UPRS Sodba I U 1891/2018-13

Jedro

Rubež denarne terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do svojega dolžnika, je kot izvršilno sredstvo torej bistveno omejen - pogojen z obstojem izvršilnega naslova ali s soglasjem oziroma odsotnostjo ugovora tretje osebe (dolžnikovega dolžnika).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-71776/2016-14 (07-720-07) z dne 11. 7. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložila, da plača neplačani znesek po sklepu o davčni izvršbi št. DT 4934-71776/2016-5 (07-720-07) z dne 16. 6. 2016 v višini 45.310,09 EUR, ki je bil vročen 21. 6. 2016 (1. točka izreka). Neplačan znesek mora dolžnikov dolžnik plačati v roku 15 dni po prejemu te odločbe na prehodni račun, ki je naveden (2. točka izreka). Če dolžnikov dolžnik ne plača navedenega zneska v danem roku, se le-ta prisilno izterja (3. točka izreka). Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da stroški postopka niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (4. in 5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je davčni organ s sklepom št. DT 4934-71776/2016-5 (07-720-07) z dne 16. 6. 2016 začel postopek davčne izvršbe na denarno terjatev dolžnika A. d.o.o., ..., zoper tožečo stranko kot dolžnikovega dolžnika. Slednjemu je bilo s sklepom naloženo, da denarno terjatev v višini 45.30,09 EUR, ki je navedena v sklepu o izvršbi, nakaže na prehodni podračun. Sklep je bil dolžnikovemu dolžniku vročen 21. 6. 2016. Dolžnikov dolžnik je pravočasno vložil ugovor zoper navedeni sklep o davčni izvršbi. Z odločbo z dne 21. 6. 2017 je pritožbeni organ ugovor zavrnil in ugotovil, da so bili v času izdaje sklepa izpolnjeni vsi pogoji za davčno izvršbo ter da je prvostopenjski organ odločil pravilno in v skladu z zakonom, dolžnikov dolžnik pa z ugovorom ni dokazal obstoja enega od ugovornih razlogov, ki jih predvideva Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) v 174. členu. Dolžnikov dolžnik ni ravnal po odločbi pritožbenega organa, zato se po določbi prvega odstavka 175. člena ZDavP-2 davek izterja od njega. Ker obveznosti, terjane s sklepom št. DT 4934-71776/2016-5 (07-720-07) z dne 16. 6. 2016, niso poravnane, davčni organ izdaja navedeno odločbo. Z njo nalaga dolžnikovemu dolžniku, da v 15 dneh plača na predpisane račune znesek davka, ki bi ga moral plačati po sklepu o izvršbi.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je z odločbo z dne 7. 8. 2018 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker tožeča stranka ni ravnala po sklepu o izvršbi, je po mnenju pritožbenega organa prvostopenjski organ postopal pravilno, ko ji je izdal izpodbijano odločbo. V skladu s petim odstavkom 174. člena ZDavP-2 ugovor zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve. Na predmetno zadevo tudi ne vpliva upravni spor, ki ga je tožeča stranka sprožila zoper sklep o izvršbi.

4. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja. V laični tožbi navaja, da je zoper sklep o davčni izvršbi z dne 16. 6. 2016 vložila pritožbo (pravilno ugovor, opomba sodišča), saj v tem času ni imela odprtih terjatev v taki višini (45.310,09 EUR). Kot dolžnikov dolžnik je priložila dokaze o poravnavi obveznosti do dolžnika A. d.o.o. Zoper izpodbijano odločbo je tudi pravočasno ugovarjala. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih aktov.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi gre za davčno izvršbo zoper tožečo stranko kot dolžnikovega dolžnika za obveznosti dolžnika, ki temeljijo na izvršilnih naslovih dolžnika.

8. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-6/13-12, Up-24/13 z dne 11. 2. 2016 zavzelo stališče, da odločanje o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju ne ustvarja učinkov izvršilnega naslova, zato ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti tretji osebi, naj poplača tuj davčni dolg, če tretja oseba ne soglaša s tem, da vstopa v davčni postopek kot dolžnica davčnega dolžnika.

9. Na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče RS (npr. sodbe X Ips 237/2014 z dne 13. 4. 2016, X Ips 63/2016 z dne 13. 4. 2016, X Ips 31/2017 z dne 19. 12. 2019) sprejelo stališče, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstoja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.

10. Rubež denarne terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do svojega dolžnika, je kot izvršilno sredstvo torej bistveno omejen - pogojen z obstojem izvršilnega naslova ali s soglasjem oziroma odsotnostjo ugovora tretje osebe (dolžnikovega dolžnika).

11. V obravnavanem primeru se davčni organ sklicuje na sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 16. 6. 2016, s katerim je bilo tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo zarubljenega zneska dolga v višini 45.310,09 EUR. Tožeča stranka se sklicuje, da je obstoju take terjatve do tožeče stranke kot dolžnikovega dolžnika ves čas postopka ugovarjala, temu pa ugovarja tudi v tožbi. V pritožbi zoper izpodbijano odločbo se je sklicevala tudi na upravni spor, torej vloženo tožbo zoper sklep o davčni izvršbi z dne 16. 6. 2016. Sodišče ugotavlja, da je sodišče tožbi tožeče stranke v omenjeni zadevi ugodilo in s sodbo I U 1642/2017 z dne 23. 6. 2020 omenjeni sklep o davčni izvršbi odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Navedeno ima za posledico tudi odpravo izpodbijane odločbe, ki temelji na omenjenem sklepu.

12. Iz navedenih razlogov je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponoven postopek.

13. Sodišče je v zadevi odločilo na seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1187/2020-13
• UPRS Sodba I U 328/2015-13
• UPRS Sodba I U 1018/2015-13