UPRS Sodba I U 92/2020-12

Jedro

Pri odmeri predmetnega davka je davčni organ pravilno uporabil materialno pravo in sicer določbo prvega in tretjega odstavka 5. člena ZDDD. Pri ugotavljanju davčne osnove za odmero davka na darilo je davčni organ pravilno pri ugotavljanju primerljive tržne vrednosti predmetnega poslovnega deleža družbe v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZDDD izhajal iz vrednosti kapitala, razvidne iz bilance stanja obravnavane družbe pred letom pridobitve deleža, s čimer se je tožnik v davčnem postopku tudi strinjal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni organ, tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila davek na dediščine in darila od davčne osnove 41.238,00 EUR z davčno stopnjo, ki velja za „vse druge osebe“ - do 10.000,00 EUR z 12 % davkom v znesku 1.200,00 EUR in od 31.238,00 EUR s 16 % davkom v znesku 4.998,00 EUR in obresti v višini 647,08 EUR, skupaj davek in obresti pa znaša 7.645,16 EUR. Odmerjen davek in obresti mora biti plačan v roku 30 dni od vročitve te odločbe na račun, ki ga navaja. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Posebni stroški davčnemu organu niso nastali. Tožnik nosi svoje stroške. Pritožba ne zadrži izvršitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik na podlagi Notarskega zapisa pogodbe o odsvojitvi in brezplačnem prenosu poslovnega deleža Sv-184/14 z dne 8. 4. 2014 (v nadaljevanju navedena pogodba) neodplačno prejel od A.A., ..., ..., ..., poslovni delež v družbi B. d.o.o. (v nadaljevanju družba), skupaj z bratom C.C., ..., ..., vsak do ene polovice, v nominalnem znesku 3.750,00 EUR, celotni poslovni delež po navedeni pogodbi pa znaša 7.500,00 EUR. V napovedi za odmero davka od prejetega darila na podlagi navedene pogodbe 22. 5. 2017 je tožnik navedel, da znaša ena polovica deleža družbe 3.750,00 EUR. Zavezanec za plačilo davka na dediščine in darila je na podlagi 3. člena Zakona o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD) fizična ali pravna oseba zasebnega prava, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja ali darila. Davčna obveznost na podlagi 6. člena ZDDD nastane na dan sprejema darila. Davčna osnova je v skladu s 5. členom ZDDD vrednost v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se ta davek plačuje. V skladu s 13. členom ZDDD mora davčni zavezanec, ki prejme v dar premoženje, od katerega se plača davek, prejem darila napovedati v 15 dneh od nastanka davčne obveznosti pri pristojnem davčnem uradu. Na podlagi 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) mora davčni zavezanec dokazati svoje trditve v davčnem postopku. V skladu s 77. členom ZDavP-2 pa mora zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma dokazati s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, lahko pa predlaga tudi izvedbo drugih dokazov.

3. Finančni organ je v postopku ugotovil, da vrednost poslovnega deleža družbe, navedenega v obravnavani pogodbi, ne ustreza tržni vrednosti, zato je skladno z določbo 41. člena ZDavP-2 tožnika pozval, naj predloži pisno dokumentacijo glede tržne vrednosti obravnavanega poslovnega deleža. Pozval ga je tudi k predložitvi Poročila o oceni tržne vrednosti deleža v družbi v času pridobitve, ki mora biti izdelana s strani pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij. Tožnik zaradi ekonomičnosti postopka ni predlagal postavitve navedenega izvedenca. Odsvojitelj A.A. je v postopku odmere dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev in investicijskih kuponov navedel, da je bilo med strankami obravnavane pogodbe dogovorjeno, da se mu bo ob prenosu poslovnega deleža vrnil znesek 7.500,00 EUR, ki ga je vložil v predmetno družbo kot osnovni kapital. V postopku je tudi pojasnil, da je kapital v višini 92.476,00 EUR ostal v podjetju, saj kapital ni bil odsvojen.

4. Skladno s sodno prakso je potrebno obravnavano pogodbo presojati glede na namen. V postopku je tožnik navedel, da je bil namen med strankami predmetne pogodbe prenos poslovnega deleža, vendar ne neodplačno, ampak z izplačilom vrednosti osnovnega kapitala, ki ga je v obravnavano družbo vložil odsvojitelj. V danem primeru je namreč šlo za odplačno pogodbo in sicer pogodbo o odkupu osnovnega kapitala. S tem v zvezi je davčnemu organu 24. 7. 2017 predložil kopijo blagajniškega izdatka za plačilo poslovnega deleža po notarskem zapisu Sv 184/14. Ker tržne vrednosti predmetne družbe davčni organ ni mogel ugotoviti iz uradnih evidenc, je pri ugotavljanju vrednosti izhajal iz vrednosti kapitala, razvidne iz bilance stanja obravnavane družbe pred letom pridobitve deleža, s čimer se je tožnik strinjal in za 100 % poslovni delež znaša 92.476,00 EUR. V obravnavano družbo je bil vplačan osnovni kapital v višini 7.500,00 EUR. V letih od 2011 do 2013 je predmetna družba poslovala z dobičkom in se je celotni kapital te družbe povečal iz 31.991,00 EUR leta 2011 na 92.476,00 EUR leta 2013, kar v pretežnem delu predstavlja preneseni čisti dobiček skozi vsa leta, kar izhaja tudi iz računovodskih izkazov. Izračun davčne osnove je razviden na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe. Vrednost premoženja znaša 92.476,00 SIT, podarjena je bila polovica vrednosti vložka v predmetno družbo, znesek oprostitve znaša 5.000,00 EUR, davčna osnova pa znaša 41.238,00 EUR. Davek je bil odmerjen po stopnjah iz 8. člena ZDDD. Ker je šlo za samoprijavo, je davčni organ tožniku naložil tudi 3 % zamudne obresti v višini 647,00 EUR za čas od poteka roka za predložitev davčne napovedi do vložitve predmetne davčne napovedi na podlagi samoprijave.

5. Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. Tožnik je v pritožbi ugovarjal, da ne gre za darilo (brezplačen prenos ene polovice poslovnega deleža obravnavane družbe), marveč za odplačen prenos, saj je bilo dogovorjeno, da pridobitelja odsvojitelju izplačata znesek 7.500,00 EUR, kot znaša osnovni kapital predmetne družbe. Kot dokaz je tožnik predložil kopijo blagajniškega izdatka, iz katerega izhaja, da je odsvojitelj prejel 7.500,00 EUR za plačilo poslovnega deleža predmetne družbe. Tudi po mnenju pritožbenega organa gre v obravnavanem primeru za darilno pogodbo. Davek pa se v skladu s 5. členom ZDDD odmeri od vrednosti v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na to premoženje. Darilo velja za prejeto ob podpisu darilne pogodbe (tretji odstavek 6. člena ZDDD). V obravnavanem primeru je bila z notarskim zapisom pogodbe o odsvojitvi in brezplačnem prenosu poslovnega deleža med odsvojiteljem in tožnikom sklenjena darilna pogodba v smislu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je bil dogovorjen neodplačen prenos poslovnega deleža predmetne družbe. Svojih trditev, da je bil za nakup dogovorjena in plačana kupnina v višini 7.500,00 EUR, tožnik v postopku ni dokazal. Navedenega, ob odsotnosti ostale listinske dokumentacije, predložena kopija blagajniškega izdatka ne izkazuje in tudi ne more spremeniti volje strank, kot je navedena v predmetni pogodbi. Iz slednje je jasno razvidna volja pogodbenih strank oz. kavza (namen), ki je bila darilo (prvi odstavek 533. člena OZ). Iz obravnavane pogodbe ne izhaja nobena obveznost tožnika za plačilo prejetega poslovnega deleža predmetne družbe. Iz blagajniškega izdatka je razvidno le dejstvo, kdo naj bi prejel denarni znesek in višina zneska, ni pa nedvoumno razvidno, kdo ga je plačal. Relevantno okoliščino predstavlja tudi dejstvo, da je tožnik sam vložil napoved za odmero davka na darilo in to po tem, ko naj bi bila domnevna kupnina že plačana. Da gre za odplačen pravni posel je tožnik zatrjeval šele, ko je davčni organ v odmernem postopku ugotovil višjo vrednost prejetega poslovnega deleža obravnavane družbe od tiste, ki je bila navedena v predmetni pogodbi. Pritožbeni organ ugotavlja, da se prvostopenjski organ res ni opredelil do vseh tožnikovih navedb v postopku in do blagajniškega izdatka, vendar v konkretnem primeru ne gre za takšno kršitev, ki bi zahtevala vrnitev zadeve v ponovni postopek, kar pojasni. Prav tako ne gre za dvojno obdavčitev, kot to ugovarja tožnik, saj gre za obdavčitev dveh vrst davka in sicer davka na dobiček iz kapitala in davka na darilo, za kar se sklicuje tudi na sodno prakso Upravnega sodišča RS v sodbah III U 359/2012 z dne 20. 8. 2013 in I U 424/2015 z dne 24. 5. 2016.

6. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo po zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V tožbi uvodoma navaja izpodbijano odločitev prvostopenjskega organa in potek postopka. Vztraja pri svojih pritožbenih navedbah, ki jih navaja. Podlago za odmero predmetnega davka predstavlja obravnavana pogodba, po kateri celotni poslovni delež predmetne družbe v nominalni vrednosti znaša 7.500,00 EUR. Tožnik je 22. 5. 2017 pri davčnem organu vložil napoved za odmero davka od prejetega darila, v kateri je napovedal pridobitev ene polovice poslovnega deleža v obravnavani družbi v vrednosti 3.750,00 EUR. Prvostopenjski organ je ugotovil, da napovedana vrednost ni ustrezna in tožnika pozval na predložitev dokazil, s katerimi bi izkazal tržno vrednost predmetnega deleža družbe. Tožnika je tudi pozval k predložitvi Poročila o ocenjeni vrednosti predmetne družbe v času pridobitve, izdelanega s strani pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij. Tožnik je v odgovoru na poziv davčnega organa navedel, da je odsvojitelj A.A. v postopku odmere dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev in investicijskih kuponov navedel, da je bilo med strankami obravnavane pogodbe dogovorjeno, da se mu bo ob prenosu poslovnega deleža vrnil znesek 7.500,00 EUR, ki ga je vložil v predmetno družbo kot osnovni kapital. V postopku je tudi pojasnil, da je kapital, ki naj bi predstavljal tržno vrednost predmetne družbe v času odsvojitve (8. 4. 2014), ostal v družbi, saj ni bil odsvojen in je še vedno osnova za odmero davščin. V skladu s sodno prakso pa je potrebno pogodbe presojati glede na namen. Med pogodbenimi strankami predmetne pogodbe pa je bil podan namen odplačnega prenosa predmetnega poslovnega deleža družbe in ne neodplačnega prenosa, kot je to ugotovil davčni organ. Šlo je za odplačen prenos predmetnega poslovnega deleža družbe z izplačilom vrednosti osnovnega kapitala družbe, ki ga je v navedeno družbo vložil odsvojitelj A.A.. Dne 24. 7. 2017 je tožnik davčnemu organu kot dokaz predhodno navedenih dejstev predložil kopijo blagajniškega izdatka za plačilo poslovnega deleža družbe po notarskem zapisu Sv 184/14. Prvostopenjski organ se do tožnikovih navedb ni opredelil in navedenega blagajniškega izdatka ni presodil. Če bi ga presojal, bi moral ugotoviti, da je šlo za odplačen prenos predmetnega poslovnega deleža družbe v višini vrednosti celotnega poslovnega deleža družbe 7.500,00 EUR. Tako ni šlo za darilo, kot to določa OZ oz. ZDDD in kot je to napačno ugotovil prvostopenjski organ.

7. Po določbah prvega odstavka 2. člena ZDDD je predmet obdavčitve premoženje, ki ga fizična oseba prejme od fizične osebe kot darilo in se ne šteje za dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino. Tožnik poudarja, da sta tožnik in C.C. odsvojitelju A.A. za nakup poslovnega deleža predmetne družbe plačala 7.500,00 EUR, kar izhaja iz navedb A.A. v postopku odmere dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev in investicijskih kuponov pred prvostopenjskim organom, ki se vodi pod opr. št. DT 42153-459/2017, kot tudi iz navedb tožnika in C.C. v tem postopku. Izhaja pa tudi iz predloženega blagajniškega izdatka, ki potrjuje izplačilo zneska 7.500,00 EUR. Tako v konkretnem primeru ne gre za darilo (neodplačni prenos poslovnega deleža predmetne družbe), marveč za odplačni prenos poslovnega deleža družbe (za nakup). Davčni organ je ravnal v nasprotju z materialno zakonodajo. Ker se prvostopenjski organ ni opredelil do tožnikovih navedb, da gre za odplačen prenos poslovnega deleža predmetne družbe in tudi ni presodil predhodno navedenega blagajniškega izdatka, so bile storjene bistvene kršitve določb postopka. Izpodbijana odločba je pomanjkljivo obrazložena in ne omogoča preizkusa. Pritožbeni organ je v svoji odločbi zmotno ugotovil, da je bila volja pogodbenih strank ob sklepanju obravnavane pogodbe, da se poslovni delež prenese brezplačno – neodplačno, kar bi naj predstavljalo kavzo darilne pogodbe. Vse pogodbene stranke so namreč v postopku pred davčnim organom zatrjevale, da je bil namen omenjene pogodbe v tem, da se prenese poslovni delež v družbi iz odsvojitelja na oba pridobitelja in sicer tako, da se odsvojitelju izplača znesek v višii poslovnega deleža tj. v znesku 7.500,00 EUR. Dodatno tožnik navaja, da je bila odsvojitelju A.A. z odločbo prvostopenjskega organa DT 42153-495/2017-2 z dne 15. 5. 2017 odmerjena dohodnina od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev in investicijskih kuponov za leto 2014 od davčne osnove 83.976,24 EUR po stopnji 25 % v znesku 20.994,06 EUR. Iz navedenega izhaja, da je bil en poslovni dogodek in sicer v konkretnem primeru prenos poslovnega deleža obravnavane družbe po predmetni pogodbi predmet dvakratne obdavčitve in sicer enkrat iz naslova dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev in investicijskih kuponov za leto 2014 po predhodno navedeni odločbi, nato pa še iz naslova davka na dediščine in darila po izpodbijani odločbi, kar je v nasprotju z načeli davčnega prava. Med drugim predlaga zaslišanje tožnika in zaslišanje priče C.C. ter postavitev izvedenca ekonomske stroke. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožniku ne odmeri davka na dediščino in darila ter postopek ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj tožniku prisodi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi na TRR pooblaščenca odvetnika D.D. iz Maribora od dneva poteka prostovoljnega roka za plačilo, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe ter vztraja pri obrazložitvi odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa in predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Med strankama je v predmetni zadevi sporno ali je finančni organ tožniku, pravilno in zakonito odmeril in naložil v plačilo davek na darilo v zvezi z neodplačnim prenosom ene polovice poslovnega deleža v predmetni družbi od A.A. na tožnika. Iz zapisnika davčnega organa z dne 21. 6. 2017 izhaja, da je tožnik v postopku po pooblaščencu izjavil, da glede vrednosti premoženja, kot izhaja iz poslovnih podatkov iz bilance stanja, iz razloga ekonomičnosti postopka ne bo predlagal postavitve izvedenca finančne stroke. Sklepal je, da finančni izvedenec ne bi ugotovil bistveno različne vrednosti premoženja, kakor je razvidno iz bilance stanja, poleg tega bi postavitev izvedenca finančne stroke za zavezanca predstavljala dodatno finančno obremenitev. Tožnik pa se ne strinja z ugotovitvijo davčnega organa, da je šlo v obravnavani zadevi za neodplačen prenos. Sklicuje se na to, da je odsvojitelj A.A. v postopku odmere dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev in investicijskih kuponov navedel, da je bilo med strankami navedene pogodbe dogovorjeno, da se mu bo ob prenosu poslovnega deleža vrnil znesek 7.500,00 EUR, ki ga je vložil v družbo kot osnovni kapital. To je bilo tudi storjeno. Skladno s sodno prakso je potrebno pogodbe presojati glede na namen, pri čemer tožnik zatrjuje, da namen stranke pri obravnavani pogodbi ni bil neodplačan prenos, ampak je šlo za odplačno pogodbo za odkup osnovnega kapitala v družbi. Zato tožnik meni, da obdavčitev po ZDDD ne preide v poštev. Enako zatrjuje tudi v tožbi. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni, zaključki davčnega organa, ki je tožniku odmeril davek na darilo v skladu z določbami ZDDD, pa so pravilni.

11. Med strankama ni sporno, da je tožnik sam pri davčnemu organu 22. 5. 2017 vložil napoved za odmero davka od prejetega darila, ki ji je priložil notarski zapis Sv 184/14 predmetne pogodbe. Tako je tožnik sam opredelil obravnavano transakcijo kot darilo oz. neodplačen prenos poslovnega deleža v predmetni družbi, kar izhaja tudi iz besedila predmetne pogodbe, saj gre za pogodbo o odsvojitvi in brezplačnem prenosu poslovnega deleža. Iz uvodnih navedb te pogodbe tudi izhaja, da želi A.A. svoj celotni poslovni delež podariti prevzemnikoma: C.C. in E.E. - tožniku, vsakemu eno polovico. Odsvojitelj A.A. z dnem 8. 4. 2014 brezplačno – neodplačno prenaša svoj celotni poslovni delež v nominalnem znesku 7.500,00 EUR na omenjena prevzemnika. Iz obravnavane pogodbe ne izhaja nobena obveznost tožnika za plačilo prejetega poslovnega deleža predmetne družbe, kar v tožbi zatrjuje tožnik. Že drugostopenjski organ je kot relevantno okoliščino ugotovil tudi dejstvo, da je tožnik sam vložil napoved za odmero davka na darilo in to po tem, ko naj bi bila domnevna kupnina že plačana. Odplačen pravni posel je tožnik zatrjeval šele, ko je prvostopenjski organ v odmernem postopku ugotovil višjo vrednost prejetega poslovnega deleža od tistega, ki je bila naveden v pogodbi, s tem pa tudi višjo davčno osnovo.

12. Glede predloženega blagajniškega izdatka, na katerega se je kot dokaz, da naj bi v resnici šlo za odplačno pogodbo, v postopku skliceval tožnik in na kar se sklicuje tudi v tožbi, pa se je opredelil pritožbeni organ. Iz obrazložitve pritožbenega organa namreč izhaja presoja omenjenega dokaza in sicer je drugostopenjski organ ugotovil, da je iz predloženega blagajniškega izdatka razvidno le dejstvo, kdo naj bi prejel denarni znesek in višina zneska, ni pa nedvoumno razvidno, kdo ga je plačal. Po presoji sodišča je presoja drugostopenjskega organa pravilna, tožnik pa s svojimi navedbami ni vzbudil objektivnega in konkretnega dvoma o pravilnosti presoje navedenega dokaza.

13. Na podlagi navedenega je po presoji sodišča davčni organ ravnal pravilno, ko je sledil tožnikovi davčni napovedi in priloženemu notarskemu zapisu Sv 184/14 ter obravnavano transakcijo presojal kot neodplačni prenos predmetnega poslovnega deleža družbe. V davčnem postopku pa med strankama ni bilo spora, da znaša primerljiva tržna vrednost celotnega poslovnega deleža predmetne družbe ob odsvojitvi 92.476,00 EUR.

14. Po presoji sodišča je pri odmeri predmetnega davka davčni organ pravilno uporabil materialno pravo in sicer določbo prvega in tretjega odstavka 5. člena ZDDD. Pri ugotavljanju davčne osnove za odmero davka na darilo je davčni organ pravilno pri ugotavljanju primerljive tržne vrednosti predmetnega poslovnega deleža družbe v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZDDD izhajal iz vrednosti kapitala, razvidne iz bilance stanja obravnavane družbe pred letom pridobitve deleža, s čimer se je tožnik v davčnem postopku tudi strinjal.

15. Sodišče se sicer strinja s tožnikovim očitkom, da se prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni opredelil do nekaterih tožnikovih ugovorov in do predloženega blagajniškega izdatka. Vendar pa je to nepravilnost odpravil pritožbeni organ s svojo obrazložitvijo, s katero se sodišče v celoti strinja. Navedena pomanjkljivost po povedanem po presoji sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Tožnikovi tožbeni ugovori so enaki pritožbenim ugovorom, na katere je pravilno odgovoril že pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe.

16. Z vsem navedenim je po mnenju sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve te sodbe.

17. Izpodbijana odločba, dopolnjena z obrazložitvijo pritožbenega organa, je po presoji sodišča pravilna in zakonita, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je pravilno uporabljeno, sodišče v postopku ni našlo kršitev določb postopka in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v predmetni zadevi odločilo brez glavne obravnave. V zadevi ni sporno dejansko stanje, ki je za zadevo relevantno, to je dejstvo, da je tožnik pri davčnem organu vložil napoved za odmero davka od prejetega darila, ki ji je kot podlago priložil sklenjeno pogodbo v notarskem zapisu, kar je tudi po presoji sodišča davčni organ pravilno upošteval kot relevantna dejstva. Iz navedenih razlogov sodišče ni sledilo tožnikovim dokaznim predlogom za zaslišanje tožnika in C.C. ter za postavitev izvedenca ekonomske stroke, saj gre za nerelevantne dokaze. Glede predloga za postavitev izvedenca ekonomske stroke pa sodišče ugotavlja, da je tožnik v postopku izrecno izjavil, da iz razloga ekonomičnosti ne bo predlagal izvedenca finančne stroke. Zato gre tudi za nedovoljeno tožbeno novoto iz 52. člena ZUS-1. Ob nesporno ugotovljenih okoliščinah, ki so v zadevi relevantne, je davčni organ tudi pravilno uporabil materialno pravo (2. člen in 5. člen ZDDD).

19. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1470/2015
• UPRS sodba I U 920/2013
• UPRS Sodba I U 453/2017-15