UPRS Sodba I U 1966/2018-17

Jedro

Trditev, da je bil dvignjeni denar porabljen za poslovanje družbe A., ostaja nedokazana, posledično pa tožnica ni izpodbila ugotovitve davčnega organa, da je prejela 366.888,57 EUR od družbe A., kar predstavlja tožničine ostale druge dohodke po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožnici v ponovnem postopku odmeril in naložil v plačilo dohodnino za leto 2012, in sicer v znesku 54.320,71 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo v davčnem inšpekcijskem nadzoru pri zavezancu za davek - tedanji družbi A., d.o.o. - ugotovljeno, da je tožnica kot družbenica dvigovala gotovino z bančnega računa družbe, in sicer v letu 2012 skupaj 1.784.000,00 EUR, zneske pa je družba knjižila kot kratkoročna posojila, dana poslovodji B. B., o čemer pa sicer ni bilo pogodb ali druge dokumentacije. To posojilo se je zapiralo s plačili malim zbirateljem za surovine in s plačili dobaviteljem za blago in storitve. Dvigi gotovine, zmanjšani za plačila storitev in blaga zavezanca za davek, za tožnico predstavljajo druge dohodke na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Letna osnova, zmanjšana za olajšave, znaša 363.660,12 EUR, skupaj odmerjena dohodnina pa 146.042,85 EUR, od česar se odšteje akontacija dohodnine za to leto, ki je bila odmerjena pri družbi A. v znesku 91.722,17 EUR, tako da za plačilo ostane še naloženi znesek 54.320,71 EUR. Tožnica na ugotovitve iz zapisnika, s katerim je v tem postopku davčni organ tožnico seznanil z ugotovitvami postopka pri družbi A. in tožnici omogočil sodelovanje v postopku, ni podala pripomb.

2. Drugostopenjski davčni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Iz obrazložitve izhaja, da se v tem postopku obravnava narava dohodka, ki ga je tožnica prejela z računa pravne osebe, kar se dokazuje z verodostojnimi listinami, dokazno breme pa je na zavezancu. Tožnica dvigov gotovine ne zanika, porabo dvignjenih sredstev pa šele v pritožbi pojasnjuje s predlogom za zaslišanje direktorja, ker je prepozno. V dokumentacijo podjetja je bilo vpogledano po uradni dolžnosti, direktor B. B. pa je tudi povedal, da za dvignjeno gotovino ne obstaja nobena posojilna pogodba, prav tako pa o tem ni predložil nobene dokumentacije. Ker tožnica ni predložila dokazil, da dvigov gotovine ni mogoče šteti kot njenih obdavčljivih dohodkov, je prvostopenjski organ utemeljeno zaključil, da je prejela obdavčljive dohodke in je odločitev zato pravilna.

3. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in trdi, da sporni zneski niso njeni prihodki, temveč so to prihodki zavezanca za davek, ki je razpolagal z gotovino, ki jo je v imenu in za račun družbe z bančnega računa dvigovala tožnica, ki je vse vrnila nazaj družbi. Del dvignjenih sredstev je predstavljal posojila družbe direktorju, ostalo pa je bilo namenjeno plačilu tretjim (zbirateljem, dobaviteljem), vse pa je bilo porabljeno za poslovanje družbe in ne za zasebne namene tožnice. Tožnica negativnih dejstev ne more dokazovati, prav tako pa ne more nositi posledic, če družba A. ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi se štelo, da so bila sredstva porabljena za poslovanje te družbe. Predlaga vpogled v dokumentacijo postopka, ki se je vodil pri družbi, svoje zaslišanje in zaslišanje direktorja družbe, sklicuje pa se tudi na listine v upravnem spisu. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka, ki jih priglaša.

4. Toženka je na tožbo odgovorila, v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne.

5. V zadevi je bila opravljena glavna obravnava.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZDoh-2 v 105. členu določa, da so drugi dohodki vsi dohodki, ki se v skladu s tem zakonom ne štejejo za dohodke fizične osebe iz 1. do 5. točke 18. člena tega zakona (prvi odstavek), pri čemer se za druge dohodke po tem zakonu ne štejejo dohodki iz 19. do vključno 32. člena tega zakona in dohodki, ki so v skladu s tem zakonom oproščeni plačila dohodnine ali se ne vštevajo v davčno osnovo (drugi odstavek), drugi dohodki pa med drugim vključujejo tudi dohodek, ki se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter za dohodek iz kapitala in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, oziroma ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu (11. točka tretjega odstavka).

8. Iz zgoraj navedenega izhaja, da 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 zagotavlja, da so v polje obdavčljivosti vključeni vsi dohodki, ki ustrezajo splošnemu pojmu dohodka, kot ga opredeljuje 15. člen ZDoh-2, vendar jih ni mogoče uvrstiti v nobeno od konkretneje navedenih vrst dohodkov ali v katerega od povsem specifičnih tipov prejemkov, ki jih ZDoh-2 opredeljuje kot obdavčljive dohodke - gre za krovno določbo.¹ Dohodek je pri tem treba razumeti v pomenu, kot ga ima ta beseda v splošnem jeziku.²

9. Da je tožnica z računa družbe A. leta 2012 dvignila gotovino v višini prek 1,7 mio EUR, v zadevi ni sporno. V tožbi trdi, da je bil ta denar porabljen za poslovanje družbe, pri čemer je bil del porabljen kot posojila poslovodji družbe, ostalo pa je bilo namenjeno za plačila surovin ter drugega blaga in storitev.

10. Svoje trditve tožnica dokazuje s predlogom za vpogled v dokumentacijo v okviru inšpekcijskega nadzora pri družbi A., predlagala pa je še zaslišanje B. B. in svoje zaslišanje. Sodišče je te dokazne predloge na naroku zavrnilo kot prepozne, saj jih tožnica ni podala že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se namreč novi dokazi v upravnem sporu lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica, vprašana na naroku, ali je te dokazne predloge podala pred izdajo izpodbijane odločbe in, če ne, zakaj ne, po presoji sodišča ni podala opravičljivih razlogov, da jih ni podala že pred izdajo izpodbijane odločbe. Dejala je namreč zgolj, da je zaslišanje B. B. predlagala že v pritožbi, tožnico kot stranko pa da mora sodišče zaslišati ne glede na to, kdaj je takšen predlog podan. Po presoji sodišča ni objektivnih ovir, da ne bi tožnica teh dokaznih predlogov ob primerni skrbnosti mogla podati že v postopku izdaje izpodbijane odločbe; tožnica pa takšnih ovir pravzaprav niti ni zatrjevala. Prav tako je bil zaradi razloga nepravočasnosti njen predlog za zaslišanje B. B. zavrnjen že tudi v postopku pred drugostopenjskim davčnim organom. Glede nadaljnjega argumenta, ki je bil podan na naroku, in ki naj bi utemeljeval zaslišanje tožnice (češ da je tožnica stranka in jo mora sodišče zaslišati že zato, ne glede, kdaj je bil ta dokaz predlagan), pa je treba razlikovati med pravico biti slišan, torej pravico do izjave v postopku, ter zaslišanjem stranke kot dokaznim sredstvom. Dokaznega predloga z zaslišanjem tožnice pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo, torej je, ob odsotnosti opravičljivih razlogov, takšen dokazni predlog, podan šele v upravnem sporu, prepozen. Tožnica pa je svojo pravico biti slišana pred sodiščem lahko vršila neomejeno, in sicer je to storila prek pooblaščenke, ki jo je zastopala na naroku za glavno obravnavo.

11. Tudi listine upravnega spisa tega, kar je tožnica zatrdila na naroku (da so bila vsa sredstva porabljena za poslovanje družbe A. in ne za tožničine zasebne namene), po presoji sodišča ne dokazujejo. Iz upravnega spisa izhaja, da je v ponovnem postopku davčni organ o ugotovitvah tožnico seznanil z zapisnikom z dne 24. 4. 2017 ter jo pozval k podaji morebitnih pripomb, na kar se je tožnica odzvala s prošnjo za podaljšanje roka za podajo pripomb z dne 5. 5. 2017, čemur je bilo ugodeno s sklepom z dne 9. 5. 2017. Vendar nato tožnica pripomb k zapisniku ni podala (česar tožnica tudi ni nikoli prerekala in o tem torej med strankama ni spora) in je davčni organ izdal izpodbijano odločbo. Nobena izmed teh listin upravnega spisa ne dokazuje tožničinih trditev, temveč iz njih izhajajo nasprotne ugotovitve davčnega organa. Nadaljnje listine v upravnem spisu pa se tičejo le še postopka s pravnimi sredstvi, ki tožničinih trditev prav tako ne dokazujejo.

12. Glede na navedeno v tem upravnem sporu tožbena trditev, da je bil dvignjeni denar porabljen za poslovanje družbe A., ostaja nedokazana, posledično pa tožnica ni izpodbila ugotovitve davčnega organa, da je prejela 366.888,57 EUR od družbe A., kar predstavlja tožničine ostale druge dohodke po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Tožba torej ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost), zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

13. Vsled zavrnitve tožbe vsaka stranka trpi svoje stroške postopka skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Povzeto po odločbi USRS U-I-497/18-17 z dne 20. 1. 2022, tč. 19.
² Prav tam, tč. 22.

Datum zadnje spremembe:

18.08.2022

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 221/2013
• UPRS sodba I U 1000/2015
• UPRS Sodba I U 282/2019-23