UPRS Sodba I U 1901/2018-10

Jedro

Tožnik bi ravnal v skladu s členom 116/1/b in členom 118 CZU, če bi vložil zahtevek za povračilo dajatev za pomanjkljivo blago preden ga je dal v izvozni postopek in tako omogočil carinskemu organu pregled tega blaga ali odvzem vzorca. Če pa blaga ni mogoče predložiti carinskemu organu (kot je to v predmetni zadevi, saj je obravnavano blago že zapustilo carinsko območje Unije), pa bi moral tožnik nedvoumno izkazati, da je zadevno blago res blago, glede katerega je zahteval povračilo dajatev, kot to določa člen 173 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi finančni organ) zavrnila tožnikov zahtevek za povračilo dajatev po carinski deklaraciji za hkratno sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo za blago brez davčno oproščene dobave MRN 15SI00191340736798 z dne 18. 6. 2015 Oddelka za carinjenje Ljubljana. Tožnik sam trpi stroške tega postopka. Carinskemu organu pa stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je družba A.A. d.o.o., v svojem imenu in za račun tožnika vložila popolno carinsko deklaracijo MRN 15SI00191340736798 z dne 18. 6. 2015, s katero je bilo sproščeno v prost promet blago v skupni fakturirani višini 7.101,12 USD, ki je predmet tega postopka. Tožnik je 14. 3. 2016 vložil zahtevek za povračilo dajatev po carinskih deklaracijah: MRN 15SI00191340736798 z dne 18. 6. 2015 in MRN16SI00603625022310 z dne 11. 2. 2016. Znesek dajatev za uvoženo blago je plačal 15. 7. 2015 v višini 2.774,16 EUR po računu 80020155100276 z dne 18. 6. 2015. Tožnik je obrazložil, da je del pošiljke ženskih gumijastih škornjev v neto masi 254,13 kg in vrednosti 4.233,36 USD oz. carinski vrednosti 3.869,50 EUR, zaradi serijske tovarniške napake neustrezne kvalitete s soglasjem dobavitelja z izvozno carinsko deklaracijo MRN16SI00603625022310 z dne 11. 2. 2016 vrnil proizvajalcu na Kitajsko. Za reklamirano blago pa je dobavitelj iz Velike Britanije izdal dobropis (Credit note). Na straneh 2 in 3 obrazložitve izpodbijane odločbe finančni organ navaja priloge, ki jih je tožnik priložil k obravnavanemu zahtevku. Prvostopenjski organ meni, da obravnavni zahtevek ni utemeljen. Kot podlago za svojo odločitev navaja člene 116/1/b, člen 118/1 in člen 118/2 CZU¹ ter člen 172 in člen 173 Izvedbene uredbe². Navaja tudi 138. člen Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) in 158. člen Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (PZDDV-1).

3. Na podlagi 46. člena in 48. člena CZU carinski organ lahko opravi carinsko kontrolo blaga. O postopku naknadne carinske kontrole je bil 30. 5. 2016 sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik 5. 7. 2016 podal pripombe, ki jih je finančni organ zavrnil. Tožnik zatrjuje, da je sledljivost blaga možna po številki reference na računu dobavitelja pod rubriko:“Your reference“ (zadnjih 5 številk) in številko, ki je natisnjena na embalaži obutve ter na notranji strani obutve (5 fotografij). Navedeno ne drži, saj predmetni uvozni račun SI10110914 z dne 14. 5. 2015 in pripadajočo listo pakiranja PL10219 z dne 13. 5. 2015 nimata rubrike: „Your reference“. Te oznake tudi ni na naročilu (Order confirmation) SO10112094 z dne 11. 3. 2015 in tudi ne v komisijskem zapisniku 21/2016 z dne 27. 10. 2015 in izvoznem računu 21/2016 s pripadajočo specifikacijo blaga. Predloženi dokazi ne izkazujejo sledljivosti blaga in ne izkazujejo, da je blago res blago, glede katerega je tožnik zahteval povračilo dajatev. V nadaljevanju na straneh 5 in 6 obrazložitve izpodbijane odločbe povzema ugotovitve zapisnika z dne 30. 5. 2016 in komisijskega zapisnika z dne 27. 10. 2015. Tožnik je bil 10. 3 2016 pozvan, da predloži reklamacije maloprodajnih enot in veleprodajnih strank za predmetno blago kot dokaz o reklamacijah in o razlogih zanjo, ki pa jih tožnik ni predložil. Predložil pa je kartico artikla B., št. WFP1021RMA-BLK. Le trgovski naziv blaga s šifro artikla in število parov se ujema s fakturiranimi podatki na predmetnem računu. Finančni organ navaja, da je predmetno blago tožnik prodajal veletrgovcem tudi po sestavi zapisnika 27. 10. 2015 kar kaže, da komisijskega zapisnika 21/2016 ni sestavil 27. 10. 2015. V nadaljevanju finančni organ na strani 7 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja vsebino izvozne carinske deklaracije MRN16SI00603625022310 z dne 11. 2. 2016. Blago po navedeni carinski deklaraciji je bilo 22. 2. 2016 izvozno ocarinjeno in je zapustilo carinsko območje Unije. Na strani 8 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja vsebino komisijskega zapisnika 21/2016 z dne 27. 10. 2015. Iz izpisa predložene elektronske korespondence tožnika z dobaviteljem iz Velike Britanije od 27. 10. 2015 do 9. 2. 2016 izhaja, da tožnik predmetnega blaga ni reklamiral ob prevzemu, ko se je blago po predmetni carinski deklaraciji sprostilo v prost promet (18. 6. 2015), marveč šele po tem, ko se je začelo predmetno blago vračati tožniku. Tožnik pri dobavitelju ni reklamiral blaga iz posamezne dobave, marveč gre za zbir vse neustrezne obutve, dobavljene v tej sezoni. Iz predloženega dobropisa (Credit note) SC10032119 z dne 24. 12. 2015, ki ga je tožniku izdal dobavitelj iz Velike Britanije pa izhaja, da je bil izdan zaradi terjatve zaradi „bloominga“ za 93 parov artikla B., št. WFP1021RMA-BLK v vrednosti 4.233,36 USD. Iz njega prav tako ne izhaja, da se nanaša na zadevno blago, saj ni navedene številke predmetnega računa SI10110914 z dne 14. 5. 2015, številka naročila SO10266227 pa se razlikuje od številke naročila po predmetnem računu SO10112094. Zato je finančni organ 17. 3. 2016 tožnika pozval, naj predloži dobropis, iz katerega bo nesporno izhajalo, da se nanaša na predmetno blago. Iz predložene pogodbe, ki sta jo sklenila tožnik in dobavitelj iz Velike Britanije ni nikjer navedeno, kakšno kvaliteto mora imeti predmetno blago niti kako postopati v primeru reklamacij.

4. Po mnenju finančnega organa samo navedba artikla: „B., št. WFP1021RMA-BLK, 93 parov“ v komisijskem zapisniku in izvoznih listinah ter dobropisu, iz katerega ne izhaja nesporna povezava s predmetnim računom, še ni zadosten dokaz, da je bilo to blago dejansko uvoženo s predmetno pošiljko in ne katero drugo blago. Tega blaga finančni organ tudi ni mogel več pregledati, saj je že zapustilo carinsko območje Unije. Pri pregledu blaga ob izvoznem dovoljenju pa ta artikel ni bil predmet pregleda, ker se ni sprostil v prost promet s predmetno carinsko deklaracijo. Po povedanem niso v zadevi podani pogoji za povračilo dajatev na podlagi tožnikovega zahtevka. Tožnik kot uvoznik blago, ki naj bi bilo pomanjkljivo ob sprostitvi v prost promet ni zavrnil, marveč ga je zavrnil šele, ko je bilo že prodano preko veleprodajalcev in se je začelo vračati. V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz člena 173 Izvedbene uredbe in tudi ne pogoji iz člena 118/2 CZU. Tožnik ni ustrezno izkazal, da je del blaga, ki je bilo sproščeno v prost promet s predmetno carinsko deklaracijo iznesel iz carinskega območja Unije. Tudi ni izkazal, da je bilo to blago, ki ga je tožnik vrnil proizvajalcu na Kitajsko, ob prepustitvi v prost promet res pomanjkljivo, saj je bilo že prodano veleprodajalcem in posredovano trgovinam, te pa so kot navaja tožnik šele po pritožbah kupcev blago vrnile tožniku. Tožnik tudi ni ustrezno dokazal, da gre v konkretnem primeru res za blago, ki je bilo ob prepustitvi pomanjkljivo in ne za neuspelo prodajo blaga, saj je tožnik svojemu zahtevku priložil le nekaj primerov listin (interna dobavnica, prevzem, interna povratnica, vračilo, prenos, račun, dobropis), s katerimi se je blago prenašalo v notranjem prometu od uvoznika preko veleprodaje do trgovin in nazaj, ni pa, kljub pozivu, dostavil reklamacij, s katerimi so trgovine reklamirale blago in na podlagi katerih je potem tožnik reklamiral blago pri dobavitelju. V nadaljevanju citira določbe člena 116/1/a v povezavi s členom 118, člen 116/1/a v povezavi s členom 117/1, člen 116/1/c v povezavi s členom 119/1 in člen 116/1/d v povezavi s 120/1 CZU, veljavnega v času izdaje izpodbijane odločbe.

5. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil.

6. Tožnik v tožbi uvodoma povzema izpodbijano odločitev ter pravno podlago zanjo. Finančni organ meni, da je neutemeljen tožnikov zahtevek za povračilo dajatev po carinski deklaraciji MRN 15SI00191340736798 z dne 18. 6. 2015 za hkratno sprostitev v promet in vnos v domačo porabo blaga brez davčno oproščene dobave, ker niso izpolnjeni pogoji iz člena 173 Izvedbene uredbe, ker blaga ni več mogoče predložiti carinskim organom. Tožnik v postopku ni predložil dokazov, ki bi nedvoumno kazali, da je obravnavano blago, ki je bilo izneseno iz carinskega območja Unije z izvozno deklaraciji MRN16SI00603625022310 z dne 11. 2. 2016 res blago, glede katerega je tožnik zahteval povračilo dajatev. Po mnenju finančnega organa tudi niso izpolnjeni pogoji za povračilo dajatev iz člena 118/1 in 118/2 v povezavi s členom 116 CZU, ker tožnik ni ustrezno izkazal, da se je del blaga, ki je bil sproščen v prost promet s predmetno carinsko deklaracijo, dejansko iznesel iz carinskega območja Unije ter tudi ni ustrezno izkazal, da je bilo obravnavano blago pri prepustitvi v prost promet pomanjkljivo oz. ni izpolnjevalo pogojev iz pogodbe, sklenjene med tožnikom (kot uvoznikom) in dobaviteljem (družbo C. iz Velike Britanije).

7. Tožnik meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, saj je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, dejansko stanje je bilo zmotno oz. nepopolno ugotovljeno, storjene pa so tudi bile kršitve določb postopka. Teh kršitev ni odpravil pritožbeni organ, ki je tožnikovo pritožbo zavrnil. Prvostopenjski organ je napačno zaključil, da tožnik ni ustrezno izkazal, da je bilo obravnavano blago ob prepustitvi v prost promet pomanjkljivo oz. ni izpolnjevalo pogojev iz pogodbe in da ni šlo za neuspelo dobavo. Tožnik je po CMR z dne 18. 6. 2015 obravnavano blago prejel 26. 6. 2015 in tedaj opravil kvalitativni pregled tega blaga, vendar napak ni odkril. Obravnavano blago je nato tožnik prodal veletrgovinam D. d.o.o. in E.. Ob pregledu predmetnega blaga 25. 6. 2015 je bilo predmetno blago izpostavljeno svetlobi, ki je sprožila kemično reakcijo imenovano „blooming“, kar je imelo za posledico vidne lise na obravnavanem blagu – ženskih gumijastih čevljih. Te napake tožnik ni mogel zaznati 25. 6. 2015 ob pregledu, saj se je tedaj navedena kemična reakcija šele sprožila in ni bila vidna. Tožnik meni, da so imeli obravnavani čevlji napako že ko so bili proizvedeni in nato uvoženi v Slovenijo, saj so bili neprimerne kvalitete. Napako so zaznali veletrgovci, ki so obravnavano blago prevzeli pred sestavo komisijskega zapisnika 27. 10. 2015. Slednji pa je bil sestavljen zato, ker se je predmetno blago vračalo tožniku, zato je opravil ponovni kvalitativni pregled blaga. Iz navedenega zapisnika jasno izhaja, da je tožnik vrnil 93 parov čevljev B., št. WFP1021RMA-BLK. Iz predložene kartice artikla, iz računov, internih dobavnic in dobropisov izhaja, da ni šlo za neuspelo prodajo, marveč za vračilo predmetnega blaga zaradi napak. Pisnih reklamacij veletrgovcev tožnik nima, saj so dogovori potekali ustno. Prav zato je tožnik 27. 10. 2015 tudi sestavil zapisnik in v njem ugotovil napako predmetnega blaga. Navedeno je razvidno tudi iz predložene elektronske pošte tožnika z dobaviteljem iz Velike Britanije, ki ga je tožnik takoj obvestil o napaki. Dobavitelj se je strinjal, da se blago z napako pošlje nazaj proizvajalcu F., Kitajska. S tem je tožnik izkazal, da je šlo za blago z napako, saj kavčuk, iz katerega so bili narejeni obravnavani čevlji, ni bil ustrezne kvalitete. Napako imenovano „blooming“ je imelo 93 od vseh 156 parov čevljev B., št. WFP1021RMA-BLK. Da gre za reklamacijo zaradi „blooming“ procesa, izhaja tudi iz dopisa dobavitelja iz Velike Britanije z dne 24. 12. 2015. Res pa je, da iz predloženega dobropisa ni izrecno izhajalo, da se ta nanaša na račun SI10110914 z dne 14. 5. 2015, vendar bi prvostopenjski organ lahko naredil povezavo po št. artikla, opisu artikla in velikosti čevljev, kar je bilo navedeno na računu in na dobropisu. Iz previdnosti je tožnik v pritožbenem postopku predložil še popravljen dobropis dobavitelja iz Velike Britanije z dne 24. 12. 2015, iz katerega izhaja, da se nanaša na račun SI10110914 z dne 14. 5. 2015, ki ga je tožnik pridobil naknadno. Tožnik meni, da je toženka napačno zaključila, da tožnik ni ustrezno izkazal istovetnosti uvoženih in zaradi napake iz carinskega območja Unije izvoženih čevljev.

8. Iz računa dobavitelja iz Velike Britanije SI10110914 z dne 14. 5. 2015, ki je bil izdan na podlagi naročila SO10112094 ter iz priloženega seznama pakiranja PL10219 izhaja, da je tožnik naročil 156 parov čevljev B., št. WFP1021RMA-BLK. Iz carinske deklaracije z dne 18. 6. 2015 prav tako izhaja, da je tožnik uvozil 156 parov ženskih gumijastih čevljev. Izhaja tudi, da so bili čevlji uvoženi na podlagi računa SI10110914/2015. Če bi prvostopenjski organ povezal navedeni račun, seznam pakiranja PL10219 in CMR, bi ugotovil istovetnost uvoženih čevljev. Tožnik je 9. 8. 2016 od kitajskega proizvajalca obravnavanih čevljev prejel obvestilo, da je 10. 4. 2016 iz Slovenije prejel 890 čevljev, ki so bili izvoženi z izvozno carinsko deklaracijo MRN16SI00603625022310 z dne 11. 2. 2016. Iz tega obvestila izhaja, da je proizvajalec na Kitajsko prejel 93 parov čevljev B., št. WFP1021RMA-BLK, ki jih je tožnik zaradi navedenih napak vrnil. Identiteta navedenega blaga je po mnenju tožnika nesporno izkazana in izhaja tudi iz primerjave vsebine dobropisa dobavitelja in obvestila proizvajalca (številka artikla, opis blaga in velikost artikla). Tako iz podatkov, dobljenih s primerjavo, z gotovostjo izhaja, da je tožnik proizvajalcu na Kitajsko poslal točno tiste čevlje, na katere se nanaša dobropis. Finančni organ bi v skladu s členom 48 CZU lahko tudi sam preveril pravilnost in popolnost informacij, navedenih v predmetnih CMR.

9. Tožnik meni, da je tudi pritožbeni organ napačno zaključil, da ni predložil ustreznih dokazov glede identitete blaga in sicer takšnih, ki bi kazali, da je bilo izneseno prav tisto blago, za katerega je tožnik zahteval povračilo dajatev in da je bil razlog za vračilo tega blaga napaka blaga in da ni šlo za neuspelo prodajo. Napačno pritožbeni organ navaja, da je tožnik zahteval dopolnitev dobropisa šele 12. 8. 2016 in ne takrat, ko je bil pozvan (18. 3. 2016). Tožnik je dobavitelja večkrat kontaktiral preden je prejel popravljen dobropis. Napačno je pritožbeni organ tudi zaključil, da reklamacijski zapisnik 21/2016 z dne 27. 10. 2015 ni nastal navedenega dne, kar naj bi izhajalo iz zaporedne številke zapisnika. Zapisnik 21/2016 se v tej evidenci ni nahajal, ker je bil izločen za namene tega postopka. Res je, da tožnik pisnih reklamacij veletrgovcev nima, vendar se lahko o tem po potrebi zasliši pristojne osebe veletrgovcev, katerih imena in naslove bo tožnik sporočil naknadno. Tožnik sodišču predlaga, naj spremeni izpodbijano odločbo tako, da ugodi tožnikovemu zahtevku za povračilo dajatev in izpodbijano odločbo odpravi. Podrejeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V vsakem primeru pa naj tožniku prisodi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Tožnik zahtevku za vračilo dajatev ni predložil zadostnih dokazov, da je izvoženo blago res blago, glede katerega je zahteval povračilo dajatev saj blaga v času reševanja tožnikovega zahtevka carinski organ ni mogel pregledati, ker je blago že zapustilo carinsko območje Unije. Tožnik neutemeljeno toženki očita, da ni opravila pregleda blaga, kot to določa 48. člen CZU, saj je podal predmetni zahtevek šele po izstopu blaga iz carinskega območja Unije in tako izvoženega blaga ni bilo mogoče pregledati. Toženka z gotovostjo ne more potrditi, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz člena 116/1/b v povezavi s členom 118 CZU in členom 173 Izvedbene uredbe.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

13. Med strankama je sporno ali je finančni organ z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito zavrnil tožnikov zahtevek za povračilo dajatev za 93 gumijastih škornjev - artikel B., št. WFP1021RMA-BLK po carinski deklaraciji MRN 15SI00191340736798 z dne 18. 6. 2015 Oddelka za carinjenje G. in na podlagi računa SI10110914 z dne 14. 5. 2015.

14. Tožnik je 14. 3. 2016 vložil zahtevek za povračilo dajatev po carinski deklaraciji MRN 15SI00191340736798 z dne 18. 6. 2015, s katero je uvozil 156 parov ženskih gumijastih škornjev različnih velikosti – artikel B., št. WFP1021RMA-BLK in navedel, da je del pošiljke ženskih gumijastih škornjev zaradi serijske tovarniške napake neustrezne kvalitete, zato je s soglasjem dobavitelja iz Velike Britanije 93 parov ženskih gumijastih škornjev z napako s carinsko deklaracijo MRN16SI00603625022310 z dne 11. 2. 2016 vrnil proizvajalcu na Kitajsko, dobavitelj iz Velike Britanije pa mu je za reklamirano blago 24. 12. 2015 izdal dobropis (Credit note). Prvostopenjski organ je 23. 5. 2016 v skladu s členom 48 CZU opravil naknadno kontrolo, da bi ugotovil ali tožnik izpolnjuje pogoje iz Oddelka 3 CZU in Izvedbene uredbe za povračilo dajatev po carinski deklaraciji z dne 18. 6. 2015. Tožnik sam navaja, da je predmetno blago prevzel 25. 6. 2015, vendar napak ni ugotovil. Te napake so se po navedbah tožnika pojavile kasneje zaradi postopka „blooming“ zaradi slabe kvalitete kavčuka, ko je kavčuk prišel v stik s svetlobo. Med strankama ni sporno, da je tožnik komisijski zapisnik 21/2016 sestavil 27. 10. 2015, po tem ko se je predmetno blago zaradi napak že vračalo tožniku. Tako neustrezna kvaliteta predmetnega blaga ni bila odkrita ob sprostitvi blaga v prost promet, marveč šele po izvedeni prodaji v trgovinah. Prvostopenjski organ je tožnika 17. 3. 2016 pozval, naj predloži ustrezna dokazila, iz katerih bo razvidno, da obravnavano blago ob prevzemu ni ustrezalo določbam pogodbe, ki jo je tožnik sklenil z dobaviteljem iz Velike Britanije, na podlagi katere je bilo uvoženo (ponudbo, naročilo, reklamacijski zapisnik itd.), kar med strankama prav tako ni sporno. Tožnik prvostopenjskemu organu ni predložil reklamacijskih zapisnikov in je zatrjeval, da so bile reklamacije podane ustno. Prvostopenjski organ je tožnikov zahtevek za povračilo dajatev zavrnil, ker tožnik ni predložil ustreznih dokazov, ki bi nedvoumno kazali, da je 93 parov ženskih gumijastih škornjev - artikel B., št. WFP1021RMA-BLK izneseno s carinsko deklaracijo MRN 16SI00603625022310 z dne 11. 2. 2016 res blago, za katero je tožnik 14. 3. 2016 podal zahtevo za povračilo dajatev.

15. Po presoji sodišča je finančni organ izpolnjevanje pogojev za povračilo dajatev presojal na podlagi zakonodaje, veljavne v času izdaje izpodbijane odločbe (28. 7. 2016), kakor tudi na podlagi zakonodaje, veljavne v času vložitve zahtevka za povračilo dajatev (14. 3. 2016). Zneski uvozne dajatve se povrnejo pod pogoji, ki jih določa Oddelek 3 CZU. Na podlagi člena 116/1/b CZU se znesek uvozne ali izvozne dajatve povrne zaradi pomanjkljivega blaga ali blaga, ki ne izpolnjuje pogojev pogodbe. Določba člena 118 CZU opredeljuje pomanjkljivo blago ali blago, ki ne izpolnjuje pogojev. V smislu člena 118/1 CZU se znesek uvozne dajatve vrne, če obvestilo o carinskem dolgu zadeva blago, ki ga je uvoznik zavrnil, ker je bilo ob prepustitvi pomanjkljivo ali ni izpolnjevalo pogojev iz pogodbe, na podlagi katere je bilo uvoženo. Šteje se, da pomanjkljivo blago vključuje blago, poškodovano pred prepustitvijo. Člen 118/2 CZU pa določa, da se ne glede na odstavek 3 povračilo odobri pod pogojem, da se blago ni uporabilo ali se je uporabilo toliko, kolikor je potrebno za ugotovitev, da je pomanjkljivo ali da ne izpolnjuje pogodbenih pogojev, in pod pogojem, da se iznese s carinskega območja Unije. Na podlagi člena 172 Izvedbene uredbe zahtevek za povračilo vloži oseba, ki je plačala znesek uvoznih dajatev, ali katerakoli oseba, ki je nasledila njene pravica in obveznosti. Člen 173 Izvedbene uredbe pa določa, da je za povračilo potrebna predložitev blaga. Če blaga ni mogoče predložiti carinskim organom, carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, odobri povračilo le, če ima dokaze, ki kažejo na to, da je zadevno blago res blago, glede katerega je bilo zahtevano povračilo.

16. Ker je tožnik obravnavani zahtevek za povračilo dajatev vložil 14. 3. 2016, kar pa je pred 1. 5. 2016, ko je še veljal člen 239 CZS³ v zvezi s členom 900/4 in 901/1/b tedaj veljavne Izvedbene uredbe⁴, je prvostopenjski organ presojal izpolnjevanje pogoje tudi po navedenih določbah CZS in predhodno navedene Izvedbene uredbe. Tožnik ne izpolnjuje tudi teh pogojev, saj ni z gotovostjo izkazal, da se je del blaga, ki je bilo sproščeno v prost promet s predmetno carinsko deklaracijo dejansko izvozil iz carinskega območja Unije. Člen 900 Izvedbene uredbe izrecno določa, da je za povrnitev uvoznih dajatev treba nadzornemu carinskemu organu dokazati, da blago pred njegovim ponovnim izvozom ni bilo uporabljeno, niti prodano. V konkretnem primeru pa ta pogoj ni izpolnjen, saj je tožnik predmetno blago že prodal veleprodajalcem, slednji pa maloprodaji. Sodišče meni, da je prvostopenjski organ zadevo pravilno presojal tako po zakonodaji, ki je veljala v času vložitve predmetnega zahtevka za povračilo dajatev, kot tudi po zakonodaji, ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe.

17. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ pravilno presodil, da tožnik s predloženimi dokazili ni nedvoumno dokazal, da je 93 parov ženskih gumijastih škornjev - artikel B., št. WFP1021RMA-BLK, izneseno s carinsko deklaracijo MRN 16SI00603625022310 z dne 11. 2. 2016 res blago, za katero je tožnik podal zahtevo za povračilo dajatev. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da tožnik ni izkazal, da gre za blago, ki ne izpolnjuje pogojev pogodbe, kot to določa člen 116/1/b CZU, saj predložena pogodba, sklenjena med tožnikom in dobaviteljem iz Velike Britanije, nima navedenih pogojev o kvaliteti blaga in tudi ne določa postopkov v primeru reklamacij blaga. Tudi navedba artikla B., št. WFP1021RMA-BLK v komisijskem zapisniku 21/2016 z dne 27. 10. 2015 ter v dobropisu dobavitelja iz velike Britanije z dne 24. 12. 2015 in v izvoznih listinah ni zadosten dokaz, da je bilo obravnavano blago uvoženo s carinsko deklaracijo MRN 15SI00191340736798 z dne 18. 6. 2015 in izvoženo z izvozno carinsko deklaracijo MRN16SI00603625022310 z dne 11. 2. 2016. Naveden artikel WFP1021RMA-BLK je tožnik glede na podatke iz kartic artikla uvozil le enkrat in to 25. 6. 2015 in sicer 156 parov ženskih gumijastih škornjev, kar navaja tudi tožnik v tožbi in tako med strankama ni sporno. Vendar pa se predmetno blago ob reševanju tožnikovega zahtevka nesporno ni več nahajalo v carinskem območju Unije in ga tako prvostopenjski organ ni mogel pregledati v skladu z določbo 48. člena CZU, ali pa odvzeti vzorce, da bi se prepričal, da gre dejansko za pomanjkljivo blago, ali blago, ki ne izpolnjuje pogojev iz pogodbe, kot to določa člen 116/1/b CZU. Tožnik bi tudi po presoji sodišča ravnal v skladu s členom 116/1/b in členom 118 CZU, če bi vložil zahtevek za povračilo dajatev za pomanjkljivo blago preden ga je dal v izvozni postopek in tako omogočil carinskemu organu pregled tega blaga ali odvzem vzorca. Če pa blaga ni mogoče predložiti carinskemu organu (kot je to v predmetni zadevi, saj je obravnavano blago že zapustilo carinsko območje Unije), pa bi moral tožnik nedvoumno izkazati, da je zadevno blago res blago, glede katerega je zahteval povračilo dajatev, kot to določa člen 173 Izvedbene uredbe.

18. Kot je bilo pravilno ugotovljeno v upravnem postopku dobropis dobavitelja iz Velike Britanije z dne 24. 12. 2015 ne izkazuje, da se nanaša prav na predmetni račun SI10110914 z dne 14. 5. 2015, številka naročila pa se razlikuje od številke naročila v predmetnem računu. Na pravilnost odločitve ne more vplivati k pritožbi priložen popravljen dobropis dobavitelja iz Velike Britanije s klavzulo: “this credit note is a blooming claim quality issue, which relates to S010112094/SI10110914 dated 14 may 2015“, saj na njem ni naveden datum izdaje popravka dobropisa in tudi ne vsebuje navedbe imena osebe, ki je ta popravek naredila ter njenega podpisa. Poleg navedenega je tožnik kljub pozivu prvostopenjskega organa z dne 17. 3. 2016 naveden popravek dobropisa dobavitelja iz Velike Britanije predložil šele pritožbenemu organu, torej po prejemu izpodbijane odločbe, v postopku pa ni izkazal, da z njim ni razpolagal pred odločitvijo prvostopenjskega organa in da ga brez svoje krivde ni mogel predložiti že v postopku pred organom prve stopnje (drugi odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Tožnik v tožbi zgolj pavšalno navaja, da je dobavitelja večkrat kontaktiral, preden je prejel popravljen dobropis, česar pa z ničemer ne izkaže.

19. Sodišče je odločalo na seji senata na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno. V obravnavani zadevi relevantno dejansko stanje ni sporno in sicer, da je tožnik uveljavljal povračilo dajatev za 93 parov ženskih gumijastih škornjev, ki jih je uvozil s carinsko deklaracijo MRN 15SI00191340736798 z dne 18. 6. 2015 in izvozil s carinsko deklaracijo MRN16SI00603625022310 z dne 11. 2. 2016 zaradi pomanjkljivega blaga. Tožnik je predmetno blago prevzel 25. 6. 2015, napak ni ugotovil in ga je prodal. Prav tako med strankama ni sporno, da se v času obravnave tožnikovega zahtevka predmetno blago ni več nahajalo na carinskem območju Unije, da bi ga lahko toženka v skladu s členom 48 CZU pregledala ali vzela vzorec. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sporna razlaga relevantnih določb CZS oz. CZU in Izvedbene uredbe. Glede na nesporno ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi, zaslišanje prič ni bilo potrebno.

20. Z vsem navedenim je po mnenju sodišča odgovorjeno na vse navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve te sodbe.

21. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je pravilno uporabljeno, sodišče v postopku ni našlo kršitev določb postopka in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (CZU).
² Izvedbena uredba Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije (Izvedbena uredba).
³ Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (CZS).
⁴ Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (Izvedbena uredba).

Datum zadnje spremembe:

25.05.2021

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1681/2011
• UPRS sodba I U 1432/2015, enako tudi I U 1433/2015
• UPRS Sodba I U 2111/2018-13