UPRS Sklep II U 132/2020-11

Jedro

Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je tako trditveno, kot dokazno breme.

Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določeno realno izkazane posledice in takšni, kot jih je mogoče dokazno ovrednotiti. Podana mora biti neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je gradbeni inšpektor tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložil, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo nadstreška v velikosti 10 x 13 m in objekta s točilnim pultom velikosti 6,50 x 6,50 m zgrajenega na zemljišču s parc. št. 1357/6 k.o. ..., ki je brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Tožniku je bilo z izpodbijano odločbo tudi naloženo, da na svoje stroške odstrani navedeni nadstrešek in objekt s točilnim pultom in zemljišče vzpostavi v prejšnje stanje. Kolikor tožnik ne bo izvršil odrejene obveznosti na način in v rokih, kot je določeno z odločbo, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor pri inšpekcijskem pregledu pri tožniku ugotovil, da je zgrajena navedena nadstrešnica in objekt s točilnim pultom brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja ter je izrekel ukrepe na podlagi 8., 82., 93. in 94. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

3. Tožnik je vložil tožbo in hkrati zahteva izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijane prvostopenjske odločbe, ker bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Navaja, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe utrpel nepopravljive škodljive posledice, izhajajoč iz nevšečnosti z izvršitvijo naloženih obveznosti, za katere bi se s sodbo kasneje ugotovilo, da so bile nezakonito naložene, tožnik pa bi za njihovo izpolnitev do končne sodbe že namenil veliko časa in denarnih sredstev. Odstranitev senčila in objekta s točilnim pultom bi za tožnika pomenilo dodatne škodljive posledice v obliki izgubljenega dobička, in sicer z vidika vpliva na opravljanje njegove gostinske dejavnosti, kar bi močno prizadelo njegovo uspešnost poslovanja, predvsem v luči privabljanja gostov in njihovega udobja ob obisku gostinskega vrta. Nadalje tožnik utemeljuje začasno odredbo tudi iz razloga učinkovitega sodnega varstva, ob dejstvu, da je inšpekcijski nadzor namenjen odpravljanju nepravilnosti in pomanjkljivosti, ugotovljenih s kršitvijo predpisov, v obravnavanem primeru pa je sporno ravno to, ali je tožnik s postavitvijo spornega senčila in objekta s točilnim pultom kršil predpise ali ne. Začasna odredba s takšnim učinkom ne bo posegala nesorazmerno v javno korist.

4. Tožena stranka odgovora na začasno odredbo ni podala.

5. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

6. Izdajo začasne odredbe v upravnem sporu ureja 32. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Drugi odstavek tega člena določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom citiranega člena lahko tožnik iz razlogov, navedenih v drugem odstavku, zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

7. Tožnik zahteva izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 s tem, ko smiselno predlaga, da sodišče (zadrži) odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Tožnik v zahtevi navaja, kakšna škoda naj bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta, in sicer pavšalno navede, da bi mu povzročila finančne in poslovne učinke ter bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala tožniku težko popravljiva škoda.

8. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oz. začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oz. obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je tako trditveno, kot dokazno breme.

9. Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravno sodno prakso, gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti (začasno), odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršite izpodbijanega upravnega akta.¹ Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določeno realno izkazane posledice in takšni, kot jih je mogoče dokazno ovrednotiti. Podana mora biti neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

10. Zgolj pavšalna navedba tožnika, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala tožniku težko popravljiva škoda, brez dodatne konkretizacije škode, tako po vsebini kot po višini nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ne izkazuje. Ker tožniku ni uspelo izkazati težko popravljive škode, katere nastanek bi bilo treba preprečiti, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem prizadetosti javne koristi.

11. Glede na navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, zahtevo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------
¹ Sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 35/2018 z dne 7. 3. 2018

Datum zadnje spremembe:

25.02.2021

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 592/2004
• UPRS Sklep II U 121/2020-10
• UPRS sklep I U 835/2015