organa (drugi odstavek 145. člena ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, če pa je izvršba na določeno premoženje ali premoženjsko pravico z zakonom omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica predmet izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve (prvi odstavek 144. člena ZDavP-2). V obravnavanem primeru je izvršilni naslov za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva odločba FU Celje 4934-9369/2018-9 04-710-29 z dne 15. 1. 2019, ki jo je davčni organ izdal na podlagi 175. člena ZDavP-2, ki je postala izvršljiva 16. 2. 2019, tožnica pa obveznosti po tej odločbi, to je da plača neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi DT 4934-9369/2018-2 z dne 17. 11. 2018 v znesku 5.680,35 EUR, kar vse izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe toženke, ni plačala. V obravnavani zadevi je tako davčni organ na navedeni pravni podlagi tožnici po presoji sodišča pravilno izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi, ki ima tudi vse obvezne sestavine (151. člen ZDavP-2), med drugim tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Po določbah prvega, tretjega in sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 je zoper sklep o davčni izvršbi dopustna pritožba, ki ne zadrži začete davčne izvršbe, pri čemer s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova¹.

9. V zadevi je sporno, ali je s pravnimi sredstvi zoper sklep o davčni izvršbi dovoljeno izpodbijati samo izvršljivost izvršilnega naslova. Sodišče ugotavlja, da tožnica s tožbo, enako kot v pritožbi zoper izpodbijani sklep, nasprotuje izvršilnemu naslovu zato, ker meni, da ta ni postal izvršljiv, ker ji ni bil pravilno vročen oziroma ji sploh ni bil vročen. S tem tožnica izpodbija izvršljivost izvršilnega naslova oziroma sam izvršilni naslov. Kot je pravilno pojasnila tudi toženka, izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To po povedanem pomeni, da razlogi, ki jih navaja v tožbi (in v pritožbi), tudi po presoji sodišča na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi ne morejo vplivati. Toženka v postopku s pravnimi sredstvi ne sme presojati in ne sme posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne sme preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj za to po določbah ZDavP-2 nima podlage, temveč le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena in 144. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe². Tožničina zatrjevanja glede tega, da ni dolžna davčnemu dolžniku, da ni prejela izvršilnega naslova ipd., po povedanem ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Tožnica pa lahko ugovor glede same izvršljivosti izvršilnega naslova uveljavlja v posebnem postopku, ločeno od postopka izvršbe, in sicer pri organu, ki je izdal izvršilni naslov.

10. Glede na navedeno sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, niti razlogov, na katere pazi uradoma (ničnost), zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji), saj relevantne okoliščine v obravnavani zadevi, tj. da tožnica dolgovanega dolgovanega zneska ni plačala, niso sporne (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

12. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS, npr. X Ips 449/2012 z dne 25. 04. 2013 in Upravnega sodišča RS, npr. II U 384/2018 z dne 12. 06. 2020, II U 63/2018 z dne 13. 11. 2019.
² Primerjan npr. sodbi Upravnega sodišča RS III 183/2016 z dne 11. 3. 2016 in I U 1202/2020 z dne 15. 9. 2022

Datum zadnje spremembe:

06.04.2023

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 384/2018-13
• UPRS Sodba II U 213/2020-12
• UPRS Sodba II U 73/2018-12