UPRS Sodba I U 2000/2018-10

Jedro

Po 2. členu Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin se vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora ugotovi tako, da se seštevek točk, s katerimi so ovrednoteni kakovost konstrukcije glede na čas izgradnje objekta, vrsta in kakovost stavbnega pohištva, vrsta in kakovost obdelave talnih in stenskih površin, vrsta in kakovost opremljenosti stanovanja oziroma poslovnega prostora z instalacijskimi napravami, vrsta in možnost rabe skupnih prostorov stavbe, kakovost toplotne in zvočne zaščite ter negativni vplivi na rabo stanovanja oziroma poslovnega prostora, pomnoži z vrednostjo točke in skupno uporabno tlorisno površino stanovanja oziroma poslovnega prostora. Tako izračunana vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora se nato pomnoži s korekcijskim faktorjem fs (tabela 2) oziroma korekcijskim faktorjem fr (postavka E, obrazec VP-2). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost predmetnih poslovnih prostorov ugotovljena na navedeni način.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4221-1803/2016-9 z dne 14. 11. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 171,35 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je na podlagi določb Zakona o davkih občanov (Uradni list RS, št. 36/88 in naslednji, v nadaljevanju ZDO) z izpodbijano odločbo tožniku odmerila davek od premoženja za leto 2016 in sicer za poslovna objekta na naslovu ... v višini 4.097,32 EUR (1. točka izreka). Odločila je še, da se tožniku preplačilo davka za leto 2016 v znesku 377,41 EUR skupaj s pozitivnimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila do izdaje te odločbe v višini 90,63 EUR ter nadaljnjimi pripadajočimi obrestmi od dneva vračila vrnejo na njegov transakcijski račun oziroma se pobota z drugimi davki, ki jim je potekel rok za plačilo, drugimi denarnimi nedavčnimi obveznostmi, ki jih izterjuje davčni organ in stroški postopka, o čemer se ga obvesti (2. točka izreka). Ugotovila je, da stroški postopka niso bili priglašeni in odločila, da davčnemu organu posebni stroški v tem postopku niso nastali in da tožnik sam trpi svoje stroške (3. točka izreka), ter da vložena pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je bil tožniku z odločbo z dne 22. 8. 2016 že odmerjen davek od premoženja od navedenih poslovnih prostorov, ki jo je drugostopenjski organ odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu organu v ponovno odločitev. V ponovnem postopku prvostopenjski organ navaja, da je kot osnovo za določitev vrednosti predmetnih objektov vzel povprečno gradbeno ceno 1 m2 koristne stanovanjske površine, ki je v letu 2015 znašala 775,54 EUR, ki jo je povečala za 25 %, ker gre za poslovni prostor. Od ugotovljene vrednosti objekta pa je odštela amortizacijo, izračunano na podlagi Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin (Uradni list RS, št. 8/1987). Vrednost posameznega objekta tako znaša 257.472,90 EUR.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Med drugim pojasnjuje, da se skladno z določili ZDO osnova za davek od premoženja oziroma vrednost stanovanjskih in poslovnih prostorov ugotavlja na podlagi Pravilnika o merilih in načinih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistema točkovanja (Uradni list RS, št. 25/81 in Uradni list RS, št. 65/99). V nadaljevanju pa se sklicuje na 7. člen Odloka o davkih občanov občine Novo mesto (SDL št. 6/91 in Uradni list RS št. 24/91, v nadaljevanju Odlok), po katerem se vrednost stavbe ugotovi tako, da se upošteva povprečna gradbena cena za kvadratni meter koristne stanovanjske površine v letu, za katero se davek odmerja, gradbena izvedba in leto izgradnje oziroma leto in obseg rekonstrukcije oziroma leto dozidave ali nadzidave stavbe. Kot neresničen šteje tožnikov ugovor, da se izpodbijana odločba sklicuje na neveljaven Pravilnik o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin. Pojasnjuje, zakaj se v obravnavanem primeru vrednost stavb ne ugotavlja po določilih Zakona o davku na promet nepremičnin.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da mu je toženka odmerila davek od premoženja za leto 2016 od napačne davčne osnove. Vrednost dveh popolnoma identičnih objektov je določila na znesek 257,472,90 EUR za vsakega, pri čemer gre za dva stara vojaška betonska „hangarja“, zgrajena leta 1953, ki ju tožnik v pretežni meri uporablja za skladiščenje. Meni, da je način določitve vrednosti predmetnih nepremičnin arbitraren, samovoljen in protiustaven. Določanje vrednosti posameznega kvadratnega metra objekta je namreč prepuščeno prosti presoji in volji vsake posamezne občine, pri čemer slednja ni dolžna pojasniti, kako je do določene vrednosti sploh prišla. Nadalje je nerazumljivo, zakaj je potrebno povprečno ceno kvadratnega metra stanovanjske površine povečati pri poslovnih objektih še za 25 %. Navedeno predstavlja arbitrarno določanje osnove za odmero davka, ki nima nič skupnega z realno vrednostjo tožnikovih objektov. Ne strinja se tudi s stopnjo upoštevanja amortizacije in navaja, da ni jasno, kako je toženka do takega odstotka amortizacije sploh prišla. Pri določanju stopnje amortizacije se je sklicevala na določila pravilnika, ki je bil razveljavljen in ne velja več. Tožnik je toženki predložil pogodbi, iz katerih izhaja, da je en objekt kupil za 75.000,00 EUR in drug objekt za 68.480,00 EUR. Navedeni vrednosti je toženka tudi upoštevala pri odmeri davka od prometa nepremičnin. Tožnik meni, da je nesprejemljivo in arbitrarno, da toženka glede istega objekta za odmero dveh različnih davkov uporablja različno osnovo. Ne razume, zakaj bi bilo treba za odmero davka od prometa z nepremičninami vzeti osnovo, ki je trikrat nižja od osnove za odmero davka od premoženja po izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, naj po vpogledu v listine, ki so sestavni del upravnih spisov, pogodb in njegovem zaslišanju razsodi tako, da izpodbijano odločbo toženke kot nezakonito odpravi, toženki pa naloži, naj mu povrne njegove stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Podlaga za odmero predmetnega davka na premoženje je ZDO (od 156. do 159. člena, od 161. do 164. člena, 193.a člen, 269. in 270. člen). Z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine – ZDavNepr, objavljenega v Uradnem listu RS št. 101/13 dne 9. 12. 2013, z veljavnostjo 1. 1. 2014, so sicer prenehale veljati pravne podlage, objavljene v 33. členu prehodnih določb, med drugim tudi navedene določbe ZDO, na katerih izpodbijana odločba temelji, nakar je z odločbo št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 Ustavno sodišče RS razveljavilo Zakon o davku na nepremičnine, pri čemer se je ponovno vzpostavilo prejšnje stanje obdavčitve nepremičnin, z izjemo davka na nepremično premoženje večje vrednosti.

8. V zadevi je sporna predvsem osnova za odmero predmetnega davka, in sicer se tožnik ne strinja z določeno vrednostjo obravnavnih poslovnih objektov.

9. Po 158. členu ZDO je osnova za davek od premoženja (med drugim tudi stavb) vrednost stavbe, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve in na način, ki ga določi občinska skupščina.

10. Drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe pravilno navaja, da so ta merila določena v Pravilniku o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (Uradni list SRS št. 25/81 in naslednji), ki se po 11. členu Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb (Uradni list RS št. 127/04) še vedno uporablja med drugim tudi za ugotavljanje osnove za odmero davka od premoženja. Po 2. členu Pravilnika se vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora ugotovi tako, da se seštevek točk, s katerimi so ovrednoteni kakovost konstrukcije glede na čas izgradnje objekta, vrsta in kakovost stavbnega pohištva, vrsta in kakovost obdelave talnih in stenskih površin, vrsta in kakovost opremljenosti stanovanja oziroma poslovnega prostora z instalacijskimi napravami, vrsta in možnost rabe skupnih prostorov stavbe, kakovost toplotne in zvočne zaščite ter negativni vplivi na rabo stanovanja oziroma poslovnega prostora, pomnoži z vrednostjo točke in skupno uporabno tlorisno površino stanovanja oziroma poslovnega prostora. Tako izračunana vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora se nato pomnoži s korekcijskim faktorjem fs (tabela 2) oziroma korekcijskim faktorjem fr (postavka E, obrazec VP-2).

11. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost predmetnih poslovnih prostorov ugotovljena na navedeni način. Nasprotno, iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je vrednost predmetnih nepremičnin ugotavljala na podlagi povprečne gradbene cene za m2 koristne stanovanjske površine (ki je leta 2015 znašala 775,54 EUR), povečani za 25 % (ker gre za poslovna prostora), kar naj bi bilo skladno z Odlokom o davkih občanov Občine Novo mesto, pri čemer je bila upoštevana tudi amortizacija. Tožnikov ugovor, da mu je toženka odmerila davek od premoženja od napačne osnove, je zato utemeljen.

12. Utemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, na kateri pravni podlagi je toženka utemeljila odločitev o odstotku amortizacije oziroma da se je pri določanju stopnje amortizacije sklicevala na določbe neveljavnega pravilnika (Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin, Uradni list SRS 8/1987). Izpodbijane odločbe zato tudi ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP).

13. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljene nepravilnosti odpraviti. Sodišče je odločilo na seji, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Sodišče je stroške odmerilo v višini priglašenega zneska 171,35 EUR (300 točk po Odvetniški tarifi, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV), ki ne presega pavšalnega zneska, določenega v drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožena stranka je dolžna povrniti stroške v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2196/2018-9
• UPRS sodba I U 1055/2015
• UPRS Sodba I U 396/2020-15