UPRS Sodba I U 896/2019-9

Jedro

Organ sicer pravilno ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za nobeno izmed navedenih situacij iz 97. člena ZDavP-2, saj je, kot povzema tožnico in enako tudi sam, tožnica NUSZ plačala na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb za navedena odmerna leta in ne trdi, da je plačala več kot ji je bilo naloženo, niti da je bil kasneje obračun popravljen ali da je bila ugotovljena drugačna davčna obveznost. Vendar pa davčni organ spregleda, da je bistvo tožničinih trditev v tem, da ji je bil NUSZ z (dokončnimi in pravnomočnimi) odmernimi odločbami nepravilno odmerjen. Tožnica namreč trdi, da ji je bil odmerjen za stanovanje, ki ni v njeni lasti, in za napačno površino stanovanja, ki sicer je v njeni lasti. S tem tožnica uveljavlja, da so bile odločbe, na podlagi, katerih je plačala NUSZ, nepravilne in nezakonite, kar pa ne more pomeniti drugega, kot da izpodbija te odmerne odločbe. Ker so te dokončne in pravnomočne, jih je mogoče izpodbiti le z izrednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Finančne uprave RS št. DT 4224-9587/2018-5 (07-130-19) z dne 30. 8. 2018 odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrni tožničin zahtevek za vračilo neupravičeno plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) od leta 2001 do vključno 2018 v skupnem znesku 2.667,16 evrov. Odločil je še, da tožnica sama trpi svoje stroške in da organu niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vložila zahtevek za vračilo neupravičeno plačanega NUSZ za nepremičnino na naslovu A., za katero trdi, da ni v njeni lasti, in za nepremičnino na naslovu B., ki je v njeni lasti, vendar naj bi prišlo do napake pri površini stanovanja. Prvostopenjski organ je tožničino vlogo obravnaval na podlagi 97. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Ugotovil je, da so vse odmerne odločbe, izdane za leta od 2001 do 2018, postale dokončne in pravnomočne, ker tožnica zoper njih ni vložila pritožbe. Njeno zahtevo je zavrnil, ker meni, da niso izpolnjeni pogoji iz 97. člena ZDavP-2.

3. Drugostopenjski organ je tožničino zahtevo kot neutemeljeno zavrnil.

4. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga laično tožbo. V njej povzema vsebino svoje zahteve in ponavlja vsebino pritožbe, v kateri prvostopenjskemu organu očita, da obrazložitev njegove odločbe ni v skladu z izrekom in da nima razlogov. Navaja, da bi moral organ njeno zahtevo obravnavati po določbah 88. člena ZDavP-2 ali kot zahtevo za obnovo postopka. Sklicuje se na zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega naj bi bilo jasno razvidno, da nepremičnina na A. ni in nikoli ni bila v njeni lasti. Tudi drugostopenjskemu organu očita, da ni navedel razlogov za odločitev, saj se tudi on ni opredelil do njenega glavnega ugovora, to je, da ji je prvostopenjski organ „zaračunaval NUSZ“ za nepremičnino, ki ni v njeni lasti. Meni, da se zato obeh odločb ne da preizkusiti. Sklicuje se še na določbe 5. in 6. člena ZDavP-2 in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in ugodi njeni zahtevi za vrnitev preveč plačanega NUSZ.

5. Sodišče je tožbo vročilo v odgovor toženki, ki tožbi nasprotuje in sodišču predlaga, naj jo zavrne, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

6. Tožba je utemeljena.

7. Z izpodbijano odločbo je upravni organ odločil o tožničini zahtevi za vračilo neupravičeno plačanega NUSZ, ki ga, kot navaja v izpodbijani odločbi, tožnica utemeljuje z navedbo, da je na podlagi odmernih odločb za leta od 2001 do 2018 plačala NUSZ za nepremičnino, ki ni v njeni lasti, na podlagi odmernih odločb za leta od 2009 do 2018 pa tudi za nepremičnino, ki je sicer je v njeni lasti, vendar za napačno površino stanovanja.

8. Organ je takšno tožničino zahtevo zmotno kvalificiral kot zahtevo za vračilo davka po 97. členu ZDavP-2. Po tej določbi je namreč vračilo davka mogoče zahtevati, če je z odločbo v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, če gre za popravek obračuna v primerih iz drugega odstavka navedenega člena ali če je bila po odpravi odmerne odločbe in plačanem davku ugotovljena drugačna davčna obveznost.

9. Organ sicer pravilno ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za nobeno izmed navedenih situacij iz 97. člena ZDavP-2, saj je, kot povzema tožnico in enako tudi sam, tožnica NUSZ plačala na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb za navedena odmerna leta in ne trdi, da je plačala več kot ji je bilo naloženo, niti da je bil kasneje obračun popravljen ali da je bila ugotovljena drugačna davčna obveznost. Vendar pa davčni organ spregleda, da je bistvo tožničinih trditev v tem, da ji je bil NUSZ z (dokončnimi in pravnomočnimi) odmernimi odločbami nepravilno odmerjen. Tožnica namreč (kot že rečeno) trdi, da ji je bil odmerjen za stanovanje, ki ni v njeni lasti, in za napačno površino stanovanja, ki sicer je v njeni lasti. S tem tožnica uveljavlja, da so bile odločbe, na podlagi, katerih je plačala NUSZ, nepravilne in nezakonite, kar pa ne more pomeniti drugega, kot da izpodbija te odmerne odločbe. Ker so te dokončne in pravnomočne, jih je mogoče izpodbiti le z izrednimi pravnimi sredstvi. Upravni organ bi zato moral za vsako od teh odločb preizkusiti (kot v pritožbi in tožbi smiselno uveljavlja tudi tožnica), ali so izpolnjeni procesni in materialni pogoji za katero od izrednih pravnih sredstev, ki jih ureja ZDavP-2. Ker upravni organ tega ni storil, je kršil pravila upravnega davčnega postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

10. Sodišče je zato tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ni pa sledilo tožbenemu predlogu, naj samo odloči o stvari, saj za to ni pravne podlage. Na podlagi 65. člena ZUS-1 namreč sme meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru navedeni pogoji za meritorno odločanje niso podani, saj tega ne dopušča narava obravnavne zadeve, v kateri bo moral upravni organ najprej preizkusiti, ali so sploh izpolnjeni pogoji za katerega od izrednih pravnih sredstev urejenih v ZDavP-2.

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo istemu v ponoven postopek. Skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka. Zaradi ekonomičnosti vodenja nadaljnjega postopka sodišče še dodaja, da tožnica s svojimi navedbami, da ji je bil NUSZ odmerjen za nepremičnino, ki ni v njeni lasti, in za napačno površino nepremičnine, ki je v njeni lasti, uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi česar je, če gre za očitno napako, mogoče uveljavljati poseben primer odprave, razveljavitve ali spremembe odločbe na podlagi 90. člena ZDavP-2. Kriterije za presojo o tem, kdaj gre za očitno napako, pa je Vrhovno sodišče pojasnilo v sodbi in sklepu X Ips 6/2020 z dne 10. 6. 2020.

12. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče ji je na podlagi 1. točke 3. člena navedenega pravilnika priznalo strošek v znesku 15 EUR, saj je bila zadeva rešena na seji in tožnico v postopku ni zastopal odvetnik. Stroške ji je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

Datum zadnje spremembe:

24.12.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 1094/2004
• sodba I U 20/2010
• UPRS sodba I U 1110/2015