UPRS Sodba I U 184/2021-13

Jedro

Toženka je ravnala nepravilno, ko je pri odločanju o zahtevku o stroških uporabila merilo upravičenosti navedb, saj ZUP ne pozna pravila, po katerem bi bilo priznavanje stroškov stranki odvisno od tega, ali je bila vloga potrebna oz. upravičena. Toženkina odločitev o priznanju stroškov odgovora na pritožbo zato ne bi smela temeljiti na vsebinski presoji, ali bi lahko z navedbami, ki jih je tožnica podala v odgovoru, vsebinsko vplivala na odločitev pritožbenega organa ali ne. Za priznanje stroškov odgovora na pritožbo je dovolj, da ima stranka pravico do odgovora in je odgovor v zadostni meri obrazložila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-5/2017/32 z dne 23. 12. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

2. V obrazložitvi navaja, da je morala o stroških pritožbenega postopka, ob uporabi določbe 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), odločati ponovno. Naslovno sodišče je s sodbo II U 220/2018-11 z dne 14. 10. 2020 odločbo toženke v zvezi s pritožbenimi stroški odpravilo in navedlo, da glede na zakonsko pravico do vložitve odgovora na pritožbo, avtomatična zavrnitev stroškov, nastalih v zvezi z odgovorom na pritožbo brez ustrezne utemeljitve ni dovolj. Zato šteje, da je bistveno vprašanje za odmero stroškov pritožbenega postopka, ali so bile navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo pomembne za odločitev v pritožbeni zadevi. Toženka je zaključila, da odgovor na pritožbo tožnice ni mogel v ničemer vplivati na odločitev pritožbenega organa. Zato se ji stroški ne priznajo.

3. Tožnica se z odločitvijo toženke ponovno ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da ZUP v 241. in 246. členu tožnici zagotavlja pravico do izjave in s tem vložitev odgovora na pritožbo, zato bi morala toženka ugoditi zahtevku tožnice za povračilo stroškov pritožbenega postopka. Toženka nezakonito razširja presojo upravičenosti navedb tožnice v pritožbenem postopku, ki naj ne bi vplivale na odločitev toženke. S tem je kršila bistvena pravila postopka. Zahteva, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Zanika tožbene navedbe, da ni ravnala v skladu z napotilom naslovnega sodišča v sodbi opr. št. II U 220/2018-11 z dne 14. 10. 2020, kjer je sodišče pojasnilo uporabo določb 118., 114., 241., in četrtega odstavka 246. člena ZUP ter obrazložilo, da avtomatična zavrnitev stroškov, nastalih z odgovorom na pritožbo, brez ustrezne utemeljitve, ne pride v poštev. Tako iz sodbe jasno izhaja, da je toženka lahko zavrnila priglašene stroške tožnice za odgovor na pritožbo, vendar pa je morala to ustrezno utemeljiti, kar je v svoji odločbi tudi storila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Prvi odstavek 114. člena ZUP določa, če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo.

7. Sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo II U 220/2018-11 z dne 14.10.2020 odločilo, da se odločitev organa v delu s stroški odpravi in se izpodbijani akt vrne v odločanje organu. Toženki je naložilo, da naj v ponovljenem postopku uporabi 114. člen ZUP in pri tem upošteva, da ZUP zaradi zagotovitve pravice do izjave stranki omogoča vložitev odgovora na pritožbo. Pri tem izrecno predpisuje tudi postopanje organa, ki mora pritožbo vročiti v odgovor, zaradi česar avtomatična zavrnitev stroškov, nastalih v zvezi z odgovorom na pritožbo, brez ustrezne utemeljitve ne pride v poštev. Pristojni upravni organ je v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 ob odpravi akta vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

8. Toženka je zavrnila zahtevek tožnice za plačilo pritožbenih stroškov iz razloga, ker tožnica z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega organa. Obrazložila je, da tožnica s svojimi navedbami, da upravni organ v ponovljenem postopku ne bi smel ugotavljati pogojev po drugem odstavku 10. člena Zakona o denacionalizaciji, saj to ni bil pogoj za obnovo postopka, ni bila uspešna, saj se toženka s tem ni strinjala, ker lahko upravni organi tudi v obnovljenem postopku izvajajo druge, nove dokaze.

9. Sodišče ugotavlja, da je toženka v izpodbijanem aktu za odločanje sicer uporabila pravilno pravno podlago (prvi odstavek 114. člen ZUP), vendar pa je napačno razumela napotek sodišča, da lahko zavrne zahtevek za plačilo stroškov odgovora na pritožbo, če to primerno obrazloži. Sodišče ponovno opozarja (kot je opozorilo že v sodbi opr. št. II U 2020/2018-11), da iz 241. in 246. člena ZUP izhaja, da ima stranka pravico, da se izreče o pritožbi, morebitnih novih dejstvih in dokazih. Le na tak način ima stranka možnost izpodbijati pritožbene razloge nasprotne stranke. Gre za pravico stranke do izjave iz 9. člena ZUP in zagotavljanje kontradiktornosti v postopku, ki stranki zagotavlja varovanj svojih pravic.

10. Toženka je ravnala nepravilno, ko je pri odločanju o zahtevku o stroških uporabila merilo upravičenosti navedb, saj ZUP ne pozna pravila, po katerem bi bilo priznavanje stroškov stranki odvisno od tega, ali je bila vloga potrebna oz. upravičena. Toženkina odločitev o priznanju stroškov odgovora na pritožbo zato ne bi smela temeljiti na vsebinski presoji, ali bi lahko z navedbami, ki jih je tožnica podala v odgovoru, vsebinsko vplivala na odločitev pritožbenega organa ali ne. Za priznanje stroškov odgovora na pritožbo je dovolj, da ima stranka pravico do odgovora in je odgovor v zadostni meri obrazložila.

11. Sodna praksa naslovnega sodišča je namreč že pojasnila, da je to, v kakšni višini je stranka z nasprotnim interesom upravičena do povrnitve stroškov, odvisno od tega ali je odgovor na pritožbo zgolj pavšalen ali pa zadosti kriteriju obrazložene vloge¹. Na to je želelo opozoriti tudi sodišče s sodbo II U 220/2018, ko je poudarilo, da je treba zavrnitev stroškov odgovora na pritožbo utemeljiti. Po mnenju sodišča obrazložitvi toženke manjka pojasnilo o tem, ali je odgovor na pritožbo le pavšalen, ali pa v zadostni meri odgovarja in obrazloženo nasprotuje vsebini pritožbe.

12. Ker toženka ni obrazložila, ali je bil odgovor na pritožbo tožnice pavšalen ali pa obrazložen, tako da ustreza kriteriju obrazloženosti vloge, se odločbe ne da preizkusiti in je tako podana kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na navedeno je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. V ponovljenem postopku mora tožena stranka upoštevati tako napotke iz sodbe naslovnega sodišča opr. št. II U 220/2019-11 in iz te sodbe.

13. Pri tem pa sodišče še enkrat opozarja, toženka ne sme pozabiti na pravico stranke do izjave v postopku, ki je zakonska pravica in da ni pomembno ali so navedbe v odgovoru na pritožbo takšne, da bi upravni organ zaradi njih odločil drugače. Dovolj je, da je vloga ustrezno obrazložena in ne gre le za pavšalne navedbe.

14. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi pisnih vlog, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 285,00, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, saj je tožnico v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------
¹ Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 873/2010 z dne 7. 4. 2011.

Datum zadnje spremembe:

22.02.2023

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1029/2015
• UPRS sodba IV U 100/2014
• UPRS Sodba II U 220/2018-11