UPRS Sklep II U 121/2020-10

Jedro

Po ustaljeni upravnosodni praksi materialna škoda sama po sebi še ne predstavlja težko popravljive škode, temveč mora tožnik izkazati okoliščine, ki kažejo na to, da bo škoda, ki bi z izvršitvijo akta nastala, težko popravljiva ali nepopravljiva v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v obravnavanem sporu. Zaradi navedenega mora tožnik izkazati tudi druge okoliščine, ki bi kazale na to, da v primeru uspeha v sodnem postopku, te škode ne bi bilo mogoče nadomestiti. Tožeča stranka pa zgolj splošno zatrjuje nastanek tako materialne kot tudi nematerialne škode, pri čemer v zvezi z navedenimi okoliščinami ni predložila nikakršnih listinskih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno njeno zatrjevanje.

Izrek

I. Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških za izdajo začasne odredbe se pridrži do odločitve o glavni stvari.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je bila dne 30. 9. 2019 s strani inšpektorja za okolje in prostor izdana odločba št. 06182-1144/2019-37, s katero je inšpektor odredil, da mora zavezanka družba A. d.o.o. zaradi ugotovljenih nepravilnosti v roku do 30. 10. 2020 na zemljišču parc. št. 627/1 k.o. ..., odstraniti vse v tla vnesene predelane odpadke po metodi R5 v skupni količini cca 38000 ton, ki jih je pomešane z gramozom uporabila za sanacijo gramoznice in jih oddati zbiralcu odpadkov oz. izvajalcu obdelave odpadkov ali prodati trgovcu odpadkov (1. točka izreka). Nadalje iz izreka odločbe izhaja, da je bilo zavezanki naloženo, da mora o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti inšpektorico (2. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (3. točka izreka), in da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da zavezanka meša gradbene odpadke z gramozom in ta material delno uporabi za sanacijo gramoznice, delno pa ga proda kot tampon za nasipni material - kot predelan gradbeni material, za katerega nima nobenega izdanega dovoljenja oziroma harmoniziranega standarda, niti s slovenskim tehničnim soglasjem, kar pomeni, da sicer predelani odpadki po postopku R5 metode še niso izgubili statusa odpadkov.

3. Zoper navedeno odločbo je bila podana pritožba, katero je drugostopenjski organ zavrnil z odločbo z dne 25. 2. 2020 št. 0613-55/2019-2 in potrdil odločitev prvostopenjskega organa ter izpostavil, da je pri predmetni zadevi ključno vprašanje ali so predelani odpadki po predelavi po postopku R5 izgubili status odpadka ali so ga ohranili.

4. Tožnica vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, hkrati s tožbo na odpravo izpodbijane odločbe, pa vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero predlaga odložitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločitve, saj trdi, da odločba ni izvršljiva, ker v Sloveniji ni mogoče najti odjemalca, da odvažanje v tujino ni mogoče oziroma je pogojeno z enormnimi stroški, da bi z odstranitvijo 38.000 ton nastala nesorazmerno visoka oziroma nepopravljiva škoda, in sicer ne le zaradi stroška izkopa in nemožnosti odvoza drugemu odjemalcu ampak tudi zaradi nemožnosti sanacije takšne količine polnila do roka po koncesijski pogodbi, kar je v skladu z Rudarskim projektom zavezana storiti do 10. 12. 2021.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja, da je bila izpodbijana odločba izdana zakonito in da ni prišlo do kršitve materialnega prava ter pojasnjuje, da je Inšpektorat RS za okolje in prostor, Inšpekcija za okolje, v inšpekcijskem postopku št. 06182-1144/2019 zraven odločbe o prepovedi vnosa v tla vseh predelanih odpadkov na zemljišču št. 627/1 k.o. ... in odstranitvi vseh v tla vnesenih predelanih odpadkov po R5 v skupni količini cca 38.000 ton, ki jih je zavezanka pomešala med gramoz in uporabila za sanacijo gramoznice, izdala dne 11. 6. 2019 še odločbo št. 06182-1144/2019-4, s katero je zavezanki naložila uskladiti obratovalne naprave za predelavo odpadkov z določili točke 7 okoljevarstvenega dovoljenja št. 35471-87/2004 z dne 14. 12. 2005, ki je bilo spremenjeno z odločbo št. 35472-38/2009-11 z dne 13. 10. 2009, 35472-117/2010-5 z dne 30. 9. 2010, 35472-106/2010-11 z dne 23. 12. 2010, 35472-83/2013-2 z dne 8. 8. 2013 in 36472-64/2015-12 z dne 4. 5. 2016 tako, da odpadke pred predelavo skladišči na način naveden v 7. točki OVD, kjer je predpisano, da upravljavec lahko v napravi iz točke 2 izreka OVD (drobilno sejalna naprava) hkrati skupno skladišči 32.848 ton odpadkov, pri čemer zavezanec ne skladišči odpadkov na način, ki je predpisan v OVD. Ker zavezanec odločbe o uskladitvi obratovalne naprave z določili okoljevarstvenega dovoljenja ni realiziral, mu je bil dne 3. 6. 2020 izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. 06182-1144/2019-47, na Agencijo RS za okolje pa je bil 8. 6. 2020 podan predlog za odvzem okoljevarstvenega dovoljenja.

K I. točki izreka:

6. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

7. Predlagana začasna odredba se nanaša na ukrep okoljskega inšpektorja, ki je bil tožeči stranki izrečen na podlagi 156. in prvega odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). V zvezi z izrečenim ukrepom tožeča stranka predlaga, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočne odločitve o zadevi.

8. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koriti ter koristi nasprotnih strank. Navedeni zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe morajo biti, po citirani določbi, izpolnjeni kumulativno. To pomeni, da je izdaja začasne odredbe možna le, če so vsi navedeni pogoji hkrati izpolnjeni.

9. Primarno zakon kot pogoj za izdajo začasne odredbe določa nastanek težko popravljive škode. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se, s stopnjo verjetnosti, ugotavlja v vsakem primeru posebej. Zaradi nujnosti postopka mora stranka že v samem zahtevku navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, s stopnjo verjetnosti pa mora dokazati tudi, da takšna škoda predstavlja za njo težko popravljivo škodo. Iz stališča Vrhovnega sodišča izhaja, da mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva. Glede na naravo postopka izdaje začasne odredbe (dokazovanje dejstev s standardom verjetnosti, rok za izdajo) mora tožnik v zahtevi zatrjevana dejstva dokazati z dokazi predloženimi ob vložitvi zahteve, ki jih sodišče lahko tudi takoj presodi. Za dokazovanje zatrjevane škode so torej relevantni predvsem listinski dokazi.¹

10. Tožeča stranka tožbi ni predložila nobenih listinskih dokazov, ki bi se nanašali na težko popravljivo škodo, temveč je zgolj na 4. strani tožbe zapisala, da jo zavezuje koncesijska pogodba o končanju sanacije do 10. 12. 2021, "katere rok je bil že podaljšan in bi z odstranitvijo 38.000 ton nastala nesorazmerno visoka oziroma nepopravljiva škoda, ne le zaradi stroška izkopa in nemožnosti odvoza drugemu odjemalcu, ampak tudi zaradi nezmožnosti sanacije takšne količine polnila do roka po koncesijski pogodbi". Na ta način sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v ničemer ni izkazala ne materialne in tudi ne nematerialne škode.

11. Sodišče ugotavlja, da so tovrstne navedbe tožeče stranke zgolj pavšalne, ko navaja, da bi zaradi odstranitve 38.000 ton nastalo nesorazmerno visoka oziroma nepopravljiva škoda, saj ni konkretno navedla konkretno stroška izkopa ali ga izkazala z listinskimi dokazi, prav tako oa tudi ni navedla ali izkazala za verjetno, da odvoz odpadkov ni mogoč drugemu odjemalcu, prav tako pa tudi z nobeno listino ni izkazala, da zaradi nemožnosti sanacije takšne količine polnila do roka po koncesijski pogodbi ne more opraviti.

12. Sodišče na tem mestu pripominja, da je bila izpodbijana odločba izdana z rokom izpolnitve 30. 9. 2019 do 30. 10. 2020, kar je več kot leto dni za izvršitev izdane odločbe. Tako tožeča stranka po presoji sodišča zgolj z golim zatrjevanjem, da bi z odstranitvijo odpadkov nastala nesorazmerno visoka oziroma nepopravljiva škoda in da rok izpolnitve ni ustrezen, ni izkazala pogoja iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, saj je navedeno okoliščino zgolj pavšalno zatrjevala. Po ustaljeni upravnosodni praksi materialna škoda sama po sebi še ne predstavlja težko popravljive škode, temveč mora tožnik izkazati okoliščine, ki kažejo na to, da bo škoda, ki bi z izvršitvijo akta nastala, težko popravljiva ali nepopravljiva v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v obravnavanem sporu. Zaradi navedenega mora tožnik izkazati tudi druge okoliščine, ki bi kazale na to, da v primeru uspeha v sodnem postopku, te škode ne bi bilo mogoče nadomestiti. Tožeča stranka pa zgolj splošno zatrjuje nastanek tako materialne kot tudi nematerialne škode, pri čemer v zvezi z navedenimi okoliščinami ni predložila nikakršnih listinskih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno njeno zatrjevanje.

13. Sodišče še pojasnjuje, da začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje (drugi in tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Iz stališča Vrhovnega sodišča izhaja, da "odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Na tožniku je torej tako trditveno breme kot tudi dokazno breme. Pri težko popravljivi škodi mora iti za škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti in jo je mogoče začasno odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oz. z predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki so jih želi preprečiti."²

14. Tako sodišče zaključuje, da zgolj dejstvo, da zaradi izkopa 38.000 ton materiala pomešanega z gramozom ne bo mogoče izvesti sanacije, ki jo mora tožeča stranka izvesti po koncesijski pogodbi do 10. 12. 2021, za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Tožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora tudi v primeru zatrjevane tovrstne nemožnosti v primeru uspeha s tožbo izkazovati škodo v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, torej da bi se mu z izvršitvijo akta prizadela težko popravljiva škoda. Tožeča stranka z zgoraj navedenim zatrjevanjem ni izkazala, da bi ji v primeru neizpolnitve sanacije po koncesijski pogodbi do 10. 12. 2021 nastala težko popravljiva škoda. Ta škoda pa mora izhajati iz izpodbijanega akta in torej prizadevati posameznika v njegovem pravno varovanem položaju.

15. Tožeča stranka je glede na podatek sodnega spisa zahtevala odložitev izvršitve izpodbijane odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, za kar po zgoraj obrazloženem pogoji niso podani. Kolikor pogoji niso podani, pa zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

16. Ker je nastanek težko popravljive škode le eden izmed kumulativno določenih pogojev za izdajo začasne odredbe katere tožeča stranka ni izkazala in tudi ni izkazala hudih posledic v zvezi s težko popravljivo škodo, sodišče ni ugotavljalo drugih dveh pogojev torej ali z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe ne bo prizadet javni interes ter koristi nasprotnih strank.

17. Glede na ugotovitev, da tožeča stranka ni izkazala, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, je sodišče njeno zahtevo na podlagi navedene določbe zavrnilo.

K II. točki izreka:

18. Sodišče bo o vseh stroških postopka odločalo ob izdaji končne odločbe.

-------------------------------
¹ Enako Vrhovno sodišče v zadevah I Up 326/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 315/2010 z dne 16. 12. 2010, I Up 324/2010 z dnem 22. 12. 2010.
² Sodna odločba Vrhovnega sodišča št. I Up 247/2017 z dne 15. 12. 2017.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2021

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 592/2004
• UPRS Sklep II U 132/2020-11
• UPRS sklep I U 835/2015