UPRS Sodba I U 2705/2017-15

Jedro

Po določbah 58. člena ZDavP-2 je plačnik davka oseba, ki v svoje breme izplača dohodek, od katerega se izračuna, odtegne in plačuje davčni odtegljaj. Bistveno za opredelitev plačnika davka je torej, kdo v svoje breme dohodek izplača. To pa je bila v konkretnem primeru tožeča stranka, ki je nesporno opravila izplačilo kupnine za poslovne deleže na podlagi sklenjene prodajne pogodbe fizičnim osebam in s tem postala plačnik davka iz 58. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov iz kapitala za obdobje od 20. 9. 2011 do 31. 12. 2012 ter davka od dohodkov pravnih oseb določeni podatki za leta 2013, 2014 in 2015, tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo davek od dohodka iz kapitala za obdobje od 20. 9. 2011 do 31. 12. 2012 od osnove 9 300 000,00 EUR po stopnji 20% v znesku 1 860 000,00 EUR in obresti, obračunane za čas od poteka roka za plačilo davka do 23. 12. 2016, v višini 98 722,17 EUR (točka I/1 izreka) ter davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2013 od osnove 14 115,38 EUR po stopnji 17% v znesku 2 399,61 EUR in obresti, za leto 2014 od osnove 44 242,04 EUR po stopnji 17% v znesku 7 521,14 EUR in obresti ter za leto 2015 od osnove 11 048,76 EUR po stopnji 17% v znesku 1 878,28 EUR (točka I/2 izreka). V II. točki izreka se ugotavlja, da je tožeča stranka oba odmerjena davka, skupaj z obrestmi dne 23. 12 2016 plačala.

2. Iz razlogov prve stopnje sledi, da je davčni organ pri inšpiciranju odsvojitve poslovnih deležev treh fizičnih oseb (A.A., B.B. in C.C.) tožeči stranki ugotovil, da je bila transakcija nakupa oziroma prodaje poslovnega deleža v družbi D. d.o.o. navidezni pravni posel, posel, ki se s tem poslom prikriva, pa prikrito izplačilo dobička fizičnim osebam. Pri čemer je bil omenjeni pravni posel sklenjen z namenom izogibanja oziroma zmanjševanja davčnih obveznosti in brez ekonomske vsebine, kar je v nasprotju z namenom zakona. Transakcija odsvojitve poslovnih deležev, z ozirom na izkazano negativno davčno osnovo pri odmeri dohodnine iz odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov, namreč pomeni davčni prihranek v višini 1 860 000,00 EUR. V primeru izplačila dividend v skupni višini 9 300 000,00 EUR, ki se ugotavlja v konkretnem primeru, znaša davčna osnova za vsakega od posameznikov 3 100 000,00 EUR, ki je bila do 31. 12. 2012 obdavčena po 20% davčni stopnji, od 1. 1. 2013 pa po stopnji 25%. Davčni organ je tako od izplačila poslovnih deležev, ki ga je opredelil kot izplačilo dividend od izplačanih zneskov v skupni višini 9 300 000,00 EUR, obračunal dohodnino po 20% davčni stopnji, kot to določa 132. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), v skupnem znesku 1 860 000,00 EUR in jo naložil v plačilo tožeči stranki.

3. Obenem se ugotavlja, da je bilo posojilo, dano tožeči stranki s strani povezane družbe E. d.o.o., porabljeno izključno za plačilo kupnine za nakup poslovnih deležev, ki jo je davčni organ opredelil kot izplačilo dividend že omenjenim fizičnim osebam, in ne za financiranje obratnih oziroma drugih sredstev družbe. Odhodki iz naslova obresti v letih 2013, 2014 in 2015, ki izhajajo iz omenjenega posojila, zato po presoji davčnega organa ne predstavljajo poslovno potrebnih odhodkov in niso potrebni za pridobitev prihodkov glede na določbe 29. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), temveč so le posledica financiranja izplačil fizičnim osebam kot dohodkov iz dividend. Zato se tožeči stranki dodatno odmeri davek od dohodkov pravnih oseb za omenjena davčna obdobja, na način in v zneskih, ki so razvidni iz izreka odločbe.

4. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno.

5. Tožeča stranka toži iz vseh tožbenih razlogov, razen iz razloga ničnosti, ter zaradi kršitev določb Ustave. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi, oziroma da zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi.

7. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja pri razlogih tožbe.

8. Tožena stranka se v odgovoru na pripravljalno vlogo sklicuje na svoja stališča, ki jih je zavzela v odločbi in v odgovoru na tožbo. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na odločitev druge stopnje v odločbi št. DT 499-05-90/2014 z dne 24. 10. 2016 pa pojasni, da je bila z omenjeno odločbo prvostopenjska odločitev vrnjena v ponovni postopek, v ponovnem postopku pa davek ponovno (pravilno) odmerjen tudi v delu, ki se nanaša na vrnjeno posojilo. Odločba je bila na drugi stopnji potrjena, zoper njo pa vložena tožba, ki se rešuje pri naslovnem sodišču pod opr. št. I U 2264/2018.

9. Tožba ni utemeljena.

Glede kršitev pravil postopka

10. Tožeča stranka v tožbi toženi stranki očita nejasen izrek ter zlasti nezadostno obrazložitev odločbe I. stopnje, ker ni jasno, katero dejanje, tisto iz tretjega ali tisto iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, se ji očita. Zato se ne more učinkovito braniti, kar je nadaljnja kršitev določb ZUP in Ustave. Poleg tega naj bi bilo kršeno načelo materialne resnice in načelo sorazmernosti, neizveden naj bi ostal ugotovitveni postopek, ter ostalo neodgovorjeno na navedbe tožeče stranke glede ekonomske vsebine izvedenega posla.

11. Iz podatkov oziroma listin, ki so v upravnih spisih, konkretno iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru, je razvidno, da se je prvostopenjski davčni organ že v zapisniku opredelil glede pojasnil tožeče stranke, ki jih je dala med inšpiciranjem, med ostalim oziroma predvsem glede ekonomske vsebine obravnavanega posla. Že iz zapisnika je razvidno tudi, na kateri dejanski in pravni podlagi temelji izdana odločba, oziroma katera dejstva so se ugotavljala v postopku nadzora. To pa pomeni, da ne drži tožbena trditev o neizvedenem ugotovitvenem postopku in še manj trditev, da ni bilo odgovorjeno na navedbe ekonomske vsebine. Kot rečeno, se je do navedb tožeče stranke v tej zvezi davčni organ opredelil že v zapisniku in nato še v odločbi ter s tem nedvomno dal tožeči stranki možnost, da se izjavi oziroma da se učinkovito brani že med pregledom in nato še v pritožbi. Medtem ko pripomb na zapisnik, čeprav je to možnost imela, tožeča stranka ni dala. V zvezi s tozadevnim pravnim poukom je navedla samo, da se z zapisniškimi ugotovitvami ne strinja. Do katerih ključnih navedb naj bi se davčni organ pri tem ne opredelil, tožeča stranka ne pove in zato tožbenih ugovorov v tej smeri ni mogoče upoštevati. Res pa je, da davčni organ ugovorov tožeče stranke ni upošteval kot pomembnih za odločitev, kar pa samo po sebi še ne predstavlja zatrjevanih kršitev načela sorazmernosti in materialne resnice. Res je tudi, da iz odločbe prve stopnje ni jasno razvidno, na kateri od določb 74. člena ZDavP-2 davčni organ prve stopnje temelji svojo odločitev, saj se le-ta opira tako na tretji kot na četrti odstavek tega člena. Se pa o tem jasno opredeli organ druge stopnje, ki odločitev prve stopnje v tem smislu dopolni oziroma popravi s tem, ko odločitev jasno nasloni na četrti odstavek tega člena.

12. Kaj mora vsebovati izrek odločbe, je določeno v 80. členu ZDavP-2. Navedene določbe so bile, kot je razvidno iz izreka prvostopenjske odločbe, v konkretnem primeru dosledno spoštovane, zato sodišče tožbene očitke o neustreznosti oziroma nerazumljivosti izreka zavrača kot neutemeljene in hkrati nasprotne listinam, ki so v spisih.

Glede dejanskega stanja

13. Tožeča stranka v tožbi poudarja, da obravnavana transakcija ni bila navidezna in da so v času njene izvedbe obstajali številni ekonomski razlogi, ki jih na več mestih v tožbi navede in podrobno opiše, kot npr. predlog novega zakona, gospodarska kriza, obvezno zalaganje sredstev, digitalizacija postopkov, vsi pa so imeli za cilj porazdelitev tveganj, povezanih s poslovanjem, med D. in tožečo stranko. Iz teh razlogov je bila izvedena prodaja in zato oddana napoved za odmero davka od kapitalskih dobičkov. Poudarja še, da prodaja med povezanimi osebami ni prepovedana, da je bila cena tržna in da bi se enako lahko zgodilo z nepovezanimi osebami. Nasploh se v tožbi očita, da so številne navedbe v odločbi prve stopnje pavšalne in nepreverjene, tisto, kar navaja tožeča stranka, pa ni bilo upoštevano.

14. Po pregledu tožbenih navedb in podatkov ter listin, ki so v spisih, sodišče ugotavlja, da dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, same po sebi niti niso sporne. Tako ni spora o tem, da so trije družbeniki družbe D., vsak z deležem 4% (ostalo je lastni poslovni delež družbe), odsvojili poslovne deleže družbi F. - tožeči stranki, v kateri imajo vsi trije poslovne deleže, vsak do ene tretjine, za kupnino 9,3 mio EUR, ki se izplača v roku 10 let. Pri čemer znaša osnovni kapital F. ob nakupu 8 700,00 EUR, F. pa z nakupom postane imetnica celotnega lastniškega kapitala družbe D.. Spora tudi ni o tem, da so bila izplačila kupnine opravljena s strani tožeče stranke vsem trem odsvojiteljem v letih 2011 in 12, vsakemu 3 100 000,00 EUR, viri za izplačilo pa dividende D., prihodki F. za storitve ter posojilo povezane družbe E..

15. Kar posledično pomeni, in o tem niti ni spora, da so ustanovitelji F. (ki je bila ustanovljena oziroma pridobljena od prejšnjega lastnika v letu 2010) brez vplačanih sredstev prišli do 12% deleža v lastniškem kapitalu D. oziroma do 100% upravljalskega deleža v tej družbi, vrednega 9 200 000,00 EUR oziroma 9 300 000,00 EUR. F. pa za nakup poslovnega deleža ni plačala in niti ni bila sposobna plačati nobene kupnine, saj se je celotna kupnina financirala iz dividend D., bodočih dobičkov in posojila, ki ga je dala povezana družba. Kar pomeni, da so že omenjene tri fizične osebe ostale lastniki D. tudi po prodaji deležev v lastniškem kapitalu družbe oziroma jo prek nove družbe (F.) še vedno kot edini družbeniki lastniško in upravljalsko obvladujejo.

16. Sporna je presoja navedenih okoliščin, pri kateri pa že za davčni organ nista pomembna, vsaj ne bistveno, način nastanka F. ter prenos funkcij s D. na F. kot takšna. Bistven je, in s tem se strinja tudi sodišče, način izpeljave posla, ki se izvede z odplačno transakcijo, t.j. prodajno pogodbo. Ta pa glede na povedano ni dosegla cilja dejanske prodaje, t.j. izgube upravičenj do prodane družbe, saj so lahko vsa upravičenja, lastniška in upravljalska, prejšnji trije lastniki poslovnih deležev D. izvajali še naprej preko tožeče stranke, kjer so bili edini družbeniki in zastopniki, ter si s tem zagotovili tudi, da je bilo vsako izplačilo s strani F. prikazano kot kupnina. Kar vse pripelje davčni organ druge stopnje do zaključka, da je bil posel izpeljan po poti, ki je bila izbrana zaradi davčnih posledic ter da je bil edini namen, ki so ga imeli družbeniki ob prodaji, prihranek pri davku, za kar so zlorabili korporacijske predpise o prodaji deležev.

17. Ostale okoliščine, na katere se sklicuje tožeča stranka v tožbi in pred tem že v pritožbi in v pojasnilih, danih med nadzorom, se nanašajo predvsem na navideznost posla. Z ozirom na to, da davčni organ druge stopnje pri odločanju razloge za izpodbijano odločitev spremeni in jih opre izključno na četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 ter s tem na nedovoljeno izogibanje davčnim predpisom, se ti ugovori pokažejo kot nebistveni za odločitev.

18. Sicer pa tudi dejanske ugotovitve o širših okoliščinah posla, ki podpirajo narejeni zaključek, niso sporne kot takšne. Tako niso sporne takratne predvidene spremembe zakonodaje in oteženo poslovanje D. zaradi gospodarske krize in zalaganja sredstev ter s tem poslovni razlogi za reorganizacijo poslovanja in s tem za razmejitev funkcij ter tveganj med D. in F.. Zlasti zalaganja sredstev s strani D. se lastniki utemeljeno bojijo. Prav tako nista sporna obstoj in vsebina pogodbe o sodelovanju, sklenjene med D. in F., nadalje število oseb, ki so bile zaposlene v F. v različnih časovnih obdobjih ter njihove zadolžitve oziroma poslovanje F. (s D.) nasploh. Pa tudi ne oddana napoved za obračun davka iz kapitalskega dobička ter izdana odločba. Že spet je sporna predvsem presoja navedenih okoliščin, ki jo opravi davčni organ prve stopnje, in ki je razvidna iz zapisnika o nadzoru in iz odločbe prve stopnje.

19. Tožbenemu ugovoru, da so navedbe v odločbi prve stopnje posplošene in nedokazane, zato ni mogoče slediti. Navedbo v odločbi, da je šlo v konkretnem primeru za »oddelitev« dejavnosti pa je očitno šteti za zgolj nepravilno poimenovanje sicer nedvomno opravljenega prenosa določenih funkcij s D. na F.. Enako je šteti za očitno pomoto navedbo, da so delež v družbi pridobili lastniki F. in ne (pravilno) F.. Da je bila iz D. na F. prezaposlena le ena oseba, pa niti ni sporno, le da davčni organ to okoliščino drugače vidi, kot to uveljavlja tožeča stranka. Tudi ocena sicer nespornih pogodbenih določb s strani davčnega organa je lahko drugačna in se npr. umanjkanje določb o prenehanju pogodbe zaradi neplačila in določb o zavarovanju lahko drugače oceni in upošteva, kot se uveljavlja v tožbi. Prav tako se lahko kot posebnost posla oceni predčasno vračanje posojila družbi E.. Poslovanje F. zgolj s D. pa ni prepovedano, tako kot tudi ni prepovedano, da davčni organ tudi to dejstvo upošteva kot eno od okoliščin pri svoji odločitvi.

Glede uporabe materialnega prava

20. Tožeča stranka v tožbi kot kršitev materialnega prava navaja, da je plačilo davka naloženo napačnemu zavezancu in s tem uveljavlja kršitev oziroma nepravilno uporabo 58. člena ZDavP-2 ter 57., 59. in 325. člena istega zakona, nadalje uveljavlja, da je bilo posojilo kot vir za izplačano kupnino v celoti vrnjeno ter da dohodek iz tega naslova ni nepovratno prešel v sfero družbenikov, nadalje nasprotuje uporabi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 ter razlagi te določbe, kakršno zastopa davčni organ, nadalje zatrjuje nepravilno uporabo 90. člena v zvezi s 93. členom ZDoh-2 ter nepravilno uporabo 24. in 26. člena ZDDPO-2.

21. Po določbah 58. člena ZDavP-2 je plačnik davka oseba, ki v svoje breme izplača dohodek, od katerega se izračuna, odtegne in plačuje davčni odtegljaj. Bistveno za opredelitev plačnika davka je torej, kdo v svoje breme dohodek izplača. To pa je bila v konkretnem primeru tožeča stranka, ki je nesporno opravila izplačilo kupnine za poslovne deleže na podlagi sklenjene prodajne pogodbe fizičnim osebam in s tem postala plačnik davka iz 58. člena ZDavP-2. Posel prodaje po dokončni odločitvi davčnih organov ni (več) šteti za navidezen, zato ni podlage za tožbeni ugovor, da je šlo pri izplačilu za izplačilo dividend, plačnik katerih je lahko samo družba D. in ne F..

22. Viri za izplačilo po prodajni pogodbi so bili trije, t.j. dividende, prihodki iz poslovanja in posojilo. S tem ko je bilo posojilo v celoti vrnjeno, po navedbah v tožbi dohodek ni nepovratno prešel v sfero družbenikov. Kar pa ne drži, saj je bil dohodek izplačan družbenikom kot fizičnim osebam, medtem ko je bilo posojilo vrnjeno družbi E., to je pravni osebi kot posojilodajalcu. Zatrjevanje tožbe, da je odločitev davčnih organov tokrat drugačna kot v vsebinsko enakem primeru (št. DT 499-05-90/2014 z dne 24. 10. 2016), ter očitek, da gre za kršitev ustavnega načela enakosti, pa zavrne že drugostopenjski davčni organ, ki v odgovoru na pripravljalno vlogo tožeče stranke pojasni, da je bila citirana odločitev s strani organa druge stopnje odpravljena in v zadevi ponovno odločeno enako kot sledi iz izpodbijane odločbe.

23. Tožbena trditev, da se uporaba četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 nepravilno utemeljuje z navideznostjo posla iz tretjega odstavka istega člena, velja za razloge prve stopnje in je utemeljena. Ni pa več utemeljena, ko se upošteva razloge druge stopnje, ki takšnih razlogov več ne vsebuje in se opira izključno na četrti odstavek.

24. Glede uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 pa tožeča stranka navaja, da uporabi navedene določbe že načeloma nasprotuje kot neustavni (2., 74. člen Ustave), saj meni (in se pri tem sklicuje na predloženo pravno mnenje dr. G. G.), da je pojem davčno izogibanje, ki ga vsebuje navedena določba, nejasen in da kot generalna klavzula določba ne vsebuje vseh elementov oziroma kriterijev, ki so potrebni za odločanje. Uveljavlja še, da je odločitev o izplačilu dividend kot poslovna odločitev stvar družbenikov, da velja svobodna gospodarska pobuda ter da davčna optimizacija ni prepovedana. Prodaja poslovnih deležev je bila opravljena skladno s predpisi in je imela poslovni in ne davčni namen. V čem naj bi bila zloraba predpisov in katerih pa davčni organ ne pove oziroma pove samo, da so se zlorabili predpisi o obdavčenju.

25. Da davčna optimizacija ni prepovedana, je poleg Vrhovnega sodišča RS povedalo v svojih odločitvah tudi že Sodišče EU. Obenem pa je povedalo tudi, da gre za nedovoljeno izogibanje davkom v primeru, ko je ekonomski namen posla zanemarjen oziroma podrejen cilju, da se pridobi davčna ugodnost. Povedalo je tudi že, da gre pri izogibanju davkom oziroma zlorabi predpisov za takšen namen za nedoločen pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, s tem da se ocenjuje gospodarska vsebina posla. Enako meni naslovno sodišče, saj je glede na različne dejanske situacije pri poslovanju in sklepanju pogodb, le-te mogoče zajeti le z generalno določbo, ki kot takšna utemeljeno ne vključuje kriterijev. Pri tem je morda glede na tožbeni očitek, da davčni organ ni ugotavljal vseh relevantnih okoliščin, potrebno dodati, da se v primeru, ko obstoji dvom v ekonomski namen posla, dokazno breme prevali na davčnega zavezanca in da torej ni na davčnem organu, da raziskuje in dokazuje obstoj morebitnih razbremenilnih (ekonomskih) okoliščin, kot se zahteva v tožbi.

26. V konkretnem primeru drugostopenjski davčni organ, kot že rečeno, ne trdi, da bi obravnavano lastniško preoblikovanje družb ne imelo ekonomskega namena. Pove tudi, da posel prodaje ni bil navidezen, saj je bil izpeljan, in da posel, glede na zbrane podatke, med strankama učinkuje. Ni pa bil dosežen vsebinski cilj, ki ga zasleduje prodaja, to je prenos oziroma odpoved lastniškim in upravljalskim upravičenjem, saj so jih prodajalci, tj. omenjene tri fizične osebe, obdržale kot lastniki tožeče stranke. Kar pomeni, da je bila prodaja izpeljana na že opisani način zaradi davčnih posledic, te pa tudi po presoji sodišča prevladajo nad ekonomskimi cilji. V drugostopenjski odločbi se izrecno (na 28. strani) ugotavlja, da so se pri tem zlorabili predpisi in sicer tisti predpisi korporacijskega prava, ki omogočajo prosto prodajo lastniških deležev v družbi. Kar pomeni, da tožbeni očitek o napačni razlagi in uporabi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 ni utemeljen in ga zato sodišče zavrača.

27. V zvezi z zatrjevano kršitvijo določb 90. člena v zvezi s 93. členom ZDoh-2 tožeča stranka poudarja, da je šlo pri zadevni transakciji za zmanjšanje lastniškega deleža in ne za dividende. Zato bi se smel obdavčevati samo kapitalski dobiček, kar se je tudi zgodilo, to pa pomeni, da gre v konkretnem primeru za dvojno obdavčitev, saj se je z ozirom na izpodbijano odločbo dvakrat odločalo o istem dohodku in sta bili dvakrat izdani odločbi, v obeh primerih pa je davčni organ razpolagal z istimi podatki. Iz spisov zadeve sledi, da je bila dejanska podlaga za obdavčitev res v obeh primerih enaka. Drži tudi, da je bilo v obeh primerih odločeno o dohodnini. Le da je bila podvrsta dohodnine v obeh primerih različna. Odločeno je bilo tudi v različnih postopkih in davek odmerjen različnim zavezancem. Pri čemer davka na kapitalski dobiček ni bilo oziroma ni bila ugotovljena davčna osnova. Zato je slediti razlogom druge stopnje, po katerih v konkretnem primeru ne gre za nedovoljeno dvojno obdavčenje in s tem za zatrjevano kršitev zakona (ZDoh-2).

28. Slediti pa je tudi odločitvi in razlogom druge stopnje, s katerimi le-ta zavrne očitek nepravilne uporabe 24. in 26. člena ZDDPO-2. Drugostopenjski davčni organ na 29. strani odločbe obširno navede razloge, iz katerih obresti po posojilu, prejetem s strani družbe E. d.o.o., v skladu z določbami 29. člena ZDDPO2 ni šteti za neposreden pogoj za dejavnost oziroma za pridobitev prihodkov, saj je bilo posojilo dano za dividende in ne za poslovna ali obratna sredstva tožeče stranke. V tej zvezi poudari še, da 26. člen istega zakona, na katerega se sklicuje tožeča stranka, uporabe 29. člena ne izključuje ter dodaja, da se tudi z ozirom na vsebino sklenjene pogodbe (desetletni odplačilni rok) pokaže, da je bilo posojilo poplačano predčasno brez utemeljenega razloga.

29. Glede na povedano sodišče zatrjevanih nepravilnosti in nezakonitosti pri izpodbijani odločitvi ni našlo. Prav tako ni našlo kršitev določb Ustave oziroma neustavnosti določb četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki se zatrjuje v tožbi. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

30. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

31. Sodišče je odločilo na nejavni seji, izven glavne obravnave, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

20.10.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 769/2017-11
• UPRS Sodba I U 1704/2016-21
• Sodba I Up 530/2003